V meni je praznina strašna, tiha,
srce preplašeno mi v težkih prsih ždi,
razum mi bega, odločitvam se izmika,
nobena pot se prava mu ne zdi.
In na razpotju v strahu se oziram,
na katero od poti naj se podam,
da na koncu odločitve ne preziram
in bolečin prehudih drugim ne zadam.
A kaj je hujše, vztrajno se sprašujem,
ko neprestano v istem krogu se vrtim:
izbrati, pa čeprav kasneje obžalujem,
ali obstati tu, kjer sem, čeprav trpim?
V meni je praznina strašna, tiha,
