Obpotni kamen me boli,
razbrazdan obraz vzdelan v tla,
pod nepokošeno travo skrit leži.
S pogledom name, vržeš ga.

Preglasi pok kamna utrip srca,
kamen na kamnu - kamenje sveta,
ko kamen vržeš, ga upehanost izda,
zbolel je kamen v rokavu zla.

...o0o...

Nič ni lepšega kot je objem,
je kot miren pristan, ko najdeš se v njem.
Objemi prijatelja, ko ti je lepo
in tolaži se v objemu, ko ti je težko.

Čutiš? Ne, videti se to ne da
kakšno srce tvoj prijatelj ima.
Pošlji pozdrav mu in se zahvali,
Bogu, da so te z njim spoznali.

Pravi prijatelj te ranil ne bo,
morda povedal ti bo kaj trdo.
Dobro bo zate, saj to ti želi,
daj, tudi ti mu svoje srce odpri.

Bodi hvaležen in daj mu nasmeh,
odprto srce se vidi v očeh.
Poglej ga v oči in videl boš takoj,
kakšen je pravi prijatelj tvoj.

Skozi vonjave vrtnice v tekočini hrepenenja,
se moje telo pretaka po nevidnih žilah srca
in oči vstopajo v oaze, ki me sprejemajo
v svoje izvire z okusom izgubljenih slasti.

Svet sedi na težki gmoti, ko se vode bistrijo
in odhajajo skoz svetlobo moje kože.
Po delčkih sekunde, ure in dneva
sem sestavljala dojetje radosti iz umikanja
in odrinjenosti v mnoštvo utekočinjene spolnitve.

S kakšno neverjetno silo me je odpihal veter
skoz cvetočo vrtno uto očiščeno strasti.
Še nočnemu nebu se ni bilo treba zrcaliti v mojih očeh.
Bila sem odveča stvar v podobah tihožitja,
pregnetena v kvasu sanj in ob belem dnevu samosti,
spolzim zaspano osrediščena in izvrtinčena
v osi svojih misli, ki jočejo sonce in zvezde
v božjo košaro dobrih namenov in želja
v neskončnem bivanju mene v zamejenih gibih,
ki mu osuplo čudenje in strmljenje odmerja
mesto skoz kalejdoskop spoznanja.

...o0o...

Želim vam sreče - vsem ljudem.
Ne moje- take, ki jo zase vem.
Ne. Želim vam, da bili bi vsi
kar prosto v srcu vašem tli

Ni tisoče poti,
ki bi vodile v mirne dni
le ena sama se iskri -
To nosiš v svojem srcu si.

Ne bodi to, kar bi želel.
Postani to, kar od nekdaj si hotel.
Odstrani zidove, odstrani teme,
naj duša zapoje, kar v srcu ti vre.

Miljone drugih src na zemlji cveti
v vsakem svoboda naj prosto brsti
objemi otroka, reko ljudi
in ljubi, ljubi - kdor rad ima- živi.

Živijo srčno novo obdobje !
Živijo lepe reči !
Živijo sonca obzorje !
Živijo tebi, ki verjameš v ljudi !

Že dolgo je tega
kar sem stopil na pot
in drsel proti robu…
Tam ni več hotenja
ne iskanja
in ne veselja
ena sama velika travma je.
Hoja po takem robu
je kot bi tlačil črepinje
krvaveli pa bi tudi drugi.
Prehod ni enostaven
vsi dvomi in strahovi
ali zame sploh je?
Zakorakal sem
po varni poti
izkušen v negotovem včeraj
zavedajoč se
zdaj je
danes je!

Žalost je prišla na vrata,
vstopila je in čakala.
Seveda sem jo prepoznala,
vendar nisem je nagnala.

Kaj delaš tu in kaj želiš?
Nisem te klicala.
Odidi stran, da sama bom,
ne misli, da se bom jokala.

Stekleni angeli, razpršeni v okruških sveta,
razglašeni z mnogimi nesmisli
moralnega šibanja, polzenja in padanja,
rotim vas!
S steklenimi črepinjami v svojih prsih,
z dvignjenimi rokami
vstopam v stisko prehoda
z izrazom večne človeške bolečnosti.
Vstopam v tretje tisočletje
v želji po spoznanju neskončnega,
v želji po popolnosti in posvečenosti,
v želji po brezmejni ljubezni.

Pred odhodom na dolgo pot
sem obula svoje razdrsane copate,
da bom udobno hodila
skoz razmajane čeljusti ljudi
in njihovo lovorikovo duhovno vezivo,
med sencami zlatolasja in mračnih dvomov,
skoz križpotje zatohle teme tega sveta.

Navidezna slepota
Varnostni oklep
Siciljanke
Plesoče po lesenem odru
Tok tok tok
Je kdo doma
Je suis la pour toi

Odpri mi vrata
Pred njimi stojim
Zaprta so
Nastežaj
Odprto žrelo samotarja

Ko prvič sem tebe srečal portal,
vzklila je bodeča nežna milina-
beseda skrita lahko se bo odkrila!
Sijočih zvezdic pogled je zasijal.

Brezskrbno sem pesmi v stavbo dajal;
izginila vsakodnevna sivina,
mavrica pravi sijaj je dobila,
sam sebi zaupal, nikogar se bal.

Kamenje misli tu vsakdo naj sipa,
kdor je in kdor ni-in kdor še bo.
Luč v temi vsem prijazno utripa!

Z oblaki vseh barv risano nebo-
naj mi nihče koraka ne spotika
komur sreče tu najti ne bo!

Bila si preblizu,
da bi me opil Tvoj vonj,
prevelika,
da bi Te videla,
preglasna,
da bi Te slišala.

In ko sem Te,
preveč čarobna in
preveč moja,
da bi Te izpustila.

(aneja, 2003)

V meni je praznina strašna, tiha,
srce preplašeno mi v težkih prsih ždi,
razum mi bega, odločitvam se izmika,
nobena pot se prava mu ne zdi.

In na razpotju v strahu se oziram,
na katero od poti naj se podam,
da na koncu odločitve ne preziram
in bolečin prehudih drugim ne zadam.

A kaj je hujše, vztrajno se sprašujem,
ko neprestano v istem krogu se vrtim:
izbrati, pa čeprav kasneje obžalujem,
ali obstati tu, kjer sem, čeprav trpim?

Čutim te !
Čutim te nocoj Močno
Čutim tvoj vonj Telo
Čutim tvojo bližino Pronicljivo
Čutim tvojo milino Vabljivo
Strasti ostrino
Lahkotnosti globino
Vibracijo poživljivo
Čutim
Slastno bolečino
spiralo omamljivo
V brezmejnost vtkano
krika melodijo
Telesa žametno toplino

So Ljudje
Pa so njihova dejanja
Dobri so vsi ljudje
Samo dajanja so lahko sporna.

Važno je biti predan
Živeti v tem trenutku
Ne biti vklenjen v preteklosti
Ali prestrašen v prihodnosti.

Treba se je opredeljevati
Samo nikoli do Človeka
Samo dejanje je predmet opredelitve
Da si kot Ponciji Pilati ne umijemo rok s krvjo.

So Ljudje
Pa so njihova dejanja
Dobri so vsi ljudje
Samo dejanja so lahko sporna.

Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal.
Zvezde so ji deževale nad glavo
in v vetrni sapi se je pozibavalo vejevje.
Ob njenem ušesu je stal visok zvonik.
Zdramila se je, ko je odbila polnoč.
On je zastrmel v njene ljubke odprte oči.
Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal
in ji rekel: "Nobena nesreča ni biti ljubljen".

Pod jablano je legla v mokro travo
in z vprašujočimi očmi je gledala razprto nebo.
Zvezde so ji deževale nad glavo solzice
Svetega Lovrenca pribliske v zaljubljene oči.
Tedaj vejo v razcvetju jablane veter odlomi
in v najlepših zvezdnih trenutkih pade na oba.
Ona tedaj reče: "Nobena sreča ni biti ljubljen,
če te od ljubezni glava tako zaboli."

...o0o...

Vila življenja
tam
nad breznom
živi
in pije vse dni
soj
nebeške luči
veter jo mirno
prav mirno
pahlja
znebiti nikoli
se noče
dotika
neba......

31.10.2004, 18.30

srečo imam
da se smejati znam
oh, ne le z drugimi ljudmi
(kar me neskončno veseli)
tudi ko sama znajdem se
z ali brez vseh skrbi
ko v roki pero
tipkalnica ali nebo
ko po besedah stegujem roko
ko iščem jih in sprašujem
pogovarjam se
jih obožujem
ne jokamo se druga drugi
le odkrivamo se
se igramo
šepetamo
no, tudi nekaj solzic pokapljamo
res, lepo se imamo

Srce!
Srce nemirno, postoj!
Kaj tako utripaš?
Kam tako hitiš?
K tebi, misel.
K tebi dekle.
K tebi žene me moje srce.

Pogled!
pogled, ki ti vzame dih,
Pogled pri katerem ti srce vztrepeta,
Pogled, ki ti pogreje dušo v mrzlem dnevu.
Pogled, ki ti dan spremeni.
Pogled, to si ti!

Kako velik je Stvarnikov dobri namen
oživljati osrečujočo igro narave dan za dnem.
Povzdigniti drevesa, cvetove in semena pod nebo
v plahem plesu vej, pred mojimi očmi.

Ena sama samosevna planjava ljubezni,
velika čarna točka brezmejnosti nepretrganih
cvetočih preprog telesa v radodarnosti zemlje.
Z deževnimi dotiki je izpolnjena radost življenja.
V tem čudežu milosti so oblilica in presežki darov
z rožnatim molkom rasti z milino otroka,
delitev materinske moči iz toplih dojk,
mikavno in ljubeče kakor smeh mlade matere,
ravnotežje razcveta in zorenje v hiši sožitja,
v duši zdramljen nemir rasti vsega živega,
s čistostjo in popolnostjo utripajoče življenje.

***

Sveče odsev
ti briše
sledi
ki jih življenje
riše
v gube starosti
in jih le
ljubeča roka
zgladi

(31.10.04/18,43)

Zazrem se v svoj vesoljni organizem,
oči se mi odprejo v brezmejnost,
tam daleč visoko, kjer Bog sestavlja
sisteme in harmonijo.

Tam kjer mrgoli nešteto zlatožametnih
utripajočih telesnih naključij in neznanih usod
usmerim svoj radovedni in resnicoljubni pogled,
da bi razumela, če prejšnje človeško življenje še diha,
medtem jaz na tem odsluženem planetu,
kjer moje oči svetijo same sebi na obličju
in iščejo užitke skoz napeto tkivo,
gibajoče se med vetrom in dežjem,
dan za dnem izgubljam razsodnost in telesnost,
dozorelo v svobodi moje ožje ravni.

Iz prostora trgam sadeže
Sladke, sveže, sočne
Otipavam jih v tiho prebujajoči
Svetlikajoči se jutranji zarji
Ko se na njih še lesketajo
Kristalno čiste solzice rose
Dišeči spomin.

Nabiram jih v košarico
Z belim čipkastim prtom
Delo hrapavih rok.

Pozorno in previdno stopa korak
Da bi v polspanju jih ne prebudila.
Nežen pogled otrok.

Kot milne mehurčke
Jih postavljam v red
Na pološčeno okenjsko polico
Da jih opoldansko sonce
Še malce poboža , ogreje.
Gledam jih.

Poglej z notranjim očesom, o človek,
prostranstvo zamolklega zvenenja,
razveži pentlje znotraj nikoli slišanega glasu,
povej že enkrat iskreno kdo požvižguje v tebi
to slečeno popevko molka z zatisnjenejmi očmi.

Kdo ti uravnava gibe komolca in vratu,
ko vendar ni čutiti dišečega vonja tvoje duše
v časovnih merah neskončnih obal zavesti
in zvokov v evokativnem pomenu resnice?

Včasih te opazujem in poskušam razumeti svet v katerem živiš,
a vidim le tvojo odraslo pojavo, a v očeh polno otroških stvari,
le otroka, ki sanja in sploh ne ve zakaj živi.

Včasih primerjam kako govoriš z mano in kako z drugimi,
zdiš se mi tako neiskren in da sploh ne veš kaj si želiš,
da ne upaš priznati, da se tudi ti bojiš.

Včasih hočem v tvojih očeh najti odgovore in tvoja čustva,
a vidim kako so ujeta v tvoj ponos in vem, da sploh ne slutiš,
da ne živiš kakor čutiš.