Kaj malo mar mi za cvetlična polja prek meja,
saj tu pri nas najlepša so kar svet jih pozna,
krasijo jih reke, slapovi, tolmuni. gozdovi,
povsod naokoli v gorah so naši domovi.
Ko sončni žarki obiščejo planine in gore,
lesketajo se kot najlepši dragulji sveta.
Kar vabijo k sebi visoko na sneg,
nam vabljiv planinski svet.
Teko reke so smaragdne barve v naravi,
naj Soča bo Krka, srce jih ne pozabi,
jezera tam kjer Triglav domuje,
nepozabna lepota kraljuje.
Če vrisk in veselo te petje predrami,
ljudje tam zgoraj niso zaspani,
že harmonika vabi zapleši,
slabe tam volje se otresi.
Naj le vrisk odmeva iz gora tja v dolino,
iz srca odmeva, pozdravlja domovino,
pregnal bi rad ljudi nam v sramoto,
ki kazijo vse nas, Slovenije lepoto.
Morda tam na zahodu kjer sonce zahaja,
te morje osveži z valovi ponagaja,
o ko ozreš sončni zahod,
prek meja ni teh lepot.
Kaj malo mar mi za cvetlična polja prek meja,
