Začel bom z avtomobilom,
Odstranil vse usnjene sedeže
jih nadomestil umetnim usnjem ,
Prav tako bom menjal obutev,
pozabil na naravno usnje.

Zdaj razmišljam o jedači,
jedeh ki jih bom izločil,
jedilnik bom spremenil,
izločil meso in še nekaj živil.

Nekateri so trdili, da je le smetar,
je pobiral smeti nam malo mar,
kdo smeti, še vedno je vprašanje,
da vedno čisto bo so le sanje…

Je vrgel smeti, z avtom se odpeljal,
s smetmi cesto povsod nastlal,
spet drugi se s kolesom pelje,
pločevinko odvrže, je ne odpelje.

Najmanj kriv je ščetinar, kuža vaš,
za WC prositi ne zna na glas,
le dišeči kupčki ostajajo za njim,
ko nanj stopiš misliš, da boš hin.

Tudi jaz razvozlala svojo bi skrivnost,
bila premajhna sem takrat otrok še bos,
bilo je vreme na moj rojstni dan,
brskam po spominu a vse zaman.

Bilo je vreme, vsak me prepričuje,
a kakšno nihče ne ve to je najhuje,
morda cvetele češnje so.
nekoč izvedelo se bo.

Iztrgaj današnji dan
iz preostanka svojega življenja,
izpij vse njegove kapljice,
eno za drugo,
s slastjo.

Pozabi preteklost,
ne pluj v prihodnost,
zagrabi ta dan in se ga naužij.

Opravi vse dnevno delo,
vse svoje naloge,
eno za drugo.
Budno, prisotno, z veseljem.

So politiki se na vso moč želijo,
da med enakimi prostor dobijo.
Borijo se za dobro vseh ljudi,
boj bo trajal več kot par dni.

Se morda le za položaj borijo,
da najboljše plačilo dobijo,
ali pa je delo njihov glas,
ki seže v sleherno vas.

Tam rož rdečih,
čez noč spečih.
preko dneva odpre cvetove,
polepša vrtove, domove,
omamen vonj vabi,
vendar nikar ne pozabi,
ko utrgaš cvet bo uvel,
čaroben vonj bo poletel.

Če ga začutiš te prevzame,
je prijeten kakor sanje,
kjer si morda kralj,
vonj rož gospodar,
te spremlja čez dan,
rož najlepših čar,
zato polepšajo dan,
meni, tebi , vsem nam.

Priljubljenost je gospodična,
ki ljubi vonj rožnega olja.

Na rokah ostaja vonj rož,
ki jih trgaš zase
in jih deliš tudi drugim.

Pomagaj jim tu in tam,
nekoliko, kar tako, brez povračila.
Opazi jih, pohvali jih,
vzpodbujaj jih in ljubi jih.
Dopusti si v tem zadovoljstvo,
resnično in pristno.

Pajkova mreža,
tanka in skrita.
Skoraj prosojna,
skoraj nevidna.
Nepozorni jo lahko spregleda.
Lovi žrtveni plen,
brez lovca.
Pajek je skrit,
ulov le vzame,
ko je zapreden.

Puhasta blazina za lahko noč.
Poboža, objame, umiri.
Odvzame mi težo dneva.
V sinji molk potopi misli.

Šepeče mi večerno pravljico
o dobrem dnevu.
Vzpodbuja, da si dan zapomnim
le po dobrem.
Lahkotno privabi sen
in angela varuha.

Posebej mu je pri srcu Advent.
Po okrašenih ulicah se smuka,
skozi razsvetljena okna kuka,
išče priložnost, da vas obišče.

Duh blagostanja.
Z njim se življenje požlahtni
in obrne na bolje.

Ni temačna,
čeprav je črna.
Deluje toplo,
sočno in nežno.
Varuhinja svetišča mojih idej.

V njej se porajajo
in zorijo na varnem,
v hranljivem,
vzpodbudnem trebuhu.
Sem ne prodrejo tuji pogledi,
ne hrup, ne ocene.
Ko je pravi čas,
me pokliče za rojstvo.
V stiku sva,
to naju polni
in usklajuje vse,
samo po sebi.

Kako bi razveselil,
s čim otroke obdaril,
izvabil iz njih nasmeh,
veliko jih povsem na tleh..

Sem obiskal tam družino,
prej kot bližnjo trgovino,
morda kateri od treh otrok
kaj pričakuje iz mojih rok…

Ati ledvični pas potrebuje,
ponoči boli ga vse huje,
pripoveduje otrok desetih let,
vsem nam, bi bil lepši svet.

Sezula sem se,
tokrat grem bosa.
Brez čevljev na nogah
je hoja drugačna.
Čutim tla pod nogami.

Obrnem se v drugo smer,
nasprotno od znane smeri.
Na znani asfaltirani poti
sem vselej iskala razliko,
a brez uspeha.
V ponošenih čevljih
mi je bilo nekam domače.

Le kod bi jemal modrosti,
da njimi bi prikril norosti,
razkril z njimi um in razum,
še z bebci sklenil sporazum…

Da zloba človeka ne pozna meja,
človek že v vojni, v bojih spozna,
kjer življenje malo, nič ne pomeni,
ob veri v Boga se kaj malo se zmeni…

Če pesnica razkosa, ji odstrani glavo,
pa čeprav ta je ta pred leti poginila,
bila že mumificirana, posušena, zmeda,
jo zažge in potem to v pesmi to opeva…

Zvon je zapel od veselja.
Oznanil je sveto poroko.
Povezanost tam, kjer so grajeni mostovi.

Dušna pogodba ni list,
je življenje.
Odkriva se le tako,
da živi
in da umira,
kar mu odsluži.

Moja Muza je sedla h kaminu.
Razkošno se greje,
skrbi za ognjišče,
nalaga na ogenj.
Ognjeni odsev
pleše z iskricami plamenov.
Ožarja, oživlja, ustvarja
mehkobo, ki vabi.

Sedem k njej
in povabi me bližje,
še bližje, v svoje globine.

Bi ponudil roko, spremlja jo nasmeh,
odkritosrčno vidi v mojih se očeh,
da želim ti le lepo v srcu toplo,
naj v letu ki prihaja ti dobro bo.

Odšel Miklavž, je otroke obdaril,
se z njimi, s teboj se srčno veselil,
a tam se že Božiček pripravlja,
ga vse časti, jih vsem dali.

Le dedek Mraz s kučmo kima,
že je hladno, z njim je zima,
kot da gre v pozabo vsem se zdi,
s kučmo pozdravlja, se oko mu orosi…

Lep in prijazen, ter umirjen naj bo,
decembrski čas.
Dovolj je norenja, skrbi in hitenja,
bodimo iskreni in vzemimo si čas,
zase in tudi za druge.
Naj veselja bo več kot dovolj,
za nas in tudi za vse,
ko srečamo se in kakšno kavico, čaj
ali par besed skupaj podelimo, se objamemo
in se drug drugega razveselimo.

Tatjana Furman

Nekje v meni
je zapel zvok piščalke.
Duh se je vzdignil,
kot Aladin.

Diham globoko,
dam mu ves prostor,
da v mojem telesu zasede svoj dom.
Zvok flavte pleše
v zeleni spirali
in Duh mu plešoče sledi, raste.
Zlivata se in postajata eno.
Takrat se mi razodene želja,
deviška, veličastna in moja.

Z zadrgami za obleke
nadomeščamo gumbe.

Vse bolj so nam tudi srca
z zadrgo neprodušno zaprta.

Zadrgo, zadrtost, zaprtost
nam vsiljuje sebičnost.

Le grabimo, jemljemo,
ne pomagamo, ne dajemo.

Se na nikogar ne oziramo,
zato le vegetiramo.

Zvok citer iz mojih globin
se poje po slapu navzgor.
Med kapljicami padajočega rečnega slapa
se zlit z mano pne navzgor,
v življenje.

Zvok citer iz mojih globin
se poje po slapu navzgor.
Vzel je nedolžnost deviški divjini
se z njo nahranil in se rodil.
V globinah pragozda so ga oplodila
zelena prostranstva vlažnih mahov,
hranljiv humus črne prsti,
prastare modrosti stoletnih dreves,
tuljenje kojotov,
noči goste teme
in jasna jutra,
modrost preživetja,
mehkoba praprotnih naročij
in njihova semena sreče.

Pozabljena in zapuščena klet,
vlažna, z vonjem po trohnobi.
Pajčevina je zastrla okno.
Pozabljena in zapuščena klet,
nekaj v njej mora umreti.

Odprla sem kletno omaro.
Iz nje je padel okostnjak.
Umazan, siv skelet,
poln smrdljivih zajedalcev.
Družinska skrivnost,
hranjena s strahom,
zavita v smrdljiv sram.

Premakni se dalje.
Življenje podarja nov dan.
V objem sprejmi svoje otroštvo,
posvoji zdaj svojo otroško siroto.
Ljubeče, sočutno in čutno
jo hrani s slastjo toplega doma,
da ga použije in se naužije njegove sladkosti.

Ponudi ji prsi,
ko se ji zahoče,
izkusi, da slast daješ
iz polnega.
Uživaj, ko hraniš
to svoje dete,
občuti ugodje obeh.
To hrani.