Bilo je ustvarjeno zame,
kot zibka, zame, za danes.
Kotanjast objem pod gorskim pobočjem
mehčajo gozdne rebri.
Jezersko kotanjo polni studenčnica,
v njej postoji in si odpočije.
Diši po dopustu z jesenskim pridihom.
Jezerski odsev je zamenjal kulise.
Razvaja me barvit objem,
nežno, s prosojnimi krili tišine.
Odplavam, kor riba med jezersko travo,
tja, med nikjer in povsod.
Kjer se poljubljata, vstaja Nebo.
Jaz sem njegova slikarka, navdih.
Nahranim se z jezerskim planktonom
in premešam barve.
Razlivajo se po jezerski gladini
in zaljšajo njen odblesk.
Spletajo kito rim v ritem utripa.
Vdih in izdih med nikjer in povsod.
Vmes se razteza Življenje.
Bilo je ustvarjeno zame.
|