Iz starih knjig
potegniva črto
skozi najino tiho
in umirjeno življenje.

Ostaniva svetloba
drug drugemu
v senci temne noči.

Bodiva srce
najinega hrepenenja
in mirne želje,
ki spleta najino srce.

Velikokrat sem si porekla že,
da prenehala bom pesniti.
Ker je to preveč adrenalinski šport.
Ker je včasih prav težko ostati sebi zvest.
Ker se včasih svet zdi strašno pust in mrk.
A že smejem tem pomislekom se v brk,
ko ponovno znajdem se na svoji trubadurski poti.

Danijela Premzl

Hotela sem ti še nekaj reči,
toda dež je presekal moje besede.

Hotela sem te poklicati,
da bi se vrnil,
toda dež je udušil moj klic.

Tekla sem za tabo,
da bi te morda še ujela,
toda dež je lil name in me slepil.

Zajadrajva skozi
to širno,
neskončno
in tiho nebo.

Z roko v roki do zvezd se
sprehodiva in na zadnji konec
blede Lune se usedeva,
da se nekoliko odpočijeva.

Tako tiho izgine ter
v stare kamnine ponikne
in ob jesenskem dežju
spet na plano pride
voda v jezero.

Razteza se onkraj jezera
dežela kraška
in čisto tiho v jeseni
svojo čudovito,
ob Soncu razigrano
naravo pospravlja.

V daljavi skriva
svoj žarek upanja,
iskrene ljubezni
in nežnega dotika
sočloveka.

Nežna in bela
luč, ki preganja
temo in pospravlja
negativno energijo.

Poslušaj moj otrok več nisi dete;
želim ti zdravja v življenju sreče,
iskrive nagajive in dneve sončne,
še odkrit pogled, drže pokončne…

Zraslo dete iz otroka je v moža,
besede so ostale mu na dnu srca,
pokončne hoje ima srečne dneve,
iz globin srca odmevajo besede.

Lahkotno snežinke prekrivajo tla,
se veter z njimi spet nežno igra,
prekrile vrhove, poljane, drevesa,
zima jih bela je v sneg vse oblekla.

Zdaj polja in trate počivajo spijo,
že mladi se sankajo snega veselijo
zvonik se oglaša odmeva v dolino,
prelepo je prekrito v snežno belino.

So ptice poskrile so pod ostrešja,
daleč pomlad je, še dlje do poletja,
nam veter in burja gradita zamete,
ostrešja krasijo ledene nam sveče.

Pred menoj nenadoma pojavi se gospod Bonton.
Njegova obleka je dovolj, da vem, da to je on.
Vljudno seže mi v dlan in me pozdravi.
Jaz kar po domače mu odgovorim,
da je ves zgrožen.
Komaj zadržujem smeh,
ko skrivaj ga opazujem,
da od same jeze hipoma zardi
in se komaj obvladuje v svoji vljudnosti.
Pretvarjam se, da ne razumem,
kaj brez besed sporoča mi,
obenem pa se mi zasmili,
ker v moji družbi res trpi.
Da bi mu izkazala vsaj malo spoštovanja,
se mu opravičim in predlagam,
da bi rade volje se še kdaj sestala z njim.
Sveto mu obljubim, da bom do naslednjič
temeljito preučila ves bonton,
da bova tako imela vsaj eno skupno temo,
o kateri bova kar se da olikano razpravljala.

Danijela Premzl

Skozi polje lepote
in njenih skrivnosti
se vije moj svet.

Prihaja na drugi strani,
skozi širen modri
in zeleni planet.

Na drugi strani,
daleč na svet
se preliva moja
pesem, a slišal
jo ne bo nihče.

Napisal sem na belo
pero majhno solzo
in jutranjo roso.

Jutranja tišina
in megleno jutro.

V roki belo pero,
brez besed
in pravih rim,
ko za trenutek
zastane mi dih.

Starost, si res mirna in svetla,
obzirna, resnicoljubna,
potrpežljiva in zgledna,
vse osrečevati sposobna;
si res praznik življenja?

Če so petki in svetki življenja
prepolni zmot in prehitevanja,
minevajo tjavdan in brez vesti,
brez vrednih ciljev, prave smeri,
v trudu le za videz, ni modrosti.

Kdor bi me sedaj povprašal,
komu sem srce oddala,
bi se mu v odgovor le nasmehnila,
dejala: tokrat ta oseba sem jaz sama!

Danijela Premzl

Času jaz ne kljubujem,
se tega ne sramujem,
že vrisal mi srebrn je las,
drobne gube na obraz,
spremenil je dekliški glas.

Vendar vedro gledam v dan,
veselim se objema tam..
ob njem, naj čuti, da ni sam,
nasmeh nagajivih mu oči pove,
da ljubiti srce še vedno sme.

Pa kaj če zaželel sem da napišem pesem,
saj besede vrejo kar na plan iz nič v dan,
spremene besede v melodijo v zvok v tišino,
mi odpre notranjost in odžene vso sivino.

Saj pisal bi o ženski ki v duši je kot slepa,
brani očetu da videl vnuka minila so že leta,
je vest tista ne prizna takrat ravnala narobe,
zdaj oprijemlje laži se iz v njej rojene zlobe.

Sočutje, sožitje in sodelovanje
so svetle moči za polno življenje.
Lepoto, dobroto vsi v sebi imamo,
da jo odkrivamo in še razvijamo.

Ne le zame, za naju in vse svoje,
raje za vse, da se skupnost razvije.
Pozabiti sebe, vživeti se v druge,
podpreti, služiti, nositi veselje.

Moje preteklo zeleno življenje
je leglo v zdajšnje človeško telo,
da si duša v temi spočije svoje spomine.

Predramlja se po poteh svojega dihanja
in objemanja s svetlobno tančico glasu.
Ožarjeno z belino in vonjem šmarnice
je vstopilo s svojim perscem na morski val.
Potaplja se navzdol, ujeto med kristale,
ki dišijo po ribah. Znova izvrženo na plitvino
vodne gladine srka vase modrino obzorja
in jadikuje stare prošnje ob mokre skale.
Veter se zaganja v gmote vode in otožno
ozračje, kjer se suši morska trava in pena,
kakor po podvodnem neurju srca je vse
zmedeno in strastno, razdeljeno v prvinah
mehke rasti in nekdanjega cvetnega vonja.

Svetlikal se je sneg,
hladna mesečina je vabila,
nisi me pogrešala v objemu,
njemu in še njemu, nisi se zbudila.

Noč bila je dolga kača,
nisem gledal skozi zid ni šlo,
nisem videl z očmi, moja duša tam je stala,
in ti si se smejala, sopla, po tebi je bilo.

Pri prvi ljubezni je občutila,
da se predramlja njeno srce in telo.
Ni se še poznala,
da bi vedela kako lahko ljubi.
Bil je nemir z malce platonske poetike
v razkošju pomladne nore mladosti,
na bregu izvira, ki ga ni znala použiti.

Druga je bila ljubezen telesa z malo duše.
Strasten okus samote skoz bivališče votlin
brezbrižne votlosti in prestradanih upov.
Videla je bledico sijaja oči odznotraj,
ki preprečuje, da bi ljubila
s svojimi poetičnimi očmi.

Ob srečanju s Teboj
se vselej znajdem v zadregi –
vsi bontoni, ki učijo lepega vedenja,
vsi priročniki pozitivnega mišljenja,
vse skrbno izbrane modre misli
se takrat mi izneverijo.

Res mi vzbujaš strah in spoštovanje,
hkrati pa Te občudujem, obožujem
in neizmerno potrebujem.

Danijela Premzl

Minljive oblike rišejo bele oblake,
da zasijejo srcu ljube spremembe.

Vsi složni so vodeni v isto smer,
jim nebesna modrina je za ozadje.

Z mirom narave srce zaposliš,
z ljubeznijo do vsega prav oživiš.

Ozreš se okoli, opaziš vrvenje;
tu se dogaja resnično življenje.

Z zvoki narave in ubranih misli
utripu vesolja se rad prepustiš.

Iskal stezice kjer stopical sem še kot otrok,
zarasla so z grmičevjem, je neprehodna pot,
kjer potok žuborel, se lesketal sem se igral,
je bil mostiček, rad tam vedno sem postal.

Vasica majhna, s slamo strehe krite domačije,
ob njih peščena prašna pod mimo tam se vije,
bilo lepo je, tam pred hišami so vrtnice cvetele,
na strehah jablanah ptice prijetno so žgolele.

Zdaj potok z gramozom je zasut, ves zravnan,
morda usahnil je, so speljali ga kam drugam,
a hiše nove le nizka trava jim okoli je v okras,
vse spremenjeno, stare s seboj si vzel je čas.

Je letni čas tisti ki zdaj nas obdaja,
kratki dnevi, sonce že kmalu zahaja,
megla v jutrih, dnevih že kar vsiljiva,
vremenska napoved ni kaj zanesljiva.

Morda bo danes sonce posijalo,
se v srcih z nami spet poigralo,
še pregnalo bo oblake in meglice,
oglasile, poletele bodo redke ptice.