Prečarobnih si trenutkov mi prgišča že nasul,
o brezkončen Čas, ki se ne iztekaš mi v nič.
Si od vekomaj in na veke boš obstal,
in za vsak trenutek, ki ga nisem znala prav živeti,
res iskreno mi je žal.
Večkrat že ponudil si mi neprimerno več,
kakor sem si upala želeti.
Hvaležno zrem tvoja čudesa,
ko odstiraš zemeljska nebesa.

Danijela Premzl

Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
mleko zasliši nekoga, ki reče:
»Takole, še malo, pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.«

Mleko od groze se skoraj sesiri:
»To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob belino bom in ob okus,
to, primojduš, je ostuda in gnus!«

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin.

»Bi plesala, če bi znala,«
je zavzdihnila kokoš,
»se vrtela in skakala
sredi trave, sredi rož.
Pa sem vedno sredi dela,
pišče tu in pišče tam.
Bom pač raje jajca grela,
kaj naj plešem, če ne znam!«

Anja Štefan: KOKOŠ
Vir: POJEMO, POJEMO 4: otroške pesmice slovenskih avtorjev. Zbrala: Katja Virant Iršič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Str. 10-11.

Sanje so razprle svoja krila.
Zapredek niti,
ki ovijajo preteklost
je odslužil svoje.
Dehteči cvet se je razprl,
metulj je poletel.
Metulj je poletel
na krilih sončnih žarkov.
V barvito razkošje pomladnih cvetov,
od cveta do cveta.
Uživa in ljubi.
Gosti ga cvetoči Raj.
Uživa in ljubi.
Sanje so razprle svoja krila.
Metulj je poletel v svojo svobodo.

Najbrž so tudi vas, ko ste bili majhni,
pogosto vprašali, kaj boste, ko odrastete, postali.
Večina se jih le plašno smehlja
in prav na tihem nekaj nerazumljivega zagodrnja.

Oni dan pa mi drobcena deklica pravi;
ko bom velika, bom mama,
nikoli ne bom sama,
hiša polna bo otrok in pridnih in delovnih rok.

Da bi se le ti želja izpolnila,
draga mala, deklica mila.
Res ni nikjer šole za mame,
a večina jih prav vse naloge prevzame.

Hodil sem sam in raziskoval po Peklu,
bilo je kot hoditi bos po razbitem steklu.
Iskal sem njo, toda našel nisem žive duše,
vse le dogma je za tiste, ki so šli pod ruše.
Kot živeča bila kraljica izvirnega je greha,
v mnogih razuzdanih nočeh bila mi je uteha.
Pridigali so, da končala v večnem bo trpljenju,
ni ji bilo mar za to, ko bila je pri življenju.
Grešnica po smrti povrnila se je v prah,
ah, ti nevedni pridigar oče pravih zdrah ...
Pravi Pekel le po vsej naseljeni je Zemlji,
pridigar ne pridigaj in prispevkov ne jemlji ...

Jelenkamen, prezlati hrib moje je bil mladosti,
bil mi zatočišče je v bridkosti in v radosti.
V ta hrib odšel na beg sem pred samoto,
da ponovno odkrijem življenja to lepoto.
Nanj najraje zahajal sem v zimskih dnevih,
domov vračal v poznih sem se večerih.
Tam sanjal sem, da nekoč sezidal si bom grad,
ta hrib moje mladosti zelo imel sem rad.
Jelenkamen preganjal misel mi je na njo,
takrat dal svojo mladost bi in življenje za njo.
Ko enkrat bo napočil moje smrti dan,
na Jelenkamnu rad za vedno bil bi pokopan.

Včasih kdaj sem slabe volje,
včasih dolgočasim se,
včasih nič me ne zanima,
včasih nič se mi ne da.

Čim pa v roke vzamem
kakšno zanimivo knjigo,
se mi te nadloge
spremenijo v deveto brigo.

Danijela Premzl

Tik tak, tik tak,
čas ves čas beži.
Korak po korak
mu kazalec sledi.

Ker pa je mlad,
se dolgčas mu zdi
hodit počasi
in čas prehiti.

Gospod Jezus,
nauči me obrzdati jezik.
Naj z njim nikogar
ne užalim ali ranim.
Nauči me držati jezik za zobmi,
da ne izrečem vsega,
kar mi pride na misel.
Nikdar si ne smem dovoliti
neprimernih in žaljivih besed,
ki bi ljudi prizadele.
Naj čutim, da sem dolžan
preudarno obvladovati svoj jezik.

Devica in Mati Marija,
Sveti Duh te je vodil,
da si v globini svoje ponižne vere
sprejela Besedo življenja
in se povsem darovala Bogu.
Pomagaj nam izreči našo privolitev
v nujnosti, ki je silnejša kot kdajkoli,
da bomo oznanjali Jezusovo blagovest.

Platnice so hrustljava skorja
za željne oči radovedne glave.

Med platnicami je sredica,
so zgode in pesmi, besede prave

za tebe, za mene, samotne, vesele,
za mile in divje – za vse zvedave.

Neža Maurer: KOT KRUH
Vir: Cicido, revija za najmlajše, marec 2012. Str. 12.

Danijela Premzl

Angel omogočil pogled mi je skozi temo
in videl sem mesto, tja kamor gremo.
Komaj začel sem šele ta dan živeti,
mi je sedaj namenjeno, dano umreti?
Srce se od žalosti mi je stožilo,
občutek kot da reže me ostro rezilo ...
Rotil sem ga, naj pusti me živeti,
začel na vso moč sem jokati, ihteti.
Angel smrti začuda se je prisilil,
s tem, da moje duše se je usmilil.
Zahvalim srčno se mu in ta odide,
vedel sem, da slej kot prej zopet pride.
Toda tisti dan smrti ne bom ubežal,
pride čas, ko mrtev na dobravi bom ležal ...

Lahen vetrič prinaša slabe mi novice?
Ko na verandi predajam zvokom se sinice.
Lahen vetrič kaj na uho mi prinašaš,
zakaj vero v njo mi izpodnašaš?
Praviš mi, da k meni več je ne bo?
Od bolečine zakričal v oblačno bi nebo ...
Le kaj v življenju žalega sem ji storil?
Spomnim se dne, ko prisrčno sem ji dvoril.
Lahen vetrič prinašaj mi novice večno
in povej mi vedno ali živi z njim srečno ...
Zdaj pa solzo za njo bom potočil
in žlahtnega vinca si bom natočil ...

Oči mi spet
zvedavo se zazro
v tisočero strani –
knjig,
ki sem jih že
in jih še bom brala.

Danijela Premzl

Včasih si predstavljam kako lepo biti je politik.
S pravimi besedami si lahko vse, tudi analitik.
Zelo pazljiv moraš biti, znati tudi trezen voziti,
vendar mora politik na smer vetra vselej paziti.

Kot politik potrebuješ prilagodljiva jadra, čoln,
saj lahko kaj hitro nasedeš če obljub si poln.
Vselej se dobrikat, smejati, hvaliti nasprotnike,
vedeti kar godi šefu, se spodobi za podrepnike.

Tako te bodo vsi spoštovali, cenili, iskali nasvet,
res umetnost je vse te značilnosti poznati, imet.
Če spoznaš da v tvoji ekipi izgubljajo glasove,
takoj se prislini k drugi, čeprav jezikajo iz zlobe.

Vsa drobcena in suhljata
ležiš v veliki postelji.
Prsti ukrivljeni,
na glavi tenka kita las.
Vsak dan tišji je tvoj glas,
le velike, temne oči
in nasmeh na ustnicah še gori.

Vsak dan me sprašuješ,
kaj se godi,
vsak dan ti pojasnjujem,
čisto navadne reči
in vedno znova
te razveseljuje vse, kar zadeva ljudi,
tiste navadne, v tvoji okolici.

V tvojih očeh ni več življenja.
Kaj nisi doživela razsvetljenja?
Si bila razočarana v ljubezni?
V tej zlovešči, zahrbtni bolezni.
Angel vse se enkrat bo končalo,
ko življenje smrti se bo dalo.
Nauči se živeti s svojo samoto,
spoznala boš njeno lepoto.
Spopadaš se s hudimi strahovi,
krvoločnimi kot volkovi.
Naj te potolažim, da nisi edina,
izpij z menoj kozarec vina.
Privoščiva zdaj si le omamo,
pozabiva na vso to dramo.
Prepusti se meni, oh, samotarju,
z menoj boš danes v raju.
S sveta izbriši ves sij, odsev,
ti, ki rjoveš kakor lev.
Zrcalo izkrivljen je pogled na svet,
ki nam laže spet in spet ter spet ...

Nebeški svod je utelešen,
biva v mojem srcu.
Čist sij energije Hvaležnosti
pleše ples ljubezni.
Rojeva ugodje, užitek in srečo.
Rojeva blaginjo in mi jo podarja.
Rojeva blaginjo in mi jo množi.
Privlačnost ljubezni me polni
in žarči to, kar je,
ljubezen.
Nebesa so oživljena,
živijo v meni, zame.
Ustvarjam jih z radostjo v srcu.

Tam v križišču je močno počilo.
dvoje osebnih vozil je trčilo.
Ona je edina stala na pločniku ,
obrnjena proti nesrečnima voziloma,
toda ko so iskali očividce je za sebe,
rekla: nič nisem videla je pa slišala,
Le zakaj bi se sorodniku zamerila kot priča…

V službo je prišla polna modric…
Sodelavke so jo spraševali o vzrokih.
Le padla sem po stopnicah, zgodilo se je.
Nejevoljno so zmajevale z glavo,
kako je tako nesrečno padla na obraz…
ona je mislila da mora lagati, molčati,
lahko da bi jo fant potem še bolj pretepel.

Strmel sem kako nežno je vzletel,
na travniku s cvetlice poletel,
si tam druge je zaželel,
en lepša zacvetela
ga že prevzela.

Lahkotno dvignil se, si ogleduje,
cvetlico gleda občuduje,
lep zapeljiv je cvet,
gre nanj sedet.

Vesel bodi človek ti, ki življenjski njen sopotnik si,
ki vsak dan in vsako noč okušaš njenih ustnic stik,
jo stisneš k sebi in jo božaš, ko v naročju ti zaspi,
jaz pa v samotni, mrzli noči, sanjam njenih čarov mik.

V pustih, samotnih nočeh, praznim steklenice vina,
ker si me zavrnila in da bi bridka žalost utonila,
princ teme nalašč razvnel srce mi je samo zate,
da strastna se ljubezen do te v kali krvi zatre.

Dokler bil še v rosnem cvetu nečimrne sem mladosti,
sem se pogosto norčeval (še posebej na račun ljubezni),
mislil sem, da je ''bedna'' ljubezen le plod njihovih norosti,
a uvidel sem, da te ta prijetni občutek dodobra strezni.

Naj zvonovi radostno donijo,
naj veselo oznanilo širi se na vse strani:
za nas na križu žrtvovana se Ljubezen
- Jezus Kristus, božji Sin -
res od mrtvih vstal je in živi!

Danijela Premzl