Če v svetu kraji lepi kot dragulj so sredi raja,
vabljivi v cvetju kakor češnja sredi maja,
dežela ki vsem najlepša, v lepotah vse prekaša,
le ena je kot biser, Slovenija domovina naša.
Le kje lepša polja so, pšenično klasje jih krase,
topoli ob Muri v noč nežno šepetajo, govore ?
In Drava, nad njim belo Pohorje visoko seže,
na trenutke morda oblake med seboj poveže.
Je Krka smaragdne barve, če ti oči zaznajo,
se vsak vrača tja, dolino njeno radi imajo,
a na hribčkih klopotci tam z vetrom se igrajo,
da vsiljivi škorci lačni od tam odskakljajo...
Le streljaj od tam kjer bela je Ljubljana,
pogled v sončne Alpe resnična je omama,
kaj bolj vabljivo, Kamniške so tam planine,
Karavanke, jih le noč zakrije, v sebe skrije.
Ne pozabljam tam Triglava, vsem nam v ponos,
Postonjske jame, bistre Soče, solkanski most,
kraška burja in reka Reka rada ponagaja,
morda le takrat ni prijetno kakor sredi raja.
Kjer morja modrina, v poletju prijetno valovanje,
želi vsak tja, žal nekaterim neizpolnjene so sanje,
ta zaživel s smučmi visoko na belih bo planinah,
s pogledom v dolino na najlepših teh strminah.
Če v svetu kraji lepi kot dragulj so sredi raja,
