Skozi vonjave vrtnice v tekočini hrepenenja,
se moje telo pretaka po nevidnih žilah srca
in oči vstopajo v oaze, ki me sprejemajo
v svoje izvire z okusom izgubljenih slasti.
Svet sedi na težki gmoti, ko se vode bistrijo
in odhajajo skoz svetlobo moje kože.
Po delčkih sekunde, ure in dneva
sem sestavljala dojetje radosti iz umikanja
in odrinjenosti v mnoštvo utekočinjene spolnitve.
S kakšno neverjetno silo me je odpihal veter
skoz cvetočo vrtno uto očiščeno strasti.
Še nočnemu nebu se ni bilo treba zrcaliti v mojih očeh.
Bila sem odveča stvar v podobah tihožitja,
pregnetena v kvasu sanj in ob belem dnevu samosti,
spolzim zaspano osrediščena in izvrtinčena
v osi svojih misli, ki jočejo sonce in zvezde
v božjo košaro dobrih namenov in želja
v neskončnem bivanju mene v zamejenih gibih,
ki mu osuplo čudenje in strmljenje odmerja
mesto skoz kalejdoskop spoznanja.
Skozi vonjave vrtnice v tekočini hrepenenja, 
