Izvir življenja se čez »brdce« nezvočno izliva
iz roba obzorja se čez polje v sončno jutro preliva,
da bi poiskal počitka med vinogradi v Vipavski dolini,
v nabreklih jagodah zrelega grozdja.
Oddahni se, duša, oddahni se ob spominu!
Vesela sem, da spet občutim radost podobe,
ko sonce zlati sadeže s svojo ljubeznijo
v polnost svobode rasti, da igrivo visijo grozdi
kot čudežna roka dobrote med trtnimi listi
z namnožitvami sončnih žarkov v žilah.
Nekoč me je ded čakal med trtami »Ograde«
z nasmehom tihega zadovoljstva in sproščeno.
Dolgo je stal s košaro v roki in premišljeval,
se usedel pogreznjen vase in rekel:
»Ali si videla kako se jagode na grozdih
skupaj tiščijo in druga ob drugi molče zorijo
in žarijo? Tako se mi zdijo kot naša družina.«
Ded mi je tedaj ljubeznivo utrgal grozd grozdja,
ki se je z blaženimi očmi poslavljal od svetlobe.
Čez desetletja je človek za človekom prihrumel
po številnih brzicah potokov in rek
ter tako brezdušno pil vino in nazdravljal
svojemu učenju in zmagam naproti,
ne da bi pomislil, da dedova trta rije po zemlji
v globini, prepredena s spomini na svoje sadeže
in je zapuščena začela misliti na preteklost,
ko jo je moj ded obdeloval in ji posvečal nežne skrbi.
Ob grozdih te jeseni sem se spomnila na tisti grozd,
na dedovi delovni dobri roki, kot veliki vesli ljubezni
ki kljubujeta dežju, vetru, suši in boju obstoja,
na tisti grozd grozdja, ki mi ga nihče drugi ni več utrgal
s takšno ljubeznijo, kot je to storil moj ded.
Vsako leto imajo trgatev, vendar še nihče mi ni rekel:
»Pridi na trgatev med svoje otroške spomine
in utrgaj si grozd dedovega grozdja!«
Izvir življenja se čez »brdce« nezvočno izliva
