Posebej mu je pri srcu Advent.
Po okrašenih ulicah se smuka,
skozi razsvetljena okna kuka,
išče priložnost, da vas obišče.

Duh blagostanja.
Z njim se življenje požlahtni
in obrne na bolje.

Ni temačna,
čeprav je črna.
Deluje toplo,
sočno in nežno.
Varuhinja svetišča mojih idej.

V njej se porajajo
in zorijo na varnem,
v hranljivem,
vzpodbudnem trebuhu.
Sem ne prodrejo tuji pogledi,
ne hrup, ne ocene.
Ko je pravi čas,
me pokliče za rojstvo.
V stiku sva,
to naju polni
in usklajuje vse,
samo po sebi.

Kako bi razveselil,
s čim otroke obdaril,
izvabil iz njih nasmeh,
veliko jih povsem na tleh..

Sem obiskal tam družino,
prej kot bližnjo trgovino,
morda kateri od treh otrok
kaj pričakuje iz mojih rok…

Ati ledvični pas potrebuje,
ponoči boli ga vse huje,
pripoveduje otrok desetih let,
vsem nam, bi bil lepši svet.

Sezula sem se,
tokrat grem bosa.
Brez čevljev na nogah
je hoja drugačna.
Čutim tla pod nogami.

Obrnem se v drugo smer,
nasprotno od znane smeri.
Na znani asfaltirani poti
sem vselej iskala razliko,
a brez uspeha.
V ponošenih čevljih
mi je bilo nekam domače.

Le kod bi jemal modrosti,
da njimi bi prikril norosti,
razkril z njimi um in razum,
še z bebci sklenil sporazum…

Da zloba človeka ne pozna meja,
človek že v vojni, v bojih spozna,
kjer življenje malo, nič ne pomeni,
ob veri v Boga se kaj malo se zmeni…

Če pesnica razkosa, ji odstrani glavo,
pa čeprav ta je ta pred leti poginila,
bila že mumificirana, posušena, zmeda,
jo zažge in potem to v pesmi to opeva…

Zvon je zapel od veselja.
Oznanil je sveto poroko.
Povezanost tam, kjer so grajeni mostovi.

Dušna pogodba ni list,
je življenje.
Odkriva se le tako,
da živi
in da umira,
kar mu odsluži.

Moja Muza je sedla h kaminu.
Razkošno se greje,
skrbi za ognjišče,
nalaga na ogenj.
Ognjeni odsev
pleše z iskricami plamenov.
Ožarja, oživlja, ustvarja
mehkobo, ki vabi.

Sedem k njej
in povabi me bližje,
še bližje, v svoje globine.

Bi ponudil roko, spremlja jo nasmeh,
odkritosrčno vidi v mojih se očeh,
da želim ti le lepo v srcu toplo,
naj v letu ki prihaja ti dobro bo.

Odšel Miklavž, je otroke obdaril,
se z njimi, s teboj se srčno veselil,
a tam se že Božiček pripravlja,
ga vse časti, jih vsem dali.

Le dedek Mraz s kučmo kima,
že je hladno, z njim je zima,
kot da gre v pozabo vsem se zdi,
s kučmo pozdravlja, se oko mu orosi…

Lep in prijazen, ter umirjen naj bo,
decembrski čas.
Dovolj je norenja, skrbi in hitenja,
bodimo iskreni in vzemimo si čas,
zase in tudi za druge.
Naj veselja bo več kot dovolj,
za nas in tudi za vse,
ko srečamo se in kakšno kavico, čaj
ali par besed skupaj podelimo, se objamemo
in se drug drugega razveselimo.

Tatjana Furman

Nekje v meni
je zapel zvok piščalke.
Duh se je vzdignil,
kot Aladin.

Diham globoko,
dam mu ves prostor,
da v mojem telesu zasede svoj dom.
Zvok flavte pleše
v zeleni spirali
in Duh mu plešoče sledi, raste.
Zlivata se in postajata eno.
Takrat se mi razodene želja,
deviška, veličastna in moja.

Z zadrgami za obleke
nadomeščamo gumbe.

Vse bolj so nam tudi srca
z zadrgo neprodušno zaprta.

Zadrgo, zadrtost, zaprtost
nam vsiljuje sebičnost.

Le grabimo, jemljemo,
ne pomagamo, ne dajemo.

Se na nikogar ne oziramo,
zato le vegetiramo.

Zvok citer iz mojih globin
se poje po slapu navzgor.
Med kapljicami padajočega rečnega slapa
se zlit z mano pne navzgor,
v življenje.

Zvok citer iz mojih globin
se poje po slapu navzgor.
Vzel je nedolžnost deviški divjini
se z njo nahranil in se rodil.
V globinah pragozda so ga oplodila
zelena prostranstva vlažnih mahov,
hranljiv humus črne prsti,
prastare modrosti stoletnih dreves,
tuljenje kojotov,
noči goste teme
in jasna jutra,
modrost preživetja,
mehkoba praprotnih naročij
in njihova semena sreče.

Pozabljena in zapuščena klet,
vlažna, z vonjem po trohnobi.
Pajčevina je zastrla okno.
Pozabljena in zapuščena klet,
nekaj v njej mora umreti.

Odprla sem kletno omaro.
Iz nje je padel okostnjak.
Umazan, siv skelet,
poln smrdljivih zajedalcev.
Družinska skrivnost,
hranjena s strahom,
zavita v smrdljiv sram.

Premakni se dalje.
Življenje podarja nov dan.
V objem sprejmi svoje otroštvo,
posvoji zdaj svojo otroško siroto.
Ljubeče, sočutno in čutno
jo hrani s slastjo toplega doma,
da ga použije in se naužije njegove sladkosti.

Ponudi ji prsi,
ko se ji zahoče,
izkusi, da slast daješ
iz polnega.
Uživaj, ko hraniš
to svoje dete,
občuti ugodje obeh.
To hrani.

Razkošno,
s hranljivo slastjo
polzijo vame mazavo,
gladko in sladko.
Občutki užitka.

Kipijo iz Matere,
ki jo zase ustvarjam v sebi,
v svojem srčnem domu.
Bogato, radodarnih, kipečih
in večno polnih prsi sladkobe,
širokega krila,
ki me jemlje v varno zavetje,
s toplino, z milino.
Čutno, z globokim občutkom.
Použijem jo vase,
naužijem se je
Použije me vase,
naužije se me.
Med nama je stik občutkov ugodja.

Poglej ljubljena, jasno nebo je kar nad nama,
nikar ne misli, da v bolečini še si sama ...
Večno nebo in jaz s teboj bova do konca,
vse dokler ne zaslišimo zven cerkvenega zvonca ...
Cerkveni zvon po pokrajini širil bo oznanilo,
da neko truplo nikoli več se ne bo zbudilo ...
Da zaspalo v večno nam je to tišino,
položili bodo truplo v grobnico s pajčevino ...
Tudi moje srce postalo, v teh dneh, je otopelo,
želim si le, da med umiranjem nič me ne bi bolelo ...
Kajti mislim, da smrt duše naše je odrešitev,
tako pač pravi neomembe, moja, kratka pesnitev ...

Vedno imam izbiro
in to je moja svoboda.

Imam izbiro o tem,
kateri film si ogledujem.
Imam izbiro o tem,
katero sliko občudujem.

Vedno imam izbiro.
Imam izbiro o tem,
s kakšnimi ljudmi se zbližujem.
Imam izbiro o tem,
o čem razmišljam.
Imam izbiro o tem,
kako razmišljam.
Imam izbiro o tem,
kako se počutim.
Imam izbiro o tem,
v kaj verjamem.
Imam izbiro o tem,
komu verjamem.

Dekle, ne rabiš se mi opravičevati,
ker ne želim si te več poznati!
Ves čas samo se sprenevedaš,
igraš se z občutki, se zavedaš?!
Za večno pusti, sedaj, me pri miru,
moj prostor pri blaženosti je izviru ...
Nočem obremenjevati s tvojimi se problemi,
vedno puščaš v negotovosti me - dilemi ...
Tvoja stvar je pač, če me nočeš,
kaj pravzaprav od mene sploh hočeš?
Morda vidiva nekoč se na drugi strani,
če se srečava, nikar ne glej me postrani ...

Glej jutranja zarja ponuja ti dlan,
da nežno poboža polepša ti dan,
rahle meglice prežene v nič,
tam se oglaša že pesem ptic.

Sosedov petelin razglaša,
sem gospodar če kdo vpraša,
a pes laja ga že preganja,
še spiš, to se ti le sanja...

Je skočil na gnoj kup visok,
a pes za njim bil urnih nog,
že z drevesa važič vrešči,
gospodinja iz hiše prihiti.

Besede.
Pustim jim celostnost, pristnost,
brez igric v glasilkah.
Da tečejo spevno, tekoče,
da spletajo verze ljubeče,
da pletejo spev.
Da tečejo skozme
v bistro, gibko, živo reko,
ki se ji predajam,
ki jemlje nase vso mojo težo,
ki me podpira
in me varno pluje dalje po strugi življenja.

Utrujena sem iskala svojo pot dalje.
Močvirja, skalovje, goščave.
Pokrajina brez uhojenih stez.

Zazrta naprej, v daljavo
sem iskala svojo oporo.
Podporo, kamor se lahko naslonim,
mesto, kjer se lahko nahranim.
Počutila sem se v senci.

Ni bilo kažipota,
bilo pa je znamenje.
Počutila sem se v senci.
Ozrla sem se za njo,
ozrla sem se nazaj,
za svoj hrbet.

Kupujem nov mobi telefon.
takšnega za en Evro bom,
da ne bo škoda velika,
če lopove zamika.

Vanj dala bom številke,
od policajk ne od Milke,
Morda z njimi randi napove,
Številko se blokirati ne sme.

Se ni nič zgodilo, ga še imam,
nosim v popravilo ga vsak dan,
bil prepoceni pravi strokovnjak,
ne mara ukrasti niti ga bedak.

Z nami je Adventni čas,
Opominja nanj notranji glas,
Prva svečka na njem plapola,
Naj v srcu čas odpuščanje zaigra.

So štiri, naj vsaka nosi sporočilo,
Za Božič se bo spet zgodilo.
V jaslih se Božje dete rodi,
Se vsak ga že veseli.