Zadovoljstvo z življenjem je pri posamezniku odvisno od ravni samospoštovanja. Vabimo vas, da s hitrim in kratkim testom preverite raven svojega samospoštovanja. Test vam bo pomagal pri samorefleksiji, ugotovili boste, kje ste in kam še lahko pridete.

Ste volk samotar ali najbolj uživate, ko ste obkroženi z ljudmi? Dlje živijo tisti, ki so veliko v družbi družine in prijateljev, pravijo strokovnjaki. In dodajajo, da osamljenost krajša življenje. Moči so združili raziskovalci ameriških univerz Utah in North Carolina, ki so analizirali podatke, pridobljene s kar 148 raziskavami – narejene so bile v zadnjih treh desetletjih, vanje je bilo vključenih več kot 300 tisoč ljudi.

Ljudje, ki nimajo družabnega življenja, imajo petdeset odstotkov več možnosti, da bodo umrli prej kot tisti, "ki so dobro povezani", je glavni izsledek analize ameriških strokovnjakov. "Tisti, ki se redno družijo z družino in prijatelji, v povprečju živijo 3,7 leta dlje kot tisti, ki imajo samotno življenje," so zapisali v poročilu. Novo prijateljstvo pa ima na samotarje podobno dober učinek kot opustitev kajenja, so dodali.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi reviji Karmaplus

Ekonomska kriza v Sloveniji še kar traja. Grozijo nam nova odpuščanja in stečaji. Pokojninska reforma razburja ljudi, ki so leta garali in gradili našo državo še v socializmu, jo osamosvajali in se potem hočeš nočeš prilagajali krutemu kapitalizmu, zdaj pa ne morejo v miru uživati zaslužene pokojnine in so na pragu revščine.

Javni sektor se bori za ohranjanje plač vsaj na sedanji višini. Ni pravega dialoga med vlado, delodajalci in sindikati. Jesen je vse bolj vroča. Kaj lahko naredimo mi v tej pregreti družbeni atmosferi?

MEDOSEBNI ODNOSI KOT ZRCALO RAZVITOSTI ČLOVEKA
Ste morda kdaj brskali po knjigi o anatomiji človeka? Če ste, ste morda opazili tudi sliko človeškega telesa, kjer je prikazana zgradba krvožilnega sistema - razvejanega mrežja lasno tankih in debelejših krvnih žilic, ki se dotikajo vsakega delčka telesa, vsake celice, vsakega organa. S svojo življenjsko tekočino in njenim nenehnim kroženjem povezujejo in hranijo telo ter mu tako omogočajo stalno obnovo in rast.  

Naši medsebojni odnosi prav tako predstavljajo podoben mrežni sistem, le da gre tokrat za pretok naše energije do ljudi, ostalih bitij narave in do okolja, v katerem bivamo. Ta energija je večplastna. Zajema energijo naših misli, čustev in želja ter našo dejavno ali fizično energijo. Kadar so naši odnosi izpolnjujoči, tedaj je ta energijski pretok hranilno povezovalen in omogoča polno rast vseh udeleženih v procesu medsebojnih odnosov.

Obstaja vprašanje, ki si ga pogosto, morda celo prepogosto, zastavljamo po tihem ali na glas. Zakaj ljudje trpijo? Zakaj obstaja bolečina?
To vprašanje nakazuje resnico, ki jo je nemogoče spregledati. Vsi trpijo; vsakomur krvavi srce iz tega ali onega razloga in vsakdo zaman poskuša zagrabiti srečo, ki si jo zamišlja kot neprekinjeno zaporedje užitkov in zadovoljstev.

Na misel mi je prišla budistična zgodbica, ki me že od nekdaj navdušuje in ki se v knjigah pojavlja z naslovom "Gorčično zrno". Na kratko – zgodbica govori o bolečini matere, ki je izgubila svojega sina, vendar pa vseeno upa, da ga bo Buddha zahvaljujoč svojim magijskim močem ponovno obudil v življenje.

Ego
Ego je to, kar vsakega izmed nas dela ločeno bitje, v vseh mogočih pogledih. Ego je tisti, ki daje občutek, da si oseba, ločena od drugih. Zagotovo je ego tisti, ki ti daje občutek jaz-a, jaz sem, jaz hočem, jaz počnem, jaz obstajam, celo tisti slavni izrek:« (Jaz) mislim, torej sem.« To kar ti daje občutek, da si Manoj, je ego in da si drugačen od drugih; to kar preprečuje, da bi se tvoje telo raztopilo, razpustilo v splošno maso fizičnih vibracij je ego; kar ti daje določeno obliko, določen karakter, ločena zavest, v smislu, da obstajaš v samem sebi, neodvisno od drugih; če pa nimaš sposobnosti reflektiranja, spontano dobiš občutek, da bi, četudi bi svet izginil, še vedno obstajal. To pa je seveda super-ego.

Če bi človek prehitro izgubil svoj ego, z vitalnega in mentalnega aspekta, bi ponovno postal amorfna masa. Ego je zagotovo instrument individualizacije. To pomeni, dokler človek ne postane individualizirano bitje, nameščen v samem sebi, je ego absolutno potreben faktor.

Piše: Lea Ošabnik v novi reviji Karmaplus

Živimo v družbi, v kateri se ljudje veliko primerjamo med seboj v smislu, kdo je boljši, lepši, uspešnejši, privlačnejši ipd. Iz te tekmovalno naravnane logike tudi izvirajo vse sodbe in nalepke, ki si jih "pripenjamo". V resnici pa vsi prihajamo iz istega Izvora, in čeprav nas navidezno loči barva kože, narodnost, spol, veroizpoved, poklicna in družbena angažiranost, videz itd., smo vsi Eno, le da se nekateri tega zavedamo bolj, drugi pa manj.

Veliko ljudi se znajde v življenjski stiski, ker jim drugi hote ali nehote ne dopuščajo, da bi živeli lastno življenje tako, kot jim narekuje njihov notranji glas. Nekateri zelo občutljivi ljudje se lahko v želji, da bi ustregli pričakovanjem drugih (bližnjih in tudi širše okolice ali pa celo družbe kot celote), čisto izgubijo.

Pred skoraj 90-imi leti je podjetje Haribo dalo na trg želatinaste bonbone v obliki medvedkov in nato še drugih živali. Še veliko užitnega za otroke je napravljeno v obliki živali.

Menim, da je to navajanje, da je uživanje živali nekaj, kar prinaša užitek. Čuteči otrok se morda še upira pojesti nožico zajčka ali petelinčka, ki ga prej morda živega celo hranil in ljubkoval. Z bonboni in pecivom živalskih oblik pa je starševsko prepričevanje o hrani za zdravje in rast uspešnejše.

Drugo zahrbtnost v odnosu do živali vidim v poimenovanju gojenih rib z morskimi sadeži. Da bi imeli ljudje občutek, da je uživanje rib enako prehranjevanju s sadeži, plodovi in žitom? Kot vse, kar zraste iz zemlje?

Kaj so pravzaprav naše vrednote?
Kaj je tisto, kar nam daje smisel v življenju?
Kaj je tisto, kar nas motivira za delovanje v življenju?

Pojem `vrednote´ je zelo širok in hkrati medel pojem, v katerega zato lahko stlačimo prav vse. Če človek dobro opazuje, potem vidi, da so vrednote izredno zapleten fenomen v človekovem življenju. V družbi obstajajo različne vrednote istočasno, se med seboj prepletajo in tako oblikujejo način življenja v določeni družbi.

Mnogi starši dajejo socializaciji zelo velik, če ne ključen pomen pri vzgoji svojih otrok. Po njihovem sta za socializacijo otrok nujno potrebna obisk vrtca in šole. Pa je res socializacija nekaj, kar si otrok pridobi le v vrtcih in šolah.

Ker se mi je stvar zdela preveč poenostavljena in ker sem jo sama nič kolikokrat slišala zaradi te `slavne´ socializacije – moja hči namreč ne hodi v vrtec- sem se sama podala v raziskovanje le-te. Dobila sem namreč občutek, da večina staršev, katerih usta so polna `takšnih ali drugačnih socializacij´, sploh nima pojma o čem pravzaprav govori. Torej, začnimo z definicijo socializacije oz. s tem kako stroka pojmuje socializacijo.

Ljudje smo drug za drugega na svetu.
Odnosi nam dajejo vsebino.
Odnos z nekom je svet, vstopaš v čisto drug prostor. Toda prevečkrat se zgodi, da v drugih iščemo sebe, pričakujemo, da nam bodo pomagali pri ozdravljenju naših ran in s tem okužimo odnos.

Temeljno je, da najprej vemo iz česa izhajamo, kaj si želimo, kdo smo in po čem hrepenimo. Pomembno je, spoznati samega sebe, saj le takrat lahko delujemo iz našega čistega bistva, če ne, nas ovira toliko nezavednih procesov in vedno znova smo na začetku.
Na koncu vsega gre vedno le za nas, vedno se nam vse vrne nazaj, na koncu smo pomembni le mi in hudo je, ko bi nosili v sebi le obžalovanje.

Louise L.Hay, po vsem svetu znana avtorica uspešnice Življenje je tvoje, je pripravila 60 afirmacijskih kartic, za katere pravi, da jih je napisala kot pripomoček za vnašanje radosti na vsa področja življenja. Vabi vas, da ustvarite srečo, zdravje, bogastvo in življenje, v katerem boste do skrajnosti izrazili svoj pravi jaz. Vsako jutro si recite "ZMOREM"  in naključno izberite eno od motivacijskih sporočil, ki vas bo vodilo skozi dan.

Za občutek Vam predstavljam nekaj njenih misli za izboljšanje finančne situacije in povečanje poklicnega uspeha, za boljše medsebojne odnose in za dobro zdravje.

MISLI ZA IZBOLJŠANJE USTVARJALNOSTI IN DELA

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Če resnično želimo postati boljši in boljši na vseh področjih življenja, moramo sprejeti pet najpomembnejših odločitev. Žal pa tega ne more storiti nihče namesto nas.

Zelo slaven ameriški poslovni filozof je nekoč dejal: "Morate prevzeti svojo osebno odgovornost, kar je za marsikoga najtežja odločitev v njegovem življenju. Ne morete spremeniti dogodkov, letnih časov, vremenskih razmer, vendar pa lahko spremenite sebe."

Resnično srečnih je le 5 odstotkov parov
Vsi si želimo biti srečni v partnerskem odnosu. Naša največja želja je najti idealnega partnerja. Vendar, ali tak človek sploh obstaja? O tem smo se pogovarjali z mag. Andrejem Trampužem in Majo Trampuž iz Centra za kakovost odnosov. Iluzorno bi bilo pričakovati, da nam bo kdo drug pričaral pravljico. Pogledati moramo vase, pravita terapevta in (srečna) zakonca.

* Koliko ljudi je zares srečnih v partnerskih odnosih?
Andrej: “Raziskave kažejo, da je želja biti v dobri partnerski zvezi na vrhu seznama želja tako pri samskih kot pri tistih, ki imajo partnerja. Težnja po povezanosti je ena najnaravnejših in najpomembnejših človekovih potreb. A po nekaterih statistikah le pet odstotkov ljudi čuti, da so v svojem partnerskem odnosu res srečni.”

Ali ste tudi vi med tistimi, ki mislijo kako je pomenbno ljubiti sebe, ali pa mislite kako se tako, kakor v mnogih drugih stvareh in vrednotah svet nekako "postavlja na glavo" in da se vse nekako čudno sprevrača?

Le od kod in od koga se je vzelo čudno prepričanje, lahko bi rekli celo prava, nova teorija, ki podpira to miselnost in, ki se očitno kar dobro prodaja v obliki knjig, tečajev, seminarjev. Kar pa ni čudno, saj je v večini ljudem "pisana na kožo", kajti kaj pa še bolj kot takšna teorija podpira v človeku že tako preveč v njegovo naravo vpet egoizem?

ONA
Čudovito je! Piti pivo ob štirih popoldan na Piazi del Tripi in z nepogrešljivo glasbo v ušesih pisati o svojem prejšnjem in novem življenju. Je trenutek, ko lahko postavim ločnico med življenjem pred in po prihodu v ljubo Barcelono.

Včasih se mi zdi, da sem dom nadomestila z v polpraznem cvetličnem loncu posajeno sadiko eko peteršilja, ki sem ga kupila pred nekaj tedni pod Arc de triumf, a zaenkrat ne čutim prav nobene potrebe po vrnitvi v Slovenijo.

Res pa morda pogrešam svoj vrt in tek po gmajni ter pogled skozi okno dnevne sobe, od koder sem videla konja in male račke. Tu je najino okno obrnjeno na hrupno ulico, ampak me ne moti tako zelo, ker ustvarjanje ob urbanih zvokih prinaša nek drugačen navdih kot doma. Boljši, ker je drugačen ...

Katera terapevtska metoda je za vas najboljša?

Ljudje me pogosto sprašujejo, katera terapevtska metoda je najboljša. Dostikrat so presenečeni, ko jim pravim:

"Metode, ki bi bila za vse najboljša, po mojem mnenju ni. Obstaja pa metoda, ki je najboljša za vas. Izberite tisto, ki bo najbolj spremenila vaš pogled nase in na življenje; ki vas bo najbolj prepričala, da sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin, ampak od vas; da sprememb, ki jih želite, ne boste dosegli niti po naključju niti zaradi kogarkoli ali česarkoli izven sebe, temveč tako, da spremenite svoje stare vzorce in prepričanja o vsem, kar želite spremeniti."

Najvažnejša zaveza, ki se je morate držati, je vaša zaveza do sebe.
Če ste nezvesti sebi zato, da ne bi bili nezvesti drugim, ste še vedno nezvesti. Nezvestoba do sebe je največja nezvestoba.

S tem vas ne pozivam, da kar tako menjajte ljudi okoli sebe, posel ali karkoli drugega v svojem življenju. Tega ne vzemite kot nagovarjanje k neodgovornosti. Tisto, kar želim reči je, da je prav in v redu, če poskrbite tudi zase...in to najprej. Kajti tistega, česar nimate zase, tudi drugim ne morete dati.

Hoteli ali ne, vsak človek postane z rojstvom član »svoje družine« pa naj bo ta formalno priznana ali pa tudi ne. Življenje v njej teče od staršev k otrokom. In mnogi starši menijo, da če imajo radi svoje otroke, bo ljubezen premagala vse.

Življenje pa kreira svojo pot. Dogaja se, da starši nemočno opazujejo svoje otroke - čeprav globoko ljubljene, kako skrenejo svoja življenja v neuspeh, bolezen, drogo, alkohol in celo smrt. Tovrstne izkušnje nam pokažejo, da za uspeh v življenju ljubezen nekaj išče. Ljubezen želi, da razumemo in sledimo »koreninam ljubezni« - skrivno silo, ki povezuje življenske usode članov družine skozi vse generacije.

Današnji družbeni sistem vodi človeka v čedalje večjo odtujenost ter poudarja občutek ločenosti od drugih. Biti boljši od drugih, pomeni imeti več denarja. Ta denar zapravimo zase, za svoje egoistične želje in potrebe. S tem si kupujemo pogojeno zadovoljstvo v svojem življenju. Ker je takšno zadovoljstvo kratkega roka, potrebujemo vedno nove stvari in vedno več denarja.

Vrtimo se v neskončnem krogu želja in potreb znotraj omejenega iluzornega sveta. Nimamo več časa zase, da se ustavimo, zamislimo nad seboj, kaj počnemo in kdo smo. Zaradi neiskanja odgovorov znotraj sebe postanemo ravnodušni in nevedni. Namesto nas razmišljajo in odločajo drugi, kaj naj počnemo, da bomo zadovoljni. Na ta način izgubljamo moč svobodnega odločanja o svojem življenju.

Starosti se ne bojim … Bojim pa se osamljenosti in odvisnosti

Moža Berta, ki je bil Nizozemec, sem spoznala v Sloveniji. Delal je na plinovodu, ki ga je polagalo francosko-nizozemsko podjetje Spicapac-Nacap. Pred tem sem že bila na Nizozemskem. Država mi je bila všeč zaradi svobodne, odprte miselnosti in prijaznih ljudi.

Po moji priselitvi na Nizozemsko smo ves čas živeli na deželi. Na začetku sem zelo pogrešala družabno življenje in lokale, kamor se tu na vasi ni zahajalo. K prijateljem si šel lahko na obisk samo, če si se predhodno najavil, in sicer najmanj tri tedne vnaprej.

Tudi neodločitev je odločitev.

Vsakič, ko pustite, da se stvari odvijajo »same od sebe«, ste se v resnici odločili. Odločili ste se, naj vaša služba, finance, odnosi, zdravje, kvaliteta življenja ali karkoli drugega ostane takšno, kot je bilo doslej. Odločili ste se za Utečeno Življenje. Vsakič, ko se ne odločite, dopustite, da se življenje odvija glede na vaše stare odločitve in glede na odločitve, ki so jih sprejeli drugi in vplivajo na vas.

Če si želite ohraniti utečeno življenje, ste na dobri poti.

Ljudje bodo pozabili, kaj ste jim rekli. Nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se zaradi vaših besed počutili.« Carl W. Buechner

Res je. Zato ne prepričujte ljudi, da nimajo prav. Kritike ni nihče vesel; še zlasti ne tiste, ki bi se vam zdela najbolj upravičena. Če želite pri drugih karkoli spremeniti, spremenite najprej sebe. Začnite s tem, da boste pohvalili, kar vidite dobrega in spregledali, kar vas moti. Vztrajajte mesec dni in presenečeni boste, kako malo bo ostalo od tistega, kar vas zdaj moti.