Pred menoj nenadoma pojavi se gospod Bonton.
Njegova obleka je dovolj, da vem, da to je on.
Vljudno seže mi v dlan in me pozdravi.
Jaz kar po domače mu odgovorim,
da je ves zgrožen.
Komaj zadržujem smeh,
ko skrivaj ga opazujem,
da od same jeze hipoma zardi
in se komaj obvladuje v svoji vljudnosti.
Pretvarjam se, da ne razumem,
kaj brez besed sporoča mi,
obenem pa se mi zasmili,
ker v moji družbi res trpi.
Da bi mu izkazala vsaj malo spoštovanja,
se mu opravičim in predlagam,
da bi rade volje se še kdaj sestala z njim.
Sveto mu obljubim, da bom do naslednjič
temeljito preučila ves bonton,
da bova tako imela vsaj eno skupno temo,
o kateri bova kar se da olikano razpravljala.

Danijela Premzl