Tam zgoraj visoko oblak plava,
pod njim lahkotno teče Sava,
sem ter tja race in čaplje poletijo,
da svoj plen hrano v vodi ulovijo.

Zdaj dežuje kapljice trosi,
vonj po zimi s seboj nosi,
jesen se umika prišla bo zima,
hladen veter nam le prikima.

Odhaja sonce, z njim topel dan,
medved v gozdu je že zaspan,
živali si iščejo zatočišče,
vsaka svoje si poišče.

Zakaj je zdaj že skoraj v modi,
da se slovenščino pohodi,
pa ne da slovensko že škodi,
pač takšen je trend je v modi…

Je angleščina bolj razumljiva,
razlaga je že kar pomenljiva,
kot da imamo premalo besed,
takšnih ki bi jih razumel svet.

Pa saj naš človek hodi v šolo,
naj se našo besedo pohodi,
bodo na univerzi tujke kraljevale,
še afne bodo se nam smejale.

En sam pogled v tvoje oči,
ko iščem sledove minulih dni,
zdaj zdi se kakor da jih več ni.

*
V spomin očetu

Beli zidovi,
tih pogled dragih oči
ura tiktaka.

*
Oblak

Da te razvedrim
kot bel oblak prihajam;
nikjer te več ni.

*
Pogled

Nemirnih oči
ne morem pozabiti.
Pogled mi sledi.

Danes kuham marmelado,
Malo za sebe malo za hvalo.
Takšno iz grozdja,
Vse se je prebralo

Se dolgo kuha da te vse mine
sladkor in grozdje so sestavine,
a diši na moč zapeljivo ko vre,
se oblizujem preizkušam še in še.

Pogledal sem z oblaki pokrito nebo.
Rad bi bil del njih, potoval z njimi,
dež bi trosil koder je suša,
ljudi in živali osrečil,
narava bi oživela,
darovala hrano.

Če bi imel moči bi kazal pot soncu,
posušil bi solze bi staršem,
v nesrečah umrlih otrok,
nesmiselnih vojnah,
brutalnih pobojih.

Ponosno dvignila je krila poletela,
v kljunu svoj ulov je imela,
a še malo pomahalo bo v slovo,
ko odšla bo tja kjer je bolj toplo,
tamkaj preskočila zimo bo.

Nekoč le v krajih ob Muri so bile,
a zdaj krasijo tudi naše kraje,
ob Savi gnezdijo imajo naraščaj.
Da na pomlad vrnejo se nazaj.

Sem v trgovino vstopila,
bi nekaj rabila in kupila,
a ko vse dobim, imam,
grem da plačam tam.

Pa se je zgodilo vse stoji,
pred blagajno elektrike ni,
nič ne pomaga čakam tam,
da se vrne elektrika nam…

Sem tam nakupljeno pustila.
v bife na kavo sem stopila,
a groza natakarica že kriči,
nič ne bo elektrike še ni.

Tretji svet, ostani, kjer si,
zate imamo zanimive načrte,
obete, nasvete, kako krotiti izžete.

Sprejmi svojo ureditev po naše,
poslušaj nam vdane politike,
ki vedo, kaj je dobro za nas vse.

Za naše traktorje zgradimo ti ceste,
za pridelavo poceni krme
za naše prašiče in krave.

So rekli da bom postal poet,
naj napišem pesem vabljivo kakor cvet,
da besede v pesmi oživijo,
med ljudi poletijo.

A nič posebnega se ni zgodilo,
pisanje mi je le poživilo,
saj pomirja dušo in srce,
osrečuje notranjost ve.

Nekateri me uvrščajo med narodnjake,
in podobne pisce take,
a pišem le kod domoljub,
poln zamisli v besedah.

Z jutrišnjim dnem…
bom boljši oče in več časa bom preživel z otroki,
družino bom postavil na prvo mesto.
Jedel bom zdravo
in se gibal, kakor vem, da bi se moral.
Manj se bom družil s prijatelji
in se več pogovarjal z ženo.

Telefoniral bom starim staršem
in se učil strpnosti od drugih.
Opustil bom kajenje in popil manj alkohola.

Veverička nagajiva
zgodaj zjutraj že je vstala
nič več ne počiva
naokrog se je pognala.

Radovedna skače naokoli
gleda sem in tja
orehe išče si tam doli
pod drevesom gleda v tla.

Potem pa oreh najde
hitro sede, se pripravi
v tačkah ga drži
in si pojedino napravi.

Nenehno se obremenjuješ
s telesom v katerem domuješ
režeš dušo, srce krvavi
rane neznosne zadajaš si.

A šele takrat oseba opazi
ko sama v temi se plazi
da ni važna barva oči
slika sama blagoslov se zdi.

Ni važna barva kože, ton glasu
si močnejšega ali vitkejšega stasu
vse to je le dodatek, nepomemben podatek
ko v mojo bližino prihajaš
s svojo notranjostjo se izdajaš.

Skozi okno gledam v tiho noč,
ki je oblita z mesečino,
ki nosi v sebi skrito moč,
ljubezni moč in moč spominov.

V tej tihi noči nisem sama,
tu poleg mene si zdaj ti,
vidim tvoj obraz, smehljaj,
celo pogled tvojih oči.

A vendar - ti si daleč proč;
gledam te le v sanjah,
ki jih prinaša mirna noč.

Mojo Hanko bananko zanima
kdo že navsezgodaj
rumene rože zaliva.
Ali je to judoistka Tina,
ali knjižničarka Marina ?

Povedala bom:
To je le dekle,
ki obožuje rože te.

(Napisala Leila, 10 let)

Le kje so še lepši kraji,
ki se v soncu lesketajo,
z lučjo sveta žarki se igrajo,
na severu krasijo jih planine,
vabljive bele tam strmine

Na zahodu že modro morje,
na vzhodu zlata pšenica zori,
polja rodovitna ljudi na sebe veže,
bogate letine se kmet že veseli.

Le streljaj od tam vabijo gorice,
od tam na jesen klopotci preganjajo ptice,
še več skrivnosti v sebi zemlja skriva,
zdravilno toplo vodo narava je igriva.

Morda se v pesmi komu kaj očita,
a le da se resnica naj ne izmika,
zamera maščevanje niso v dar,
kakor v šali povej to je pesmi čar.

Nasmej napakam svojim se naglas,
komu je namenjeno bo pokazal čas,
če pa se v šali še vedno ne spozna,
premalo možgančkov v tam še ima.

Če bo pobesnel te še žaliti začel,
z njim boš problemov morda imel,
mu prišepni da to ne velja zanj,
naj zdaj stopi v resničnost iz sanj.

Zakaj opazuješ moj korak,
takšen je kot drug dan vsak,
zakaj gledaš v oblake na nebo,
oblaki so grozeči spet neurje bo.

Zakaj le pritrjuješ in kimaš z glavo,
iskati pravico zate ni delo pravo,
s kimanjem tam le pritrjuješ,
brez moči si in zmiguješ.

Morda pravica v zakonu na papirjih,
ima moč le tam pri pastirjih,
kjer zakon tropu je ovčar,
laja za ostalo ni mu mar.

Dobra volja je najboljša
naša stalna spremljevalka,
sreče, zdravja prinašalka,
tebi, meni, vsem potrebna.

V pomoč sožitju in ljubezni
dobra volja vsem naj služi,
da se delo prav opravi,
vse težave laže odpravi.

Zgovorne so pogoste prošnje
ljudem vsem dobre volje,
da bi sledilci, slepo vdani,
postali kaj bolj radodarni.

Ne prijaznost le za videz,
ne laskanje za jemanje,
s pravičnostjo naj se prikliče
prava mera dobre volje.

Zoreli smo s časom,
z dejanji ostali pokončni,
ne vsi, nekateri pač malo manj.
Nekateri smo pošteni in dosledni,
drugi pač malo manj.

Nekateri so zadovoljni,
drugi smo malo manj,
nekateri smo vztrajni in potrpežljivi,
drugi pač malo manj.
Skupaj smo orali ledino.

Več ne bom odgovorila,
Če me vabijo z SMS-i.
Naj pokličejo se pogovorijo,
če od mene kaj že želijo.

SMS-i so plastična vabila,
neprebavljiva sporočila.
Jim je mučno spregovoriti,
nekoga ustno povabiti?

Ne delam si več utvar,
mi za SMS-e je kaj malo mar,
pa čeprav bom doma sedela,
prisluhnila le besedam bom vesela…