Bila sva domenjena da ga počakam,
Bilo je ob trgovskem centru.
Telefon sem pozabila doma on enako.
Le ura in čas zmenka je bil točen.
njega pa od nikoder kot da je pozabil.
le kje hodi sem razmišljala ter robantila,
se jezila in opazovala ljudi okli sebe.

Nekatero obloženi z več vrečkami,
drugi skromni z vrečko iz katere je
štrlel samo kruh in nič drugega.
Počasi me je začelo zabavati kričanje
matere nad otrokom ki je tekal sem ter tja,
pa nad kosmatincem ki je lajal iz avtomobila.
Saj ni bilo hladno pa tudi prevroče ne.

O tem sem že pozabila kako teče čas,
začela sama s seboj govoriti na glas,
se umikati mimoidočim ko je prišel
iz množice ljudi ves zadihan z opravičilom,
zaparkirali so me in sem čakal ko lolek.
Zdaj sem tu prosim sprejmi opravičilo !
In sva odšla dobre volje oba brez telefona .