Pred kratkim je umrla,
ko so ji primešali nek antibiotik
v njeno kri. Kri je onemela in obstala.
Okamnela je in se postavila tujcu ob rob,
ker je nepoklican prestopil njen prag,
saj ni poznal njenega jezika in navad.
Kri je dobila koprovnico, sopela je
in težko je dihala s pljuči.
Srce se ji je naenkrat ustavilo.

Človeško srce je kot riba v vodi.
Če primešaš vodi nekaj kapelj strupa,
riba umre. To srce bi lahko primerjali z ribo:
je gladka, spolzka, s kapilarami prepredena
mišica, kot telefonsko omrežje v telesu.
Srce ima luskine na človeški koži.
V njem leži vse, kar je videlo in občutilo.
V njem je zapisan genski spomin.
Tako kot v ribi leži vse morje,
ki ga je preplavala, je srce človeku.
V njem so zarisani in zapisani vsi prirodni
sestavni deli in bistvo vsake snovne prvine.
Človek in riba imata vsak svoje vesolje v sebi
in ne sprejemata tujih primešanih stvari.

Vedno bolj bledi pot, po kateri sem hodila,
in odpira širino zaupanju jutrišnjega dne.
Vedno bolj izginja bolečina, ki sem jo ljubila,
saj nisem vedela, da ji je tako ime.

Mislila sem, da je ljubezen bolečina,
ko ljubimo nekoga strastno, ko trpimo,
ko si ga noro in samo za sebe želimo.
Taka ljubezen, ko mine - zbledi iz spomina.

Ljubezen, ki razume in dobro za vse želi,
ko v srcu ne čutiš, da te boli,
ko si osebe strastno in le zase ne lasti,
Taka ljubezen ne mine in iz spomina- ne zbledi.

Nebeška, so odprta vrata,
in vsako truplo, skoznje pride.
v belo, vsako posebej, prvi angel jih ovije.

Za vrati dolg hodnik se vije,
z rumeno je prepleskan ves,
strop na dnu in dno na vrh, in zrak vmes.

Stopa vrsta belih trupel po hodniku,
nekje na drugi strani zelena luč utripa,
s trupel prah dela se usipa.

Duše vse na Zemlji so ostale,
kolona trupel vseh naprej se pomika,
a trupla niso vsa enako velika.

Klical jo je in ji govoril,
naj zmanjša razdalje,
naj odtrga verige
svoje ujetosti.
Hodil je za njo
in pobiral volhke
drobtinice
njenih želja.
Njej so se šibila kolena
od dela, in čas
se jo je dotikal.
Tako dvoumno
je razumela sebe,
da ni zmogla uresničiti
svojih želja in upanja,
in ni jih mogla uničiti.
Vse je bilo združeno
in hkrati ločeno.
Dopust potrebuje.

Bil je usmerjen
proti velikim ciljem.
Privoščil si je razkošje,
da je deloval pomembno
kot nekakšna senzacija
neskončnih meja razuma.

Bil je središče samega sebe
v razodevanju vzvišene moči
in vsevednosti o skrivnostih.
Ljudje so stali pred vrati
njegovih vek in čakali, da bi vstopili
in ga spoznali po mejah modrosti,
ki bi jih razsvetlile z novimi pogledi
na izvor človeka in sveta.

Pričakovali so bogastvo besede v dar,
dar pogleda, nekaj kar znotraj zgane
in odstre pogled spoznanja.

Ko mi božaš puh,
si premaknil glasbilo
k ustnicam in zaigral
v zlatih zvokih
kožo mojega telesa.

Mojo skrivno misel
pesniš, piješ mi srce,
v zbor glasov so se prelile
barve, ki svetlo rdeče lesketajo
in razvnemajo drhtenje kože.

Z zelenim plaščem
si ogrnil puh telesa,
moje rože na platno
si naslikal kože puh
in me položil v saten
tvoje roke kakor sen.

Tebi najlepše pesmi sem pisal
Najlepše rime zate sem hranil
Tisoč poljubov sem zate narisal
Žarela si v jutru, ko dan se je danil..

Tebi natrgal najlepše sem cvetje
Pred slabim sem vedno Te branil
Pri meni iskala si vedno zavetje
Nikoli, z ničemer nisem Te ranil...

Tebe sem nosil, da padla ne bi
Tebi želel sem še več kot sem sebi
Še višje, še lepše, še bolje
A vem, da nimaš za naju več volje..

dani se...
megla se dviga s preoranih polj,
zbujam se v tvojem objemu,
nemo mi s prsti drsiš po temenu,
v tebi, ob tebi sem bolj in bolj..

počasi se ptice v krošnjah budijo,
toplina telesa me celo prevzema,
privijem se k tebi v globino objema,
te pijem in srkam..
v slast je obema...

medeni nektar z najinih poljan
sva za dobro jutro si nalila,
čaši dve do roba polni,
na dušek sva izpila...

Ta pesem, je zate!
Ki vse vidiš črno!
Ta pesem misli samo nate,
da ti pošlje svetlobo in zbriše vse temno.

Ta pesem, je samo sonce !
Samo zate sije, z neba..
Sije sem, gre desno in gre tja..
Pride k tebi, meni in gre na vse konce.

Ta pesem, je zate narejena,
kakor topla jopa, iz besed je spletena.
Da segreje, ko te hlad preveva,
da jo slišiš, ko v tišini ti prepeva.

Dihajte zrak,
ki prihaja ves objokan
v vaše prsi!
Ves pomečkan
in polomljenih kril
vonja brloge,
v katerih živijo
onesnaževalci
na robu zrna pšenice,
na obrobju
majhne zelenice vesolja
nekega muhastega odseva,
ki je prodrl skozi veje,
medtem ko človek poskuša,
če bo veja vzdržala,
ko se bo z vrvjo
obesil na njej
in zabingljal v vetru.
Uspešno!

Pride trenutek,
ko začutiš,
da ti duša strada.

Nasmihajo se prazne obljube
onesnaževalcev zraka
in reponoscev.
Njihova roka
zavihti sekiro
in hoče obglaviti zgodovino
s svojo podlistarsko pametjo
in prelisičiti dim,
ko papirji spregovorijo
nove laži.

Razširi roke od vsega srca
in objemi v sebi skrito življenje,
naj te ne prekriža zmota tega sveta,
ki skriva v sebi grenko trpljenje.

S konicami prstov dotakni se sna,
ki dremlje v tebi globoko
in tiho prisluhni šepetu srca,
iz tebe najboljše plamti naj visoko.

V dlani naj se zlije globina neba,
potok večne vode naj reka postane,
na svetu ni take sile voda,
pred svitom te zarja ljubezni objame.

Darinka Šajn

Bil je sin revnih staršev,
bister in nadarjen otrok.
Želel je nadaljevati šolanje.
Denarja od nikjer.
Nobene štipendije ni dobil.
Nihče se nima za vrtnarja,
da bi gojil to rastlinico - človeka,
ki si želi postati zdravnik.
Rad bi pomagal bolnim ljudem.

Sezuli so mu želje
in ga poslali bosega na pot.
Brez podpore staršev.
Brez podpore učiteljev.
Brez podpore tovarišev.
Brez podpore države.

Rusalke v solzah

čuvajo vse vode.

Silfe na oblakih

spijo in sanjarijo.

Gnome za zemljo

pojejo uspavanko.

Salamandre sredi

jas prižigajo

kresove in delijo

ogenj, iskrice luči.

Driade dihajo

z drevesi, jašejo

jelene in so kače

otožnih gozdnih vej.

Ko pade skala ti na pot,
in strela strese ti telo.
Če silak potisne te v kot,
Ali se sprašuješ kako?

Ko niti Mesec ne sveti več,
ko nič več te ne privlači,
In če ti vojak pokaže meč,
ali se sprašuješ kdo te tlači?

Ko vse se proti tebi zaroti,
še morja več ne slišiš valovati,
ko nimaš več moči,
Ali veš kdo ti srečo krati?

Ko te duša tako boli,
da je že težko živeti,
ko se počutiš, kot da te sploh ni..
Ali si še upaš uspeti?

Povsem prostovoljno je

komu podariš srce.

Čisto tvoja volja je

komu ga zaupaš v dar.

Nič se ne pričakuje

in nič ne sme boleti.

Dajoč iz srca v srce.

Ker je tam doma, živi.

V tistih rokah je varno.

V tistih mislih zaigra.

Sedim pred računalnikom in pišem.
Ura skoraj je že pet (popoldan).
Besede so brez zveze,
nametane kar tako.
Najbolje, da jih zbrišem.

Klik.Ekran je prazen.
Zrem v bel, steklen obraz.
No, kaj je danes? Ne gre?

Nekaj moti me,
stoji za menoj, skoraj čutim.
Ne, nisem vraževeren
pa vendar -
tretji je december
in dvesto pet let,
ko se je rodil Prešeren.

Branko Zupanc

Samotna, sama.
Usoda z nama.

Ne morem.
Zdaj ne grem.
S tabo sem.

Sem tvoj glas,
tvoj napev,
tvoj odsev,
tvoj odmev.

Dokler ne umrem,
dokler ne umreš,
življenje sva,
ker sva dva.

hlad zunaj,
hlad v meni...

snežinke padajo v mrzel zimski dan,
oblačijo zemljo v belo odejo,
ovijajo moje srce v ledeno kopreno...

vedno bolj se hlad vame naseljuje,
vedno bolj v meni zdaj domuje...

Ali si že slišal melodijo galebov?
Ko nežno jadrajo po morju,
takrat se sliši.

Ali si že videl ples barčic?
Ko plešejo na to melodijo,
takrat se vidi.

Ali si že vohal vonj svobode?
Ko vetrc prinese slane kapljice,
takrat se voha.

Ob slovesu grenke solze
so zalile mi oči,
ko si rekel, da je konec,
da za naju ni poti.

Mi srce je krvavelo,
dušo je zajel vihar,
ker ljubezen je umrla
in te več ne bo nazaj.

Zate vse bi naredila,
zvezde sklatila z neba,
saj močno sem te ljubila,
samo tvoja sem bila.

Daleč ni nikoli predaleč za gospo Zimo
ona pozna deželo
kjer se hčerka Snežinka
spogleduje s Svojim Snežkom
lepotiči se v belem dnevu, gleda v ledeno ogledalo
Ljubi skrivnost katero nosi v svojih laseh.

Ko prižgeš svečko, se zdi,
kot da si prižgal novo življenje.
Ti sam - z lastnimi rokami.

Ko se nekomu nasmehneš, se zdi,
kot da si prižgal novo srečo.
Ti sam - z lastnim nasmehom.

In ko pokažeš nekomu,
da ti je drag in da ti je mar zanj,
si prižgal ljubezen.
Ti sam - z lastnim srcem.

Pa naj kdo reče,
da življenje ni lepo...