Vem, tvoja pot pelje naprej.
Vidim te nasmejanega.
Veseliš se življenja, kot vedno.
Ob rečni brežini, na koščku travnika.
Podoba je živa, barvita.
Prežeta je z vednostjo vere.
In to je povsem dovolj.
Ples Duha oživlja življenje.
Tako, kot je bilo Ustvarjeno.
Vedoč za sporočila Večnosti,
ki so večna.
Življenje je večno, neskončno in živo.

Le kje bi jemal moči,
da spremenil bi dan iz noči,
kdaj sosed bo sosedu dober sosed,
in izvoljenci ljudstva prisluhnili ljudem.

Zakaj se večkrat spremenimo, pozabimo dane obljube,
takoj ko po molitvi, obljubah zapustimo Božji hram,
obljube po molitvi zvodenijo, se v nič spremenijo,
tudi od tistih ki imajo moč, škarje in platno.

Nekoč bo zasijala svetla zvezda sreče vsem,
tudi tistim ki trpijo saj jih v pomanjkanju, bolečini,
tistim ki jih sedaj noče opaziti nihče, jim ne prisluhne,
ne bližnji,ne prijatelji, ne sosedje, ljudje se jih le ogibajo.

Morska obala me vabi.
Kodrasta morska gladina
srka sončne pramene.
S pogledom lovim njene bisere,
za svojo deklico, ki se z njimi igra.
Razkošno ogrinjalo odseva neskončnost.
Školjka iz oceana sveta prinese vse pravljice.
Njena pripoved je slikovita.
Smeh moje punčke oživi peščen grad
in vrtni Raj, ki ga obkroža.
Vanj vdahne življenje.
Vilinke zaplešejo po cvetoči preprogi.

Se prijazno nam hahlajo
drugi ,s prsti se igrajo,
a vseh je ena sama hvala,
kaj sposobnost njihova bo dala.

Izvoljeni imajo plače kot se šika,
nihče v to naj se ne vtika,
vprašal načitan je tam garač,
kako živeti iz nizkih plač.

So tisti ki živijo preveč slabo,
a obljubljajo jim saj bo boljše,
tisti ki vsak dan jejo meso,
za druge zelje tudi dobro bo.

Dan se je prebudil v jutru.
Odločen, da obudi spomin o bogatosti.
Vprašal me je, kaj lahko dajem.

V krošnji breze je zapela ptica.
Ko sem se ozrla za njo,
sem ji dala pozornost.
Energija ljubezni je stekla skozme
in obogatila Stvarstvo.
Zapela je moja duša.
Igriv spev je spletel pesem
in z njo nagovoril in nahranil nekoga,
ki si je tega želel,
v njem je vzbudil lepoto
in Stvarnika, da je ustvaril kaj lepega,
zase in tudi za druge.

Zrcalo me odseva.
Odseva podobe, kot mu jih rišem.
Barva tako, kot se počutim.
Kaže mi jih, da v njih uživam.
Včasih za to spremenim svoj pogled,
včasih za to izboljšam sliko,
včasih za to kaj naslikam drugače ali kaj drugega...
Možnosti so neskončne.
Izbiram si vse umetnine, ki jih kreiram.
Tako, da so mi všeč.
Tako, da mi je dobro,
da skozme teče radost.
Tako, da sem si všeč.
Zrcalo me odseva.

Ob soju sveč zrem v noč,
vsak plamen dobi svojo moč,
opominja življenje se izteka,
kakor nam usahne reka.

Nekaterim ni mar vse to,
zavist in grabežljivost častijo,
jim brezupno je nauke deliti,
v grob z nagrabljenim oditi.

Naj za življenja izginejo okovi,
da bi nam vladali volkovi,
z napuhom duša brez srca,
ob njih plamen sveče trepeta.

Drugačno je,
povsem brez črk,
brez besed,
ki bi jih tja zame nekdo zapisal,
da bi jim sledila.
Brez tujih vstavkov.
Drugačno je.
Ni posebno,
je pa edinstveno.
Vanj tke povesti moja Duša.
Sproti, kot teče Življenje.

Mavrično si se raztegnil v sončen dan.
Napel si se čez obzorje
in si nadel barvito ogrinjalo.
Oznanil si svoj prihod s srečo.
Olajšal si mi trenutek
s spoznanjem,
da je to za mano, da je minilo.
Tvoj mavrični most pelje dalje, naprej.
Na poti so biseri sanj.
Vzdignil si me,
vsrkal si me vase in me ponesel po poti srca.
Tvoj mavrični most pelje dalje, naprej.

Obiskala me je Vila.
S pravljico o dobrem cvetu.

Najprej je iz zemlje prikukala drobna biljka.
Imela je srečo, da so jo vrtnarji pustili živeti.
Krepila je steblo, pognala je liste.
Imela je srečo, da so jo vrtnarji pustili živeti.
In rastla je dalje.
Steblo je bilo vse daljše, listi vse elegantnejši.
Nekega jutra je vzbrstel popek.
Objemala ga je košarica listnega zelenila,
razvajali so ga sončni prameni in kristalna rosa.

Mehak slap zlatih las
je objel vse, kar je.
Nežnost je pobožala odhajajoč dan.
Svilna mehkoba je napolnila zrak.
Pesem Bardov je igrala na nevidne strune.
Sonce se je stopilo z luno,
srebrna svetloba je zadišala po pravljici.
Vilinski ključ je zasijal v svoji polni moči,
napolnil je dušo, srce in um.
Srce je ljubeče objelo um,
stopljena sta v harmonično enost, za vedno.
Duša igra na harfo radosti.

Zapela si skozme svojo pesem.
O vitki brezi, ki se je pobarvala v zlato.
O gibkih vejah, ki plešejo nežnost, milino, ljubkost.
O svetu, ki je prelestno lep.
O življenju, ki je tako dobro.
O smehu, ki polni moj topel dom.
O mali punčki,
ki ima božanske starše.
O iskricah sreče v otroških očeh.
O igri, ki razveseljuje srce.
O radostnem ustvarjanju,
ki velikodušno daje bisere duše,
da bogato hranijo mene in hkrati vse druge.

Svetloba je prhnila iz tvojih kril.
Zamahnil si z njimi
in poletel.
Srebni sij je napolnil poletni dan,
objel je Rajski vrt in v njem pustil poljub ljubezni.
Zažarel je v kapljicah rose
in vanje spustil božajoč sončev poljub.
Vrt je zadehtel in zažarel.
Cvetne čaše so se razprle,
omamno zadehtele in dihale čisto ljubezen.
Metulj sem, ki je poletel.

Poješ mi o Ljubezni.
Iskri se v tebi, Bisernica,
začudena si, ker si razkrita.
Školjčni lupini sta se razprli.
Tvoja svetloba je zasijala.
Začutila si svojo lepoto, svoj sij,
pustila si mu, da sije, da služi Radosti
da v njem uživa, kdor to želi,
in da se tega veseli.
Poješ mi pesem Ljubezni z mnogimi Obrazi.

Tam zgoraj visoko oblak plava,
pod njim lahkotno teče Sava,
sem ter tja race in čaplje poletijo,
da svoj plen hrano v vodi ulovijo.

Zdaj dežuje kapljice trosi,
vonj po zimi s seboj nosi,
jesen se umika prišla bo zima,
hladen veter nam le prikima.

Odhaja sonce, z njim topel dan,
medved v gozdu je že zaspan,
živali si iščejo zatočišče,
vsaka svoje si poišče.

Zakaj je zdaj že skoraj v modi,
da se slovenščino pohodi,
pa ne da slovensko že škodi,
pač takšen je trend je v modi…

Je angleščina bolj razumljiva,
razlaga je že kar pomenljiva,
kot da imamo premalo besed,
takšnih ki bi jih razumel svet.

Pa saj naš človek hodi v šolo,
naj se našo besedo pohodi,
bodo na univerzi tujke kraljevale,
še afne bodo se nam smejale.

En sam pogled v tvoje oči,
ko iščem sledove minulih dni,
zdaj zdi se kakor da jih več ni.

*
V spomin očetu

Beli zidovi,
tih pogled dragih oči
ura tiktaka.

*
Oblak

Da te razvedrim
kot bel oblak prihajam;
nikjer te več ni.

*
Pogled

Nemirnih oči
ne morem pozabiti.
Pogled mi sledi.

Pogledal sem z oblaki pokrito nebo.
Rad bi bil del njih, potoval z njimi,
dež bi trosil koder je suša,
ljudi in živali osrečil,
narava bi oživela,
darovala hrano.

Če bi imel moči bi kazal pot soncu,
posušil bi solze bi staršem,
v nesrečah umrlih otrok,
nesmiselnih vojnah,
brutalnih pobojih.

Ponosno dvignila je krila poletela,
v kljunu svoj ulov je imela,
a še malo pomahalo bo v slovo,
ko odšla bo tja kjer je bolj toplo,
tamkaj preskočila zimo bo.

Nekoč le v krajih ob Muri so bile,
a zdaj krasijo tudi naše kraje,
ob Savi gnezdijo imajo naraščaj.
Da na pomlad vrnejo se nazaj.

Sem v trgovino vstopila,
bi nekaj rabila in kupila,
a ko vse dobim, imam,
grem da plačam tam.

Pa se je zgodilo vse stoji,
pred blagajno elektrike ni,
nič ne pomaga čakam tam,
da se vrne elektrika nam…

Sem tam nakupljeno pustila.
v bife na kavo sem stopila,
a groza natakarica že kriči,
nič ne bo elektrike še ni.