Klub ubežnikov

torek, 31. december 2013 @ 05:02 CET

Mi vsi smo člani Kluba Ubežnikov. Na tak ali drugačen način vsi poskušamo ubežati pred stvarmi, za katere trdimo, da jih poskušamo najti. Nekateri med nami vedo, da poskušamo ubežati. Drugi ne.

V obeh primerih je vzrok preveč strahu in premalo ljubezni, in strah je strah pred nami samimi, da bi bili to, kar smo v resnici, in ta strah se poraja iz nevednosti. Kajti mi se ne poznamo in večina nas je preveč prestrašenih in preveč lenih, da bi to raziskali.

Poskušajmo obravnavati življenje kot stopnišče. Slej ko prej se bomo morali soočiti in izkusiti to, kar nas čaka na njegovem vrhu. Lahko se obrnemo in stečemo nazaj (kar je zelo utrujajoče) ali pa se povzpnemo preko ograje ob stopnišču in tam počakamo, lahko pa preprosto sprejmemo izkušnjo ob normalni hitrosti vzpenjanja, ali pa to celo pospešimo. Večina nas vseeno poskuša ubežati.

V našem bežanju obstajajo različne stopnje. Poleg legitimnih potreb rekreacije, sprememb in drugih prijetnih razvedril, ki so večinoma nujna zaradi našega povsem napačnega načina življenja, lahko odkrijemo, da večino našega dneva porabimo za to, da ne bi mislili - v toku tega nevarnega procesa spotikanja ob zastrašujočo in ovirajočo izkušnjo - na resnico. Zato odpiramo televizijo, odhajamo na zabave, hodimo v kino, prebiramo romane, zbiramo znamke, nakar smo preveč utrujeni za kaj več. Nato gremo v posteljo in tako preide še en dan v kratkem obdobju naših življenj, z strah vzbujajočimi volkovi resnega razmišljanja varno zaprtimi za našimi vrati.

Pozneje postaja tehnika bolj subtilna in laži samemu sebi bolj skrbno izdelane. Lotimo se resnega branja in kramljamo o knjigah, ki smo jih prebrali, vendar pa niti ne pomislimo na to, da bi jih lahko uporabili. Igramo se s stavki in navedbami ter z našimi sočlani Kluba izmenjujemo veliko zbirko visoko donečih pojmov.

Toda um, ki se je odločil, da bo ubežal pred življenjem, najsi pred trpljenjem, pred proizvodom pretekle napake, ali pred njegovo višjo resnico, s katero se nima poguma soočiti, lahko gre še precej dlje. Lahko postane razburjen. In ne malo razburjenih se zateče v nevrozo, tisto prikladno stanje “živcev”, ki se poraja zaradi našega zavračanja, da bi sprejeli to, kar nam ni všeč, to je, stanje stvari, ki ga je ustvarilo naše preteklo mišljenje in delovanje. Mi moramo sprejeti našo karmo, rezultanto našega lastnega ravnanja, in jo opraviti, namesto da pred njo zbežimo. In sprejemanje je stvar pravilnega odnosa med nekim delom in celoto, med delom, ki je “jaz”, osebnostjo, ki povzdiguje “jaz” in celoto širšega “jaz in jaz” z drugimi jaz-i okoli mene, okoljem, v katerem živimo. Ko zavračamo sprejemanje te očitne resnice, projiciramo naše lastne odpore, želje, prepričanja in predsodke v naše sosede ali vlado ali “usodo” in se jih tako znebimo. Tako vsaj mislimo, vendar pa moramo slej ko prej opustiti te projekcije, kot tudi druge navade, ki bi se jih morali, kot odrasle osebe, naučiti prerasti. Toda človek, ki odstrani svoje lastne projekcije je dejansko pogumen in si naloži, kakor razlaga Jung, množico novih problemov in konfliktov. “On postane resen problem samemu sebi, kajti sedaj ni mogoče več reči, oni počnejo to in to, oni so v zmoti, proti njim se je potrebno boriti. Sedaj živi v “hiši lastne zbirke”. Takšen človek ve, da je vse, karkoli je narobe v svetu, v njem samem, in da, če se mu uspe naučiti preseči lastno senco, je s tem resnično naredil nekaj za svet. Uspe odstraniti vsaj neznaten del nerešenih, gromozanskih, družbenih problemov našega časa.”

Kaj je potem ta stvar, ki se je bojijo tako številni med nami, zaradi katere bi nekateri raje umrli, kot da bi se z njo soočili, ta aktualna osebna izkušnja ? Težko jo je opisati, saj je bistvo te izkušnje nekaj, kar težko pojasnimo nekomu drugemu. Ko potlačenje ni slabše kot potlačen strah pred odraščanjem, ostanek Petra Pana v nas, ki se ga ne bi radi znebili, smo morda tiho zaradi razumljive sramote. Toda, ko izkušnja prihaja iz intuicije, je mogoče vse drugo, le opisati je ni mogoče. Tako kot z vsem intuitivnim znanjem, lahko ob nekem novem odkritju rečete le : “To poznam”. Vaši najdražji prijatelji vam bodo verjeli, ali pa ne, ne morejo pa zanikati vrednosti vaše izkušnje. Lahko je nenadno čutenje praznine, ko umre sorodnik ali ljubimec; lahko je širša izkušnja, na primer, vtis o velikem “morju žalosti”, v katerega se do obupa potaplja človeštvo. Lahko je nenaden paničen strah, ko um prvič prizna obstoj, obseg in moč nezavednega uma, na katerem jaha zavestni, kot droben čolnič na temačnem neznanem morju. Kajti na jaz lahko gledamo kot na niz obročev zavesti. V sredini je razsvetljeno jedro, kjer so nevarnosti vidne in znane. Okoli njega je krog osebnega nezavednega, ki vsebuje višji um, še ne-zaznan, razen občasno, v trenutkih “vizije”, in tudi nižji nivoji, sedaj nezavedni, ker so bili pravilno ali napačno pozabljeni. Na koncu je še obroč, ki vsebuje nedoumljivo, kolektivno, nezavedno, kakor ga imenuje Jung, zbiralnik vseh moči in principov, ki še niso bili vsrkani v drobno področje človeške zavesti. Mi smo otroci, ki tipamo v temi z medlo svetlobo našega zavestnega znanja za komaj zaznavnim, a še vedno nevidnim soncem; ali bomo mi, ki smo pridobili lastno pot s tako neskončnimi bolečinami in se oprijemljemo naše na novo pridobljene moči, povsem brez počitka med temnim nezavednim na eni strani in nevarnostmi lastne poti na drugi? Tu je razlog za naš strah, v nekakšnem vedenju, vsaj intuitivnem, da bo v nadaljnjem procesu ta jaz, tako težko pridobljen, presežen in uničen.

Precej čudno je to, da je naš najbolj resen strah, strah pred strahom, strah biti preplašen. Zato, ker se bojimo biti preplašeni, bežimo pred objektom našega strahu.

Nasprotje strahu je pogum, in srce poguma je ljubezen. Ne pustite te trditve vnemar, ampak o njej razmislite, in ko prelistavate to in druge knjige, hodite po poti, za katero so knjige le priročniki. Ljubezen je občutek celovitosti in občutek celovitosti izloči strah. Razmislite o tej celovitosti. Nenehno si predstavljajte vesolje kot živ organizem, ki nadzira posamezno substanco in posamezno dušo in ne, kako vse stvari reagirajo na posamezen svetni občutek. Vse delujejo z eno samo spodbudo in vse sodelujejo proti vsemu, kar je prehodno. Kajti mi vsi smo deli drug drugega, in bratstvo je daleč od tega, da bi bilo samo nek ideal, ampak je prisotno dejstvo v naravi. Resnično, mi ne živimo kot bratje, vendar potem ne ustvarjamo več bratov. Občutek celovitosti, ki izloča strah, je občutek, ki ga je potrebno poroditi in ozavestiti, kajti ob tej mistični širitvi zavesti se konča ves strah.

Na nek način je lažje doseči ta povezujoči občutek enosti s človeštvom kot doseči isto enost v svoji notranjosti. Preveč nas je takih, ki se odrežemo na polovico, ali poskušamo, ob istovetenju z “jaz-om”, z njegovo zgornjo ali boljšo polovico, zanikati stik z neprerojeno, spodnjo polovico, ali se vsaj ločiti od njenega bednega obnašanja. Jaz, ki, metaforično, odhaja v nedeljo v cerkev, ne bo priznal zveze z, se istovetil z jaz-om, ki se je obnašal na najbolj nespodoben način na zabavi večer pred tem. In, ko enkrat pride do delitve, tej ni konca. In tako poskušamo ubežati pred nekim sovražnikom, ki ga ne moremo nadvladati, najsi je to poželenje ali pijača ali sama sebičnost, ter si dopovedujemo, da, četudi bi se srečali na bojnem polju, ne bi imeli želje po boju. In tako samo dvignemo naš klobuk v olikan pozdrav. Na ta način prihaja do norosti, kajti vse različice “razcepa osebnosti” se porodijo iz odpora enega dela jaz-a, da bi sprejel nekega drugega.

Cilj, proti kateremu hodimo je samo-odrešitev iz vezi sovraštva, poželenja in utvare. In te moramo poiskati v notranjosti. Da bi se lahko odrešili, moramo, na tak ali drugačen način, “poiskati zatočišče”, kakor pravijo buddhisti, v “Treh Draguljih”, ki so notranja Luč, Modrost in Pot, kako dosežemo samo-izpopolnjena Bitja. To so mojstri Modrosti, ki so znani kot Arhati, Rishiji, Bodhisattve, Bratje Luči ali samo Modri, in ki ostajajo s človeštvom, da bi vodili naše opotekajoče se noge proti Razsvetlitvi, najsi to stanje zavesti imenujemo Nirvana, Nebesa, Moksha, Tao, ali “mir, ki presega razumevanje”. In “iskanje zatočišča”, ki vključuje globoko ponižnost, ne pomeni pobeg. Nasprotno, vključuje popolno sprejemanje vseh stvari takšnih kot so; ne le zadovoljstvo, da bi morale biti takšne, ampak odkrito, ne-čustveno priznanje, da so trenutno takšne. Popustimo pred dejstvi, kakorkoli neprijetnimi, in se sčasoma naučimo uporabljati ta dejstva za naše in za razsvetljenje celotnega človeštva. Ali sem len tip, ki ima manj težav, če se pritožuje nad vsako stvarjo in vsako osebo, razen nad seboj, zaradi svoje neučinkovitosti in svojega neuspeha? Potem, si moram priznati, da sem len tip in prenehati s svojim neutemeljenim grajanjem. Ali sem ženska, ki bi bila raje moški, s precejšnjo ambicijo, ki mi jo moje sedanje telo ne omogoča zadovoljiti, poročena s partnerjem, ki, čudno, ne sprejema mojih glasno izraženih zornih kotov? Potem, so te stvari takšne, in moram se soočiti z njimi, jasno, čvrsto in pošteno. Vsak izmed nas nosi v sedanjem življenju svoj jarem dolžnosti, v tem mesecu, v tej minuti, najsi vlada kraljestvu ali pa pere posodo. Zato moram sprejeti ta jarem, si naložiti breme in vleči.

Buddhizem je edinstven v tem, da je to edini sistem mišljenja, ki temelji na doktrini sprejemanja. Buddha se ni menil za vse teorije prvega začetka ali kozmogeneze. Začel je s tukaj in sedaj. Opazujte sami, je rekel, in odkrili boste, da se vse življenjske oblike podrejajo spremembi, in stvar, ki jo imenujemo duša, ni nikakršna izjema. In to trpljenje je v svetu relativne realnosti neizogibno. Sprejmite, z drugimi besedami, da ni nič trajno, niti ljubezenska zadeva niti počitnice ob morju, in ne naredite križa čez to. Znebite se misli, da je duša ali značaj nekaj trajnega, ali bolj božanski kot simfonija ali list trave, in sprejmite, ne da bi se poskušali izogniti, da je vsak korak na poti obložen s trpljenjem. Kajti tako kot se mi nahajamo v nenehnem stanju rasti in urejanja, tako je tudi z bilijoni drugih oblik življenja znotraj enega samega metra okoli nas.

Spomnite se na paradoks, da smo mi ustvarili pot, s tem, ko smo po njej hodili. Ker se spreminjamo, telesno, čustveno in v zavesti, v vsaki sekundi, se, s tem, ko hodimo naprej, spreminja tudi pot, po kateri hodimo. Zato bodite dovzetni za spremembo, in slecite s sebe, od časa do časa, tudi osnovna načela. Kajti proces rasti je nenehna širitev višjega jaz-a in krčenje moči nižjega. Posameznik lahko odkrije samega sebe in integrira nered svojih jazov le z nenehnim žrtvovanjem samega sebe nečemu, kar pozna in priznava za več kot je on sam. Jemljite življenje tako kot je, z voljnimi rokami in korakajoč naprej spustite jaz.

Prevod: Anton Rozman
Vir: www.teozofija.info

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Bezanje-Ubeznik-Ljubezen-Strah