Najprej je iz zemlje prikukala drobna biljka.
Imela je srečo, da so jo vrtnarji pustili živeti.
Krepila je steblo, pognala je liste.
Imela je srečo, da so jo vrtnarji pustili živeti.
In rastla je dalje.
Steblo je bilo vse daljše, listi vse elegantnejši.
Nekega jutra je vzbrstel popek.
Objemala ga je košarica listnega zelenila,
razvajali so ga sončni prameni in kristalna rosa.
Zibalo ga je starševsko steblo.
Cvet se je odprl samodejno.
Pomežiknil je soncu in se zapeljivo nastavljal metuljem.
Opazili ga so ga ljudje
in občudovali so njegove barve, obliko, vonj, eleganco.
Govorili so o njegovi enkratnosti, častili so njegovo lepoto.
Cvet je cvetel in užival.
Pomislil ni, da bi kuhal zamero,
ker ni vzcvetel prej,
ker je bil včasih le drobna biljka,
ker je rastlina rastla neopažena toliko časa,
preden je dobil priložnost, da se pokaže in zablesti.
Obiskala me je Vila.
