Piše: Marjana Florjan v novi številki Karme plus

Biti povezan s samim seboj, usklajen z naravo, vesoljem … Sliši se morda visokoleteče, toda samo tistemu, ki ni nikoli poskusil ˝nemogoče˝ pretvoriti v ˝mogoče˝. Kdor se spozna na kulturo Indijancev, je zagotovo slišal ali bral o tem, kako pomembni so bili nekoč zanje iniciacijski obredi. Zlasti iniciacija prehoda v odraslo dobo, ko so otroci skozi poseben obred skušali navezati stik z velikim Duhom, da bi jim razkril njihovo življenjsko pot, pot, po kateri naj hodijo, če naj bi postali samostojni, svoj energijski steber.

Noro, kaj ne? Kaj takega si danes težko zamislimo, saj je povezava z Duhom pri večini ljudi – mrtva, je ni. V otroštvu nas starši in učitelji niso vzgajali v smeri, da bi našli stik s samim seboj – le kako, saj tudi nje tega ni nihče učil.

Izgubljen v kolesjih družbenega sistema, ki temelji na manipulaciji in izkoriščanju – laži - ter si ne želi notranje izpolnjenih neodvisnih ljudi, je človek postal programiran robot, ki živi samo na videz svobodno življenje, vizijo, in to v okvirih, ki mu jih določa družbeni sistem. Slednji za svoje ˝sužnje˝ skrbi tako, da jim omogoča lagodno življenje in zadovoljuje zgolj in edino njihove potrebe po hrani, počitku, razmnoževanju in ˝zabavi˝. Kdor si želi več, je ˝izločen˝ iz sistema; mora se znajti sam. Kar je pravzaprav najboljša stvar, ki se nam lahko zgodi na začetku poti življenjskega poslanstva, saj tako končno dobimo pravo priložnost za to, da se postavimo na lastne noge, da ˝se najdemo˝. Kdor išče odgovore na vprašanja o višjem smislu bivanja, jih bo našel; resnico pa bo živel le tisti, ki bo pripravljen se spremeniti.

Zbežati iz sistema brezglavo, z obsodbami, jezo, zamerami ne bo obrodilo sadov. Vendar ravno to so glavni občutki, ki nas okupirajo, ko bi radi šli na svoje. Kako torej prav začeti? Za nekoga je začetek vstopa na pot življenjskega poslanstva lahko že zamenjava službe, selitev, nov hobi …, za drugega pa ustanovitev lastnega podjetja. Karkoli že to je, se zavedajte, da noben korak ni dokončen, kar pomeni, da je potrebno nenehno stremeti k razvoju, izboljševanju, nadgrajevanju.

Ves razburjen, poln jeze ne moreš kar čez noč skočiti v nove čevlje. Najprej si je potrebno zagotoviti osnovno polje, ki ti omogoči, da boš imel več časa sam zase, da boš lahko zadihal. In tako delaj korak za korakom, ne vsega naenkrat, ker se ti bo v tem primeru vse 'zabasalo', um bo ponorel, tvoja energija pa se bo razprševala. Naslednja stvar, ki je potrebna, lahko pa je tudi prva, da se naučiš delati s svojo energijo. Začni meditirati, izvajati energijske tehnike. Obstajajo delavnice, obstajajo DVD-ji, obstajajo knjige, učitelji … Znanje je vsem na razpolago, vsem dostopno. Vendar ne pričakuj, da bo kdo delal namesto tebe, še najmanj pa učitelj. Pravi učitelj je tisti, ki te uči, kako se postaviti na svoje noge, tisti, ki te vodi, da sam prideš do odgovorov, spoznanj in rešitev, da se naučiš sprejemati odgovornost za svoje življenje – za vse, kar se ti v življenju dogaja. Temu se reče potem sodelovanje, izmenjava energij. Vse ostalo pa je manipulacija. Da lahko spustiš vse tisto, kar te omejuje, moraš imeti zavest o tem, kar pomeni, da moraš poznati vzroke in posledice. Le na tak način boš pretrgal začarani krog stalno istih dogodkov, reakcij, bolečin.

Kakšen je namen mojega bivanjA tu na Zemlji, kaj je moja naloga?

Hoditi po poti življenjskega poslanstva pomeni biti odprt za vse priložnosti, ki ti jih nudi vesolje. Da karkoli že delaš, delaš s srcem in si se pripravljen učiti, se spreminjati. V skladu s tem ti bo življenje na pot prineslo točno tiste izkušnje, delo in ljudi, ki so del lekcije, ki jo moraš osvojiti, da bi prišel bliže svoji osebni resnici. Sliši se enostavno, pa žal ni. Da bi dosegli omenjeni cilj, lahko traja dolgo časa, življenja … Tudi če točno vemo, kaj je ˝tista stvar˝, ki jo želimo v življenju početi, ne moremo drveti po avtocesti naravnost do cilja, saj tako ne vidimo ničesar okoli sebe, vizija pa ima za nas pripravljene zanimive postanke, kjer nas preizkuša v veri, trdnosti, zaupanju in vztrajnosti. Na pot nam nenehno pošilja izzive v obliki dvomov, strahu, lenobe, pohlepa – v obliki labirinta sedmih glavnih grehov bi lahko tudi rekli; le-ti so: lenoba, poželenje, jeza, zavist, požrešnost, pohlep in vzvišenost, vsi pa lahko upočasnijo ali pospešijo našo pot. Odvisno od posameznika.

Vsi ti izzivi nas silijo k temu, da se odrekamo starim omejujočim navadam, silijo nas, da spremenimo svoje stare vzorce razmišljanja in skočimo v neznano oboroženi z zaupanjem. To pomeni, da se z vsemi štirimi zakopljemo v raziskovanje svojih notranjih čustvenih dram, ki so potlačene globoko v nas, da se osvobodimo vseh bremen preteklosti, da postanemo svobodni, prosti vseh navezav, in, kar je najpomembneje, da pridemo do svoje energije, ki je ujeta v preteklosti, v preteklih dejanjih. Človek je svoboden takrat, ko je ˝prerekapituliral˝ svoje življenje – odvzel čustveni naboj dogodkom iz svoje preteklosti ter energijo usmeril v kreativnost.

Lastna vrednost

Glavna preizkušnja vsakogar, ki stopa na pot življenjskega poslanstva, je lastna vrednost. Toliko, kolikor se počutimo vredni, toliko imamo. Prava lastna vrednost je, ko si iskren do sebe, ko stremiš k Resnici, ko se ne okoriščaš z ničimer in z nikomer, ko trdno stojiš na svojih nogah, ko znaš sprejeti odgovornost za svoje življenje, ko se imaš resnično rad in se tega tudi zavedaš, ko zaupaš vase in v svoje sposobnosti. Ko dosežemo ta nivo, potem je vse ostalo lahko zelo enostavno. A pot do tja nas običajno vodi prek dvomov vase, strahov in ogroženosti, skratka soočiti se moramo z vsemi notranjimi omejitvami, ki delujejo globoko v naši podzavesti.

In vendar ravno na točki preboja lastne vrednosti večina ljudi ˝pogori˝. Zaradi nizke lastne vrednosti se začnemo ˝prodajati˝. Nasedamo marketingu, ki govno zavija v celofan in ga drago prodaja, in namesto da bi okrepili svoje energijsko polje s kreativnostjo, iščemo bližnjice, ki nam jih ponuja družbeni sistem: znižujemo vrednost lastnega dela, s tem, ko dopuščamo, da se drugi okoriščajo z našim delom, pa samo zato, ker nas je strah za preživetje. In tako počnemo še tisoč in eno stvar, za katero sicer vemo, da ni prava, a si lažemo, manipuliramo, ker smo nehali verjetni vase in v svojo vizijo. Ta pot ni lahka, to je gotovo. Še posebno, ko imaš prazno denarnico in te strah pred propadom sili nazaj v stare načine delovanja in razmišljanja …

Odpovedati se vsemu, kar ne temelji na Resnici, kar ni v skladu z ˝jaz sem, ki sem˝, je boleč proces, a je tudi edini, ki vodi slehernega posameznika do združitve z osebnim življenjskim poslanstvom. Iti globoko vase, odpreti vse stare rane, tudi tiste, za katere smo pozabili, da sploh obstajajo, ko smo pripravljeni odpustiti sebi in drugim, potem bomo vse, karkoli bomo počeli, počeli s srcem in zavestjo. Zavest pa je Resnica, Resnica sem Jaz.