Le kod bi jemal modrosti,
da njimi bi prikril norosti,
razkril z njimi um in razum,
še z bebci sklenil sporazum…
Da zloba človeka ne pozna meja,
človek že v vojni, v bojih spozna,
kjer življenje malo, nič ne pomeni,
ob veri v Boga se kaj malo se zmeni…
Če pesnica razkosa, ji odstrani glavo,
pa čeprav ta je ta pred leti poginila,
bila že mumificirana, posušena, zmeda,
jo zažge in potem to v pesmi to opeva…
Nato se citre v njej oglasijo, zazvenijo
zvok piščali njeno notranjost pomirijo,
kako občutila bo lepoto, njih zvok,
za večno ostala vsem bo skrivnost…
Le kod bi jemal modrosti,
