20.2. 2014 - 20.3.2014 - OZEMLJITI SE NA TRDNIH TLEH

Nedavne naravne katastrofe so me opomnile, da se poglobim v dogajanja za pročeljem dramatičnih dogodkov. Moje dojemanje je tako, da se subtilna plast tal, na katerih stojimo skupaj z drugimi bitji Zemlje, drobi in ne omogoča več kvalitetne ozemljitve. Zdi se, kot da se plošče trdne mineralne zemlje lomijo pod nogami kot ledene plošče kadar se led pomladi tali. Položaj je težaven za telo ker venomer zgublja ozemljitev.

Drugačno vrsto tal, dvigajočo se iz notranjosti Zemlje k njenemu površju, vidim kot odrešitev teh težav. Ne sestoji se iz otrdelih temveč iz utekočinjenih mineralov. Človek pomisli na Mrtvo morje v Izraelu, ki je tako nabito z minerali, da bi skoraj lahko hodil po njegovem površju.

Kanalizirano sporočilo duhovnega učitelja Sandija Dolinarja

Nikola Tesla, 1. del

Kvantna fizika postavlja meje razumu v nesamosprejemanju in nesprejemanju življenja kot nekaj neabstraktnega, kajti življenje nam daje oporo v raziskovanju sveta in samega sebe na povsem sprejemljiv način, skozi svoje znanje in zavedanje. Kvantna fizika postavlja meje razumu v tej smeri, da ga omejuje v svojem samorazvoju in odpira vrata nelogičnim rešitvam, kadar ne izhajamo iz sebe.

V sebi nosimo vse zapise vesolja in iščemo pravo pot, kadar se obrnemo vase in v sebi iščemo univerzalne resnice. Univerzalna resnica je vez med duhovnostjo in znanostjo in povezuje marsikatere vede. Elektrika nikoli ni bila tako draga, da si je ne bi mogli privoščiti vsi prebivalci na Zemlji, danes pa je tako.

»Ne obsojajte se za nekaj, česar niste zmogli ali znali narediti boljše!« Mateja Kunc

Kaj pomeni, imeti se rad?
Zelo dolgo nisem razumela, kaj konkretno pomeni imeti se rad. Kako živi in kaj počne človek, za katerega bi lahko rekli, da se ima rad?! Tudi danes si ne domišljam, da poznam univerzalni odgovor, vem pa, kaj deluje pri meni.  Rada se imam, ko se za nič ne obsojam.

Vse skupaj je zelo podobno ljubezni, ki jo čutimo do naših malčkov. Navdušeni smo, ko jim po mnogih poskusih le uspe, da polna žlica v njihovi roki končno pride tudi do ust ali ko naredijo svoje prve samostojne korake. Še na misel nam ne pride, da bi jih ob tem grajali zaradi »stranske škode«, ki  navadno pride v paketu z njihovim napredkom.

Že od predzgodovinskih časov je bil morda ritual najbolj pomembna človeška dejavnost. Preko celotnega sveta je obstajala stara in vedno živa tradicija svetega dejanja, ki se je odvijalo z namenom, da bi, ne le izboljšalo naše pogoje v vesolju, ampak tudi pogoje vesolja samega. Lahko bi celo rekli, da je človeška kultura izvorno kultura rituala.

Kljub temu pa je sodoben um zavrnil ritual kot iracionalen, vraževeren ali primitiven. Ideja, da bi naša dejanja lahko vplivala na mentalno ali duhovno kraljestvo, ali pa se povezala s kozmičnimi močmi, kot so zvezde in planeti, se zdi v nasprotju z mehanicističnim znanstvenim pogledom, ki meni, da so vse stvari materija, in da tisto, česar ni moč zaznati s čuti, dejansko ne obstaja.

Ena najmočnejših stvari v življenju je enotnost. Velika težava pa je, da so si živa bitja tako različna. Vsak si po svoje predstavlja, kdo je, in to ustvarja naravno trenje s tistimi, ki so drugačni in mislijo ali se vedejo drugače.

Vedno so obstajala trenja med kastami, ne samo v Indiji, ampak po vsem svetu, in sicer zaradi različnih oznak, kot so na primer sloj izobražencev, sloj upravljavcev, sloj delavcev ter sloj trgovcev in kmetov. Med narodi, rasami, verami, rodovi, spoli in filozofi so bile vedno razlike in trenja.

V svetu je tako rekoč na vsaki ravni mogoče najti razlog za nesoglasje. Celo v družini sta lahko starejši in mlajši brat zaradi različnih interesov v sporu.

Zazrite se vase, v sebi iščite univerzalne resnice in najdite pot do sebe. V sebi iščite tisto, kar nikjer drugje ne obstaja; ljubezen do samega sebe, notranja moč in pogum, ki vas osvobajata vseh bremen preteklosti in vam nudita moč in udobje bivanja, ko se sprejmete v svoji notranji samopodobi in dajete sebe na prvo mesto.

Le tako ste pripravljeni reševati še tako težke zaplete in najdete moč v sebi za samosprejemanje in delo na sebi. Delo na sebi ni samemu sebi namen, ampak je del širšega koncepta, koncepta razvoja človeštva v novi smeri. Nove poti določa Bog, samo sledite svojemu srcu in blaginja medsebojnih odnosov se vam bliža.

Piše: Marjana Florjan v novi številki Karme plus

Biti povezan s samim seboj, usklajen z naravo, vesoljem … Sliši se morda visokoleteče, toda samo tistemu, ki ni nikoli poskusil ˝nemogoče˝ pretvoriti v ˝mogoče˝. Kdor se spozna na kulturo Indijancev, je zagotovo slišal ali bral o tem, kako pomembni so bili nekoč zanje iniciacijski obredi. Zlasti iniciacija prehoda v odraslo dobo, ko so otroci skozi poseben obred skušali navezati stik z velikim Duhom, da bi jim razkril njihovo življenjsko pot, pot, po kateri naj hodijo, če naj bi postali samostojni, svoj energijski steber.

Noro, kaj ne? Kaj takega si danes težko zamislimo, saj je povezava z Duhom pri večini ljudi – mrtva, je ni. V otroštvu nas starši in učitelji niso vzgajali v smeri, da bi našli stik s samim seboj – le kako, saj tudi nje tega ni nihče učil.

Obstaja slavna zgodba o Wilmi Rudolph iz Tennesseeja iz Amerike, ki je imela v zgodnjem otroštvu hudo neozdravljivo poškodbo noge. Zdravniki specialisti so ji povedali, da s tem stopalom nikoli ne bo mogla stopiti na tla.

Ona pa je rekla mami, čeprav je bila še majhna: »Rada bi tekla in postala najhitrejša tekačica na svetu.« Zdravniki so dejali, da si nevedna deklica samo domišlja, saj je brezupen zdravstveni primer.

Mama pa ji je povedala, da vse zmožnosti dobimo od Boga. »Samo vztrajaj z zaupanjem in naj ti nič ne vzame volje.« Wilmi je v dveh letih uspelo sneti ortopedsko stopalo, ki ga je nosila za oporo. Stopila je na tla in naredila prvi korak.

Vsakdo išče srečo. Resnična sreča je posledica notranje izpolnjenosti. Iskreni ljudje so se od nekdaj obračali k duhovnosti, da bi našli višjo kakovost življenja. V sodobnem svetu smo ujeti v obsedenost z vrednotami, ki temeljijo na prepričanju, da je pomembna količina stvari, ne pa kakovost.

To lahko vklene um v neskončno plitvost. Dandanes sta stres in tesnoba pogosto vsakodnevna stvarnost in celo uspešni ljudje velikokrat postanejo ujetniki svojega uspeha. Več ko imamo, bolj si moramo prizadevati, da to obdržimo, in bolj nam hočejo drugi to odvzeti. To je tako, kot bi se v reki konkurence trudili plavati proti toku.

Mi vsi smo člani Kluba Ubežnikov. Na tak ali drugačen način vsi poskušamo ubežati pred stvarmi, za katere trdimo, da jih poskušamo najti. Nekateri med nami vedo, da poskušamo ubežati. Drugi ne.

V obeh primerih je vzrok preveč strahu in premalo ljubezni, in strah je strah pred nami samimi, da bi bili to, kar smo v resnici, in ta strah se poraja iz nevednosti. Kajti mi se ne poznamo in večina nas je preveč prestrašenih in preveč lenih, da bi to raziskali.

"Zdaj sem vesela, zdaj žalostna, zdaj te ljubim, zdaj sovražim," poje pevka v neki pesmici. Poznate morda tudi vi takšna ali podobna čustvena stanja, ki sledijo eno drugemu ali obstajajo celo istočasno? Od kod takšno protislovje, za katero bi treznega razuma rekli, da je nemogoče? Če nekoga ljubiš, ga vendar ne moreš sovražiti – in obratno? In vendar to ni nemogoče na astralni ravni bivanja, kjer delujejo naši občutki, želje, čustva, razpoloženja - z eno besedo naša duševnost.

Težko si predstavljamo, kakšno bi bilo naše življenje brez čustev; nekako pusto in enolično, si mislimo. Hkrati pa morda ugotavljamo, da nam čustva in želje življenje tudi grenijo, nas naredijo nezadovoljne, jezne, žalostne in nesrečne (posebno takrat, ko se nam ne uresničijo) namesto, da bi nas duhovno bogatili.

Zazrite se vase, v sebi najdite pot do reševanja vseh svojih nesoglasij in notranjega nemira. Notranji nemir je posledica nereda v vaši glavi in v vašem srcu ter vas oddaljuje od vaše notranje samopodobe. Naredite korake k sebi, v sebi uzrite vso svojo popolnost in uslišite svoje prošnje biti boljši kot kdajkoli doslej. Notranja pot je, ko najdete mir v sebi, vzpostavite stik s svojimi notranjimi željami in v sebi začutite vso ljubezen, ki jo premorete.

Ljubezen vas vedno postavlja na pot poguma in razreševanja vaših travm v vaše najvišje dobro. Potrudite se sprejeti, sprejeti vso odgovornost za vsa svoja dejanja, popravite nastalo škodo in bodite boljši kot kdajkoli doslej, tako v mislih kot v čustvih. Čustva vas zbližajo s sorodnimi dušami in vam kažejo pot poguma in moči, ko se znate pravilno postaviti zase in v sebi najdete notranje jedro poguma in ljubezni, ki vas povezuje na astralnih, mentalnih in kavzalnih nivojih z vsemi vašimi bližnjimi.

Mnogi , ki hodijo po duhovni poti in se trudijjo živeti z ' Bogom v sebi', ( to je približno kot, da si z nekom v nenehni prijateljski povezavi, kar je zelo subjektivni opis ) govorijo in spoznavajo nekaj, kar se drugim zdi praktično nepoznano, namreč o pojmu Božje milosti, ki preprosto nekje je in drugje ni. Starejše, modre ljudi smo svojčas slišali reči: - tam, kjer ni Boga, ni prave sreče...... in potem človek sam spozna, da je res nekaj na tem. Je namreč neka čudna življenska uganka, ki me še vedno čudi in se včasih in ne tako poredkoma zgodi , in sicer :

Recimo: vzemimo za primer ljudi, ki jim je vse dano: bogastvo, uspehi na vseh področjih, denarja v izobilju, lahko tudi družinska idila, itd....itd.... in, ki jih zanima vse drugo, kot pa Bog. (op: saj, zakaj ga pa ''sploh rabijo?'', saj jim je sladko življenje vse ''na krožniku prineslo'' !), a nenadoma - KRAH!

Tu pa tam se zgodi, da mi kaj od prebranega ostane v spominu v tem smislu, da sproži v meni razne miselne odzive.
To pot je je temu vzrok dober članek pod istim naslovom v reviji Jana, kjer debatirata na to temo pater Gržan in Desa Muk, ki je znana po tem, da zna postavljati tudi zelo provokativna vprašanja.

No, eden izmed takih je bil, '' Kajj dela Bog tam gor'' medtem , ko se ljudem na zemlji dogajajo nedopovedljive tragedije in nesreče..
Da, to je res zanmiva dilema in debata.
Moj razmislek na to temo bi šel v naslednji smeri:

Da bi lahko šli po pravi poti, moramo najprej vedeti, kam smo namenjeni. Sliši se logično in enostavno. Pa vendar mnogi v življenju dostikrat nimajo pojma, kam želijo. O tem niti ne razmišljajo. Da ne bi bili znova prizadeti in razočarani, se odrečejo svojim željam in pričakovanjem. Postanejo skromni, potlačijo ambicije, ne postavljajo si ciljev in upajo, da bo sčasoma bolje. Živijo ujeti v preteklosti. Upajo, da bo čas pokazal smisel nnjhovega početja.

A čas nima te moči. Moč je v nas. Mi in samo mi smo tisti, ki odločamo, kakšen pomen bomo dali svojim izkušnjam; tudi tistim, ki so bile težke in boleče. Bomo dovolili, da nam vzamejo vero in upanje? Ali jih bomo izkoristili kot priložnosti, da bi lahko bil naš naslednji korak boljši? Si bomo v bodoče, ne glede na vse, z zaupanjem vase postavljali jasne cilje na vseh področjih življenja ali bomo živeli v strahu, brez pričakovanj, ambicij in ciljev?

To ni preprosta tema in ne obstajajo preprosti odgovori. Že na samem začetku bi rada poudarila, da je veliko stvari, čeprav sem celotno to inkarnacijo preživela v izkušanju in preučevanju tega posebnega predmeta, ki jih ne vem in še več, ki jih ne razumem. Gotova sem le glede ene stvari, in to je, da ne vem.

Jasnovidnost je precej nerazumljena, tako na vzhodu kot na zahodu. Dobesedno pomeni “jasno videnje”, vendar pa to še ne pomeni, da človek razume, kar vidi. Mi imamo pet fizičnih čutov, vendar pa ne dojemamo, kako zavajajoči so ti fizični čuti.

Žal smo ljudje narejeni tako, da svojo notranjo čustveno praznino polnimo tako, da iščemo polnila v zunanjem svetu – od zunaj navznoter. Iščemo perfektnega partnerja ali našo dušo dvojčico oz. dušnega partnerja, v upanju, da bomo tako našli večno zadovoljstvo, srečo in pravo ljubezen. Iščemo novega partnerja, ker menimo, da bomo tako preboleli izgubo zadnjega.

Vse to je iluzija, saj se spet postavimo v položaj, ko nismo celi, srečni ter zadovoljni sami s seboj in ponovno pričakujemo, da nas bo druga oseba naredila »popolno«, da bo to naša druga, nekateri pravijo celo »boljša« polovica. To je zelo varljivo, saj smo le navidezno celi in če nas še ta oseba zapusti, nas lahko to popolnoma zruši.

Znanstvene raziskave kažejo, da se v človekovih možganih ustvari aktivnost, še preden se mi tega zavedamo. Ta zamik utegne biti dolg tudi do 10 sekund. Ali če povem z drugimi besedami - naši možgani nam povedo, kaj narediti, še preden mi sploh vemo, kaj hočemo narediti. Uf, tale je pa močna, kajne? 

Celoten zgornji odstavek povsem drugače osvetli našo »svobodno voljo«. Ali dejansko sploh vemo »kdo je šef«, ko govorimo o svojem mišljenju, mislih, zamislih? Ali smo mi tisti, ki sami odločamo o tem, kaj bomo mislili in česa ne? Kaj pa če imamo v svojem življenju manj »nadzora«, kot smo bili doslej prepričani?

“Previdnost nas varuje, strah nam škoduje. Iz previdnosti bomo dobro pogledali levo in desno, preden bomo šli čez cesto. Zaradi strahu je ne bomo prečkali niti potem, ko se bomo prepričali, da je prazna.” Mateja Kunc

Ali bomo res preprečili bolezen, če bomo preventivno žrtvovali zdravo tkivo?

To vprašanje je v zadnjem času zelo aktualno zaradi medijsko odmevnega primera znane ameriške igralke Angeline Jolie. Pri njej so zdravniki odkrili dva gena, ki naj bi povzročila 87% verjetnost, da zboli za rakom na dojki. Odločila se je za radikalen poseg preventivne odstranitve obeh dojk in jajčnikov. Tveganje, da zboli, naj bi se ji s tem znižalo na 5%. O smiselnosti tako radikalnega posega so mnenja med zdravniki precej različna.

Ali imajo obdobja Atlantide, Zlata doba Egipta in sedanjost kaj skupnega? Izgleda, da imajo…

Obdobje Atlantide in Zlato dobo Egipta je zaznamovala predvsem duhovna razvitost večine prebivalcev, ki so duhovne sposobnosti razvijali izredno hitro do skoraj čudežnih sposobnosti. Skrivnost obeh civilizacij oz. skrivnost njihovega duhovnega preporoda, je v aktivnem eteričnem polju.

Eterična energija je naš začetek, izvorna energija človeštva. Ko so najvišje duhovne energije po Božji volji materializirale fizično telo, se je eterična energija umaknila na obrobje fizičnega telesa in obsega energijo 10 do 15 cm okoli fizičnega telesa. Ker smo se obrnili v materialni svet in pozabili na svoj izvor, smo izgubili stik z eteričnim poljem. Izgubili smo tudi stik s samim seboj, kakor tudi ravnovesje materialnega in duhovnega življenja.

TAKOJ MORAMO MNOGO ŠTEVILČNO MOLITI ALI MEDITIRATI ZA MIR NA PLANETU, KI JE V TEM TRENUTKU ZELO OGROŽEN! 
NE GRE LE ZA SIRIJO, POTENCIALNE IN ZELO RESNE NEVARNOSTI SE ODVIJAJO TUDI DRUGJE.

ZATO JE PREDLAGAN SLEDEČI POSTOPEK:

VZEMIMO SI 10 MIN ČASA, IZKLOPIMO VSE MEDIJE, HRUP IN SE PRVIH 5 MINUT POPOLNOMA PREDAJMO NOTRANJEMU MIRU, PREOSTALIH 5 MINUT PA LE V MISLIH PONAVLJAJMO

Kako premagati preteklost?
Kakšna je razlika med življenjem v preteklosti in sedanjosti?
Koliko izmed sedem milijard ljudi, je resnično živih?

Od česar to človek skuša zbežati, in zakaj mu to evidentno ne uspeva?
So naše reakcije in delovanje, praktično v celoti pogojene s preteklostjo?
Kako delujejo naši možgani in kaj nas učijo naši starši, učitelji, šola, ter družba v celoti?

Kaj v resnici počnejo mnogi, ki iščejo, vadijo, prebirajo duhovne knjige ali sledijo napotkom svojih duhovnih učiteljev?
Mar to človek išče izhod iz labirinta preteklosti?

Krščanstvo je religija. Beseda “religija” ima očitno tri različne pomene.

1. Prvič pomeni prakso določene vrste duhovnega urjenja, s katero urimo višje principe človekovega ustroja in jih znova povežemo z božanskim izvorom, kateremu pripadajo. V tem smislu je isto kot yogizem (iz yog, vezati).

2. Drugi vidik zajema znanje o resničnem odnosu, ki obstaja med mikrokozmičnim človekom kot delom Vsega in makrokozmosom duhovnega in materialnega Vesolja. V tem smislu je znanost.