Kaj malo mar mi za cvetlična polja prek meja,
saj tu pri nas najlepša so kar svet jih pozna,
krasijo jih reke, slapovi, tolmuni. gozdovi,
povsod naokoli v gorah so naši domovi.

Ko sončni žarki obiščejo planine in gore,
lesketajo se kot najlepši dragulji sveta.
Kar vabijo k sebi visoko na sneg,
nam vabljiv planinski svet.

Bila sva domenjena da ga počakam,
Bilo je ob trgovskem centru.
Telefon sem pozabila doma on enako.
Le ura in čas zmenka je bil točen.
njega pa od nikoder kot da je pozabil.
le kje hodi sem razmišljala ter robantila,
se jezila in opazovala ljudi okli sebe.

Nekatero obloženi z več vrečkami,
drugi skromni z vrečko iz katere je
štrlel samo kruh in nič drugega.
Počasi me je začelo zabavati kričanje
matere nad otrokom ki je tekal sem ter tja,
pa nad kosmatincem ki je lajal iz avtomobila.
Saj ni bilo hladno pa tudi prevroče ne.

Vedno mi zvoni že kar nadleguje,
nekdo kliče pa spet nekaj sprašuje,
V avtu čisto pravi je gnjevator res,
saj med vožnjo telefonirati ne smeš.

Sem sklenila naj odzvoni do kraja,
bil nadležen kot da pes v luno laja.
Iskala klic sem, številka bila nevidna,
morda neznanec je sem bolj previdna.

Nocoj je tih večer,
ki z zvezdami
na nebu je posejan.

Veter se tiho
skozi borove veje
prepleta.

Šumijo
stari bori,
nenehno dolgo
v noč govorijo.

V nežnosti vpeta
lahko sanjava cvetoča drevesa.

Lahko sanjava
v temni zimski noči
in lahko se nasloniva
na star naslonjač.

Pride poletje
in lahko sanjava
o mokri jeseni.

Šla je v pozabo govorica nebes,
zavedajoč se le še svojih teles;
telo smo postavili pred Boga
in sebe nad njega in bližnjega.

Šlo je v pozabo, kdo daje nam dih,
vse manj smo dajali, vse bolj jemali,
obsojali, tlačili in se prepirali,
naravo izžemali in jo maličili.

Lahko se učimo pri Zemlji uslužni,
ob darovih rastlin, svobodnih živalih,
šepetu vesolja, sporočilih vseh dni
in ubiramo pot v enost in mir.

Sem na pol poti
nove teme,
mračne noči.

Nočna ptica,
ki ne spi!

Ko bliža se jutro
pa me predrami
zvok sirene
in zvonov,
kakor da spanca
za eno noč ni bilo dovolj.

Iz starih knjig
potegniva črto
skozi najino tiho
in umirjeno življenje.

Ostaniva svetloba
drug drugemu
v senci temne noči.

Bodiva srce
najinega hrepenenja
in mirne želje,
ki spleta najino srce.

Velikokrat sem si porekla že,
da prenehala bom pesniti.
Ker je to preveč adrenalinski šport.
Ker je včasih prav težko ostati sebi zvest.
Ker se včasih svet zdi strašno pust in mrk.
A že smejem tem pomislekom se v brk,
ko ponovno znajdem se na svoji trubadurski poti.

Danijela Premzl

Hotela sem ti še nekaj reči,
toda dež je presekal moje besede.

Hotela sem te poklicati,
da bi se vrnil,
toda dež je udušil moj klic.

Tekla sem za tabo,
da bi te morda še ujela,
toda dež je lil name in me slepil.

Zajadrajva skozi
to širno,
neskončno
in tiho nebo.

Z roko v roki do zvezd se
sprehodiva in na zadnji konec
blede Lune se usedeva,
da se nekoliko odpočijeva.

Tako tiho izgine ter
v stare kamnine ponikne
in ob jesenskem dežju
spet na plano pride
voda v jezero.

Razteza se onkraj jezera
dežela kraška
in čisto tiho v jeseni
svojo čudovito,
ob Soncu razigrano
naravo pospravlja.

V daljavi skriva
svoj žarek upanja,
iskrene ljubezni
in nežnega dotika
sočloveka.

Nežna in bela
luč, ki preganja
temo in pospravlja
negativno energijo.

Poslušaj moj otrok več nisi dete;
želim ti zdravja v življenju sreče,
iskrive nagajive in dneve sončne,
še odkrit pogled, drže pokončne…

Zraslo dete iz otroka je v moža,
besede so ostale mu na dnu srca,
pokončne hoje ima srečne dneve,
iz globin srca odmevajo besede.

Lahkotno snežinke prekrivajo tla,
se veter z njimi spet nežno igra,
prekrile vrhove, poljane, drevesa,
zima jih bela je v sneg vse oblekla.

Zdaj polja in trate počivajo spijo,
že mladi se sankajo snega veselijo
zvonik se oglaša odmeva v dolino,
prelepo je prekrito v snežno belino.

So ptice poskrile so pod ostrešja,
daleč pomlad je, še dlje do poletja,
nam veter in burja gradita zamete,
ostrešja krasijo ledene nam sveče.

Pred menoj nenadoma pojavi se gospod Bonton.
Njegova obleka je dovolj, da vem, da to je on.
Vljudno seže mi v dlan in me pozdravi.
Jaz kar po domače mu odgovorim,
da je ves zgrožen.
Komaj zadržujem smeh,
ko skrivaj ga opazujem,
da od same jeze hipoma zardi
in se komaj obvladuje v svoji vljudnosti.
Pretvarjam se, da ne razumem,
kaj brez besed sporoča mi,
obenem pa se mi zasmili,
ker v moji družbi res trpi.
Da bi mu izkazala vsaj malo spoštovanja,
se mu opravičim in predlagam,
da bi rade volje se še kdaj sestala z njim.
Sveto mu obljubim, da bom do naslednjič
temeljito preučila ves bonton,
da bova tako imela vsaj eno skupno temo,
o kateri bova kar se da olikano razpravljala.

Danijela Premzl

Skozi polje lepote
in njenih skrivnosti
se vije moj svet.

Prihaja na drugi strani,
skozi širen modri
in zeleni planet.

Na drugi strani,
daleč na svet
se preliva moja
pesem, a slišal
jo ne bo nihče.

Napisal sem na belo
pero majhno solzo
in jutranjo roso.

Jutranja tišina
in megleno jutro.

V roki belo pero,
brez besed
in pravih rim,
ko za trenutek
zastane mi dih.

Starost, si res mirna in svetla,
obzirna, resnicoljubna,
potrpežljiva in zgledna,
vse osrečevati sposobna;
si res praznik življenja?

Če so petki in svetki življenja
prepolni zmot in prehitevanja,
minevajo tjavdan in brez vesti,
brez vrednih ciljev, prave smeri,
v trudu le za videz, ni modrosti.

Kdor bi me sedaj povprašal,
komu sem srce oddala,
bi se mu v odgovor le nasmehnila,
dejala: tokrat ta oseba sem jaz sama!

Danijela Premzl

Času jaz ne kljubujem,
se tega ne sramujem,
že vrisal mi srebrn je las,
drobne gube na obraz,
spremenil je dekliški glas.

Vendar vedro gledam v dan,
veselim se objema tam..
ob njem, naj čuti, da ni sam,
nasmeh nagajivih mu oči pove,
da ljubiti srce še vedno sme.

Pa kaj če zaželel sem da napišem pesem,
saj besede vrejo kar na plan iz nič v dan,
spremene besede v melodijo v zvok v tišino,
mi odpre notranjost in odžene vso sivino.

Saj pisal bi o ženski ki v duši je kot slepa,
brani očetu da videl vnuka minila so že leta,
je vest tista ne prizna takrat ravnala narobe,
zdaj oprijemlje laži se iz v njej rojene zlobe.

Sočutje, sožitje in sodelovanje
so svetle moči za polno življenje.
Lepoto, dobroto vsi v sebi imamo,
da jo odkrivamo in še razvijamo.

Ne le zame, za naju in vse svoje,
raje za vse, da se skupnost razvije.
Pozabiti sebe, vživeti se v druge,
podpreti, služiti, nositi veselje.