Ne reci mi, da je bilo čustvo zaman.
Z nasmehom je gostovalo pri meni
in žarelo zarjo skozi pore oblakov.
Bilo je za odtenek svetlejše od sonca,
kapljica sreče na mojem rokavu,
snežinka, ki vzdihne preden se utopi
v misel zdramljeno iz spanja.

Božalo je zvezde svetleče sredi noči,
ležeče na mojih ramenih in stenah srca,
poganjalo je trenutke skoz hrepenenje,
z navdihom je prižigalo iskre v breztežnost,
se dvigalo z urnimi krili visoko v obzorje,
z belino galeba skoz spektrum neba
je obšlo šumenje morja in vsebine morskega dna,
da bi ptice v jatah priletele na cilj.



Ko ni imelo kaj početi bilo je najlepše.
Po morju je nabiralo bisere, razgaljalo duha
in zlagalo kramljanje v skrinjo spomina
in s prečkanjem bližnjice našlo pot do srca.

Ko je šivalo čas, je vžigalo luč.
Bilo je žareče kot žametna roža,
na katero se je ves pozlačen usedel metulj
in s pisanimi krili z reliefom diamantnih svetov
odletel kot dehteči navdih k tebi dragi prijatelj.

Vsakič, ko je čustvo zdrsnilo iz objema
in potonilo slovo v očesu razgaljene preje
in vzdrhtel je očiščen brodolomec v njem.
Tedaj je vstopil zlatokop v rudnik
odet s plaščem plamenov zlata
in zdrsnil v dušo z notranjo podobo sveta.

Kot listi plavajoči v vetru vdihov in izdihov,
ki se utapljajo v zatonu rdečih zavitkov neba,
se je ves gibek, z mavrično besedo iz tople prsti
dotaknil obzorij, ki sejejo dobce zvezd in zrnje luči,
tam kjer še to majceno čustvo gori.

...o0o...