Ovenel klas je, ki ni nikoli cvetel,
nikoli rasel v nebo, ne da se ga dotaknila kaplja,
nikoli ni za nič prosil,
dal je svojo dušo, da je zgorela v mrzlem vetru.

Klas je žarel v sloju svojega pepela,
cvetel v vsej svoji ničvrednosti,
nikoli ni dihal zraka, nikoli pil vode,
zakaj njega ogrel je uničevalski valj ognja.

Ni čutil niti svoje matere zemlje,
skupaj z dimom je odšel k zvezdam
in bratu soncu je podaril žarečnost,
svoje solze pa je dal dežju.

Sem kot vedno v tvojem svetu,
doživljam te kot zrak,
kot moje življenje.
A te ni, si del mojih misli mojih želja.
Ostani tako, ker več bi le pokvarilo
vso to neskončnost in svobodo

Si morje mojih misli,
in zrak mojih želja.
Krila angela

Jesen, da listje kri preliva.

Rdečil se je nazobčan list izdanega javorja.

Odmaknjen je pokril oči hladne.

Klavdija KIA Zbičajnik

Pobožaj to mogočno preprogo videnega.

V zmernosti jo neguj, občuduj, tiho stoj.

V odhajanju je delček vračanja.

Klavdija KIA Zbičajnik

Srebrni lesket zvedavih širin,
morju ukradenih romantičnih duš.

V dlani se smuka oster pelin,
prepleten v njega nežen beluš.

Drobi se bel kamen žejnih oči,
srka in ljubkuje se z vodno gladino.

Podobe enosti nihče ne loči,
harmonično vdahnem v sebe milino.

Tukaj sedaj sem trenutek obstoja,
utripajoč drget v celoti vidljiv.

Premetavaš se do poslednjega raja,
nič več omejen in lahkotno vodljiv.

Duši se zdaj morje in tiho ječi,
solza zastane v navalu krvi.

Moj kraj se opira na bergle prišlekov,
ki še ne vedo kako dihajo hiše,
kako travniki pijejo jutranjo roso
in kako je mlel star mlin v Kozjepari.
Moj kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen,
mi je izrekel ravnodušnico.

Zakaj mora biti moj kraj še vedno
središče mojih otroških spominov,
ki zrejo kot žirafe z dolgimi vratovi čez »brdca«
v svet stolpnic, svet miz in predalov,
v svet štirih sten, ki hlastajo po napredku.

Lističi tistih vreč mete in bezga,
ki sem jih nabirala ob Vipavi, jih sušila
in nosila v ajdovski Fructal za predelavo,
mi še šumijo v ušesu in dišijo po mojem kraju,
soncu in dežju tistih dni, ko sem si kot otrok
zaslužila prvi denar, da sem si kupila čevlje.

Kot metulj bi čez širna polja letela,
kot sapa bi te z mislijo objela.
Lahko sem metulj, lahko sem sapa,
lahko pa sem ženska, kot druga vsaka.

Sprejela se bom, ker Bog hoče tako,
naredila bom, kar mi je težko.

Vedno le čakam in obmirujem,
ko se ne strinjam in se hudujem.
Vedno bi rada, drugo kar je,
vedno dobim vse, kar hoče srce.

Srce bi želelo, da bi letelo,
- lako si želi, da poleti.
Dovolj je le želja in misel, da bo,
moje srce se s tvojim srečalo.

Vas, ki bila je,
propada zdaj,
zapuščena, podoba praznine.

Niso hiše več obsijane s toplino,
ni več smeha otrok,
le tiha samota je zdajšnji vaščan.

Mir noči in počitka,
postal je mir dnevov propada.

Pokanje in stokanje hiš in hlevov
prehaja v ruševine,
ostanke nekoč tako barvite vasi,
od nje ostaja monotona črnina.

Spet bom pisal pesmi!
Če znam in lahko,
zakaj pa ne bi?
Ne bodo se več skrivale v meni besede,
ki niso moje, ki se le sprehajajo iz uma v um,
ko jih zagrabimo strastno in rečemo: "Moje!"

Spet bom pisal pesmi,
da vam povem, kar povedati imam,
kar pokazati že znam;
kar že živim in kam grem.

Spet bom pisal pesmi,
ker potok poln je sladke vode,
spet žubori in življenje nosi s sabo.

Prej si bil vedno tako resničen,

čutila sem te,
vedela sem, da si v bližini,

slišala sem te,
tvoj žametni glas je donel v mojih ušesih.

Zdaj pa si le privid,

ne čutim te več,
ni te več v bližini,

ne slišim te,
tvoj glas je ugasnil,

tebe več ni.

Roka se spušča k meni vse nižje,
skoraj že čutim jo, vedno je bližje.
Povabilo naj grem že vendar za Njim,
"ne zadržuj se", pravi glas mi in spomin.

Stopi naprej brez strahu v božjem sijaju,
"ne boj se, zaupaj, bodi v raju",
vsako minuto in uro in leto trpljenja,
"izgubljaš, zamujaš nalogo življenja".

Življenje je dragoceno, če ga živiš,
če delaš dobro, misliš in govoriš.
"Bodi koristna, ne trudi se več,
ko delaš in delaš stvari, ki so odveč".

Božja pomoč je tu in sedaj,
je glas, povabilo, je močan sijaj.
"saj svetlo je, upaj si, pojdi naprej,
ni treba postavljati si nevidnih mej".

V temo ovije se luč večera,
v temi izginejo sledi.

Zdaj luna sramežljivo sveti
in zvezdice so ob nji.

V temi končajo vse se sanje,
v temo odhajamo vsi.

A po temi tej pokažejo se prvi žarki,
tema pravi konec ni.

Nebeška luč je obsijala stezo,
po kateri hodim, čisto sama.
Nebeška barva, je prebarvala temo.
in cvetice so vzcvetele, kjer bila je samo slama.

Nebeški žarek moja bleda lica,
obsijal je svetlo.
Nebeška pesem se je zaslišala lepo.
Kakor pela bi ena sama ptica.

Nebeška ušesa so slišala moje vzklike,
in odprla temno nebo.
Po nebeških stopnicah,
sem stopala v raj, in za seboj pustila temo.

Koga vabijo ptice v gosto?
Slavčki, ki s svojim petjem ne dajo spati
ali drevesa, ki jih tako gostoljubno sprejmejo
v svoje domovanje in z ljubeznijo zibajo,
da ptice na drevesu pojo preden zaspijo?

Medtem, ko se ljudje med seboj zasmehujejo
in škrtajo svoje nezadovoljstvo z zobmi,
sem pomislila na drevo, ki raste v svoji veliki hiši.
Pravzaprav drevo je najpopolnejše živo bitje.

Drevo stoji nepremično na istem mestu
in nima nobene želje za potovanje na sever ali jug.
Drevo molči, ko ga veter otipava ali pregiblje,
ko ga veter lomi samo boleče zaječi,
molče raste, si celi rane, se širi in zeleni
in ko veter nosi njegova semena naokrog,
se drevo vetru hvaležno prikloni.

Vidim meglico...
...tvoj pogled v mojih mislih jo zbistri.

Slišim glasen hrup ljudi...
...a pred tvojim nežnim glasom vse to zbledi.

Čutim hladen veter, ki od nekod pihlja...
...že me greje tvoja roka, ki z mano se igra.

In ko droben nemir v meni šepeta...
...me umiri utrip bitja tvojega srca.

Zrem v drveče avtomobile...
...misel na tvoj stisk roke umiri vse.

Rada imam v otožnost potapljajoče se večere
in njih negibnost v somraku kamenja.
Nekaj vijolično mehkega je v umiranju
brezdanjih polj in širnega neba.

Sklonjena v prozornost prsti vse do joka
sanjam v tihem žuborenju gozda najino ljubezen.
V tvojem srcu sem kot baldahin pred svetiščem.
Valujoča, mehka, mirna, polna rek in daljav.

Droben pepel me prekriva
tako me peče
srce nič ne reče
tišina ubija
pepel goreče ljubezni ga spodbuja

Ni ni
več tistih dni
z dimom goreče ljubezni so odšli
nebo jih več nazaj
nič več v raj

Tako boli
solza pepel goreče ljubezni budi
da znova zagorela bi
kje zdaj tavaš ti
sledi mi

Tam, kjer sonce pronica skozi drevesa,
tam, kjer rečica nežno vije se,
tam, kjer dolge so zelene poljane,
tam, prijatelj čakam te.

Izvir življenja se čez »brdce« nezvočno izliva
iz roba obzorja se čez polje v sončno jutro preliva,
da bi poiskal počitka med vinogradi v Vipavski dolini,
v nabreklih jagodah zrelega grozdja.
Oddahni se, duša, oddahni se ob spominu!
Vesela sem, da spet občutim radost podobe,
ko sonce zlati sadeže s svojo ljubeznijo
v polnost svobode rasti, da igrivo visijo grozdi
kot čudežna roka dobrote med trtnimi listi
z namnožitvami sončnih žarkov v žilah.

Nekoč me je ded čakal med trtami »Ograde«
z nasmehom tihega zadovoljstva in sproščeno.
Dolgo je stal s košaro v roki in premišljeval,
se usedel pogreznjen vase in rekel:
»Ali si videla kako se jagode na grozdih
skupaj tiščijo in druga ob drugi molče zorijo
in žarijo? Tako se mi zdijo kot naša družina.«
Ded mi je tedaj ljubeznivo utrgal grozd grozdja,
ki se je z blaženimi očmi poslavljal od svetlobe.

Zagrnjena
v tančico teže mraka
postanem nemirna.
Šepetanje duhov,
od tam, kjer izviram,
me kliče
v ples noči,
v ples moči,
v ples predaje,
v ples obreda smrti jaza.

Razprostrta
z goloto stopal,
komaj čutno ližem odriv
in snujem breztežni obroč vrtenja,
čuvarja skrivnosti magije,
čuvarja prostora svetišča,
čuvarja modrosti dogodja,
čuvarja globokega transa.

V morje je padla nežnost neba,
odsev miline na gladini,
mehkoba rožnatega cveta,
ujeta v modrini.

Ali me slišiš,
ko kličem zimo?
Ali me vidiš,
ko mirno hodim mimo?

Ta pot me pelje dalje.
Stopam po rosni travi,
ki prerojeva moje noge..
in staro življenje davi.

Ta pot je moja,
kliče na nove zmage.
in obeta nove poraze.
Nočem več zgage.