So oblaki se pomikali na pot zakrili so goro,
kjer sončni žarki krasili so vrhove,
s snežnimi kristali pobočja in bregove,
prižgale, osvetlile leščerbe so domove.

Mrak in veter ljudi pregnal je na zapeček
v hiši že diši po žgancih, toplem mleku,
ko vonj omamen po kruhu iz peči se širi,
pred večerjo opravijo k molitvi se ob mizi.

Večer v mestu ošabno je že razsvetljen,
luči barvnih na tisoče namenjeno je vsem,
jih trgovec vabi nasmejan, morda trgovina,
čeprav le na šilce, ali kozarec kuhanega vina.

Tam megla pomešana s smogom odvrača,
vsem nekam se mudi, vsak hitro plača,
čimprej v domove, v stolpnice se vrača,
ko vozijo po cestah kakor jara kača.

A tam za goro odmeva že večerni zvon,
skoz stoletja enak je bim bam bim bom,
le pasji lajež kot da nekdo prepeva,
čeprav je vaška krčma prazna in sameva.