Ko mi božaš puh,
si premaknil glasbilo
k ustnicam in zaigral
v zlatih zvokih
kožo mojega telesa.

Mojo skrivno misel
pesniš, piješ mi srce,
v zbor glasov so se prelile
barve, ki svetlo rdeče lesketajo
in razvnemajo drhtenje kože.

Z zelenim plaščem
si ogrnil puh telesa,
moje rože na platno
si naslikal kože puh
in me položil v saten
tvoje roke kakor sen.

Tebi najlepše pesmi sem pisal
Najlepše rime zate sem hranil
Tisoč poljubov sem zate narisal
Žarela si v jutru, ko dan se je danil..

Tebi natrgal najlepše sem cvetje
Pred slabim sem vedno Te branil
Pri meni iskala si vedno zavetje
Nikoli, z ničemer nisem Te ranil...

Tebe sem nosil, da padla ne bi
Tebi želel sem še več kot sem sebi
Še višje, še lepše, še bolje
A vem, da nimaš za naju več volje..

dani se...
megla se dviga s preoranih polj,
zbujam se v tvojem objemu,
nemo mi s prsti drsiš po temenu,
v tebi, ob tebi sem bolj in bolj..

počasi se ptice v krošnjah budijo,
toplina telesa me celo prevzema,
privijem se k tebi v globino objema,
te pijem in srkam..
v slast je obema...

medeni nektar z najinih poljan
sva za dobro jutro si nalila,
čaši dve do roba polni,
na dušek sva izpila...

Ta pesem, je zate!
Ki vse vidiš črno!
Ta pesem misli samo nate,
da ti pošlje svetlobo in zbriše vse temno.

Ta pesem, je samo sonce !
Samo zate sije, z neba..
Sije sem, gre desno in gre tja..
Pride k tebi, meni in gre na vse konce.

Ta pesem, je zate narejena,
kakor topla jopa, iz besed je spletena.
Da segreje, ko te hlad preveva,
da jo slišiš, ko v tišini ti prepeva.

Dihajte zrak,
ki prihaja ves objokan
v vaše prsi!
Ves pomečkan
in polomljenih kril
vonja brloge,
v katerih živijo
onesnaževalci
na robu zrna pšenice,
na obrobju
majhne zelenice vesolja
nekega muhastega odseva,
ki je prodrl skozi veje,
medtem ko človek poskuša,
če bo veja vzdržala,
ko se bo z vrvjo
obesil na njej
in zabingljal v vetru.
Uspešno!

Pride trenutek,
ko začutiš,
da ti duša strada.

Nasmihajo se prazne obljube
onesnaževalcev zraka
in reponoscev.
Njihova roka
zavihti sekiro
in hoče obglaviti zgodovino
s svojo podlistarsko pametjo
in prelisičiti dim,
ko papirji spregovorijo
nove laži.

Razširi roke od vsega srca
in objemi v sebi skrito življenje,
naj te ne prekriža zmota tega sveta,
ki skriva v sebi grenko trpljenje.

S konicami prstov dotakni se sna,
ki dremlje v tebi globoko
in tiho prisluhni šepetu srca,
iz tebe najboljše plamti naj visoko.

V dlani naj se zlije globina neba,
potok večne vode naj reka postane,
na svetu ni take sile voda,
pred svitom te zarja ljubezni objame.

Darinka Šajn

Bil je sin revnih staršev,
bister in nadarjen otrok.
Želel je nadaljevati šolanje.
Denarja od nikjer.
Nobene štipendije ni dobil.
Nihče se nima za vrtnarja,
da bi gojil to rastlinico - človeka,
ki si želi postati zdravnik.
Rad bi pomagal bolnim ljudem.

Sezuli so mu želje
in ga poslali bosega na pot.
Brez podpore staršev.
Brez podpore učiteljev.
Brez podpore tovarišev.
Brez podpore države.

Rusalke v solzah

čuvajo vse vode.

Silfe na oblakih

spijo in sanjarijo.

Gnome za zemljo

pojejo uspavanko.

Salamandre sredi

jas prižigajo

kresove in delijo

ogenj, iskrice luči.

Driade dihajo

z drevesi, jašejo

jelene in so kače

otožnih gozdnih vej.

Ko pade skala ti na pot,
in strela strese ti telo.
Če silak potisne te v kot,
Ali se sprašuješ kako?

Ko niti Mesec ne sveti več,
ko nič več te ne privlači,
In če ti vojak pokaže meč,
ali se sprašuješ kdo te tlači?

Ko vse se proti tebi zaroti,
še morja več ne slišiš valovati,
ko nimaš več moči,
Ali veš kdo ti srečo krati?

Ko te duša tako boli,
da je že težko živeti,
ko se počutiš, kot da te sploh ni..
Ali si še upaš uspeti?

Povsem prostovoljno je

komu podariš srce.

Čisto tvoja volja je

komu ga zaupaš v dar.

Nič se ne pričakuje

in nič ne sme boleti.

Dajoč iz srca v srce.

Ker je tam doma, živi.

V tistih rokah je varno.

V tistih mislih zaigra.

Sedim pred računalnikom in pišem.
Ura skoraj je že pet (popoldan).
Besede so brez zveze,
nametane kar tako.
Najbolje, da jih zbrišem.

Klik.Ekran je prazen.
Zrem v bel, steklen obraz.
No, kaj je danes? Ne gre?

Nekaj moti me,
stoji za menoj, skoraj čutim.
Ne, nisem vraževeren
pa vendar -
tretji je december
in dvesto pet let,
ko se je rodil Prešeren.

Branko Zupanc

Samotna, sama.
Usoda z nama.

Ne morem.
Zdaj ne grem.
S tabo sem.

Sem tvoj glas,
tvoj napev,
tvoj odsev,
tvoj odmev.

Dokler ne umrem,
dokler ne umreš,
življenje sva,
ker sva dva.

hlad zunaj,
hlad v meni...

snežinke padajo v mrzel zimski dan,
oblačijo zemljo v belo odejo,
ovijajo moje srce v ledeno kopreno...

vedno bolj se hlad vame naseljuje,
vedno bolj v meni zdaj domuje...

Ali si že slišal melodijo galebov?
Ko nežno jadrajo po morju,
takrat se sliši.

Ali si že videl ples barčic?
Ko plešejo na to melodijo,
takrat se vidi.

Ali si že vohal vonj svobode?
Ko vetrc prinese slane kapljice,
takrat se voha.

Ob slovesu grenke solze
so zalile mi oči,
ko si rekel, da je konec,
da za naju ni poti.

Mi srce je krvavelo,
dušo je zajel vihar,
ker ljubezen je umrla
in te več ne bo nazaj.

Zate vse bi naredila,
zvezde sklatila z neba,
saj močno sem te ljubila,
samo tvoja sem bila.

Daleč ni nikoli predaleč za gospo Zimo
ona pozna deželo
kjer se hčerka Snežinka
spogleduje s Svojim Snežkom
lepotiči se v belem dnevu, gleda v ledeno ogledalo
Ljubi skrivnost katero nosi v svojih laseh.

Ko prižgeš svečko, se zdi,
kot da si prižgal novo življenje.
Ti sam - z lastnimi rokami.

Ko se nekomu nasmehneš, se zdi,
kot da si prižgal novo srečo.
Ti sam - z lastnim nasmehom.

In ko pokažeš nekomu,
da ti je drag in da ti je mar zanj,
si prižgal ljubezen.
Ti sam - z lastnim srcem.

Pa naj kdo reče,
da življenje ni lepo...

Ob žuboreči reki,
v opoju jutranjih meglic,
ko stvarstvo še počiva,
prisluhni mislim spečih ptic.

Skala še sanja sanje
o mesecu, ki boža jo,
bilk nežnih mirno spanje,
združuje meglo s še temo.

V vodi se zariše
Mandala stvarnika sveta,
v meglico veter piše
življenja stihe – um sveta.

Sogovorec:
»Povej mi, skrivnostni mož,
kaj najbolj ceniš -
življenje ali večnost?«

Skrivnostni mož:
»Ne morem se odločiti
kaj bi odgovoril,
ker večnosti še ne poznam.«

Sogovorec:
»Večnost je dimenzija brezčasja,
v katero bo ob smrtni uri
pljusknilo tvoje življenje
in ti ga boš iskal in našel
v nedrih tvoje ljubljene ženske.«

Hodim ob reki tej, reki želja in pričakovanj.
Tu njeni sončni žarki ljubezni, bistrijo se v njej.
In mavrica tam v dalji, vodi me na kraj sveta.

Stojim ob reki tej, njena energija mi je vodilo.
In mnogo vodijo poti do njenega bisera ljubezni.
Saj pot vodi me le tja, kjer srce je doma.

Odpiram se temu toku nesebične ljubezeni.
Pijem to modro reko življenja iz njenih neder.
Zelim izpolniti in spoznati, to modrost.

Reke ljubezni ne da se ustaviti in omejiti
Tej energiji vredno se je le prepustiti.
Vendar do kod in do kam?

Tu sem,
stojim pred teboj,
tenčico sem izgubila
in ni več pretvez.

Tu sem,
prišla sem,
prositi za kar si namignil,
iskati kar sam si izzval.

Jaz sem,
me ne spoznaš?
Saj tu sem,
razgaljena pod težko obleko,
razkrita tvoji zavesti.
Zavesa je dvignjena,
a igra končana.
Ko stojim pred teboj
sem gola.

Lahko ti povem,
od kje črpam moč-
iz hvaležnosti vsemu,
kar se zgodi,
od drobnih stvari
do velikih stvari.

In vsaka stvar
ima vsaj dve plati;
če se v črnem zgodi,
ni mi mar - takrat,
ker obrne nekoč
ta obraz drugam
in vidim drugo,
svetlejšo stran.
(Vanja Strle)


Pesem, ki mi je pisana na kožo....