Ustavi konja! Ustavi se!
Poglej življenje, naravo!
Opazuj sončni vzhod
in večerno zarjo!
Spremljaj rose kapljico,
ki drsi po listu lipovem
pred hišo tvojo
in na tla neslišno pade.

Morda ti solza se utrne
in z njo padejo skrbi na tla,
ki bilo jih je preveč
v življenju tvojem.

Zazri se v sebe,
izpolni si želje skrite,
pozabi na druge,
nekaj naredi zase,
da zadovoljna in srečna boš,
ker vse je v moči odločitve tvoje.

Koliko svetlih ciljev je ostalo
zapisanih na njenem obrazu,
koliko črt ljubezni
se je zarisovalo v nasmeh
in pokrilo njen mladi obraz,
ki je srkal hrepenenje vase
z nikoli dokončanim upanjem.

Spremenjena koža v občutju časa,
ki ji želje in smehljaji rišejo barve,
se je morala razcveteti in žareti
v sijaju, ki jo krivenčijo meandri
kristalnih poti, s težiščem k popolnosti.
Kakor skrivna zakladnica občutij je,
ki jim je čas raztopil vse meje.

V prekletstvu brez luči,
tvoja divje mehka koža,
tvoj živalski vonj,
tvoji vzdihi strasti,
božam tvoj hladen znoj,
zažiga me vročina,

nekje globoko v tebi,
gori ogenj paradiža,
ki me pelje v pogubo
čutnosti in čaščenja,
tebe,
črna kraljica,
ki sem pred tabo na kolenih
z ustnicami v tvojih stopinjah,
nevreden višin, plaval
v vesolju tvojih toplih zvezd,

Si pred šolo me spoznala,
takrat si z mano se igrala.
Polna slikanih podob
že takrat si me vzljubila,
da si radost v meni prebudila.

Kasneje spremljala me skozi šolska vrata,
opogumljala me in mi sledila,
tolažila, če ocena bila je slaba,
se petic mojih vedno veselila.
Pri pouku si nemo predse zrla,
po pouku se na avtobusu v torbi cvrla.

Danes je bil dan,
bolj od vseh v življenju, nasmejan.
Sonce dalo je pripeko,
na izlet nadelo si rožnato obleko.
Romantičen cvet je zadehtel,
vso me z nežnostjo odel.

Žarek sreče
in veselja polne vreče
s teboj sem podelila.
Radostno sva se objela
in med zvezde poletela.

Maja David

Medtem, ko zunaj kaplja,
prebiram svoje rane,
žalujem za prihodnostjo
s teboj.

Okraden, pozabljen,
hrepeneč se zvijam,
pogrevam minljivost
s teboj.

Ti si moja večnost,
moja neminljiva rana,
moje izgubljeno upanje,
moj največji nemir,
o, Bog
s teboj.

Manjkal si mi,
preprosto povem
in potem svetloba
presvetli noč.
Spoznanje je nenadno
in skoraj usodno.
Pustim mislim,
da plavajo
in se prelivajo
čez robove sanj.

Manjkal mi boš.
Občutek mehkosti
tvoje kože in dotikov
ostaja v meni.
Mesečev sij
razsvetljuje temo.
In, kot da so se
končale vse poti,
vse se zlile v eno samo.
Drag si mi.

Jejte vse,
glejte le,
da zvrhano bo vitaminov,
mineralov,
naj v kito spletejo se
proteini ter beljakovine,
in na koncu pentlja
stkana iz ogljikovih hidratov,
pritrjena z vlakninami,
vse posuto z sladkorjem,
rahlo mastno,
prej neslano,
kot prekislo,
ne prevroče,
ne prepozno,
redkokdaj premalo,
prav nikdar preveč,
da ne bo nadloge
v glavi,
vse drugo le boli,
prezgodaj te zaključi,
vzame vse,
pa mnogo tekočine.

Ima dete majhen lonček
in pogleda vanj kot sonček,
mamico spet svojo prosi,
da mu sončnice natrosi.

V lončku zdaj je drobno seme
za vse ptice male in vesele
na okenski polici lonček zdaj stoji
dete čaka, da sinička prileti.

Sinička črna in rumena kmalu prileti
na robu lončka zdaj sedi
obrača drobno glavico,
da izbere najlepšo sončnico.

Padajo snežinke zelo velike
in dete jih z ročicami lovi
na nosku ena se ustavi
in dete se še bolj smeji.

Hotelo snežinko je prijeti
pa ves moker bil je nosek,
ker smpremenil jo je sonček
v kapljico, ki padla je v lonček.

Zlati laski v sončku se bleščijo
male očke za njim pohitijo
ročice mahajo po belem svetu,
ko v njem snežinke se iskrijo.

Male nogice previdno
po beli poti pohitijo
mehka odeja je na trati
bela, mrzla vsa pozimi.

V odejo mehko dete leže
radostno se smeje
se s snežinkami igra,
da vsa bela je njegova kapica.

Medeni list
svojo sladko opojnost
naslanja ob sadež.

Osuplja me nežnost metulja.
List je pocedil kapljo
v živo valovanje jutra.

Pod drevesom je obležal sadež.
Na samem mezi aromo
z bleskom dragulja.

Primerjam njegov blesk
z nasmehom otroka,
ki je našel sadež v travi.

Ono što je vjetar

visoko gore pjevao

cedrovi odjekivali

tko je sve to primio?

onaj koji je pružio ruke u molitvi?

ne to se samo spustilo u moje ponudeno srce

sililo se u moje suze dobrodošlice

došlo je neprepoznato

donjelo je sebe u sebe


sporočilo za v nov dan, od Jana iz Hrvaške

Čemu vsa lepota,
ko pa srca ne zanima,
le čemu svetloba,
ko pa je v duši zima.

Za večno,
konec je iskanja,
moja misel,
se boji spoznanja.

Razplet uganke
je nekje v višini,
oči odpiram,
bolijo me spomini.

Vse me je izdalo,
vzelo smisel,
zadnje upanje,
mi pokopalo.

Spet sem tu...

Krotim strasti

V trenutku slabosti
Iz globine vznikne Glas
Ki je moj
A to nisem jaz...

Tvoje Besede
Me zbadajo v Srce
Iz njih Upanje govori
O prihodu najinih dni

Le kje si Ti...?

Trenutek brezčasen
Hrepenenje drži...

Ste me v zib'ko položili,
na lica smeh ste narisali,
»Učit se je treba,
bo kuhat' treba znati.«

Niste me več ujčkali, crtla'li,
v službo ste me koj' poslali,
naj zaslužim svoj denar,
ki potem moj bo gospodar.

Borka sem rojena za pravico,
delo z veseljem sem sprejela,
da bi v znanju obogatela.
Šef ni plačal nit' beliča,
začela se gola je krivica.

Ko si žalosten in sam,
dvigni glavo, skoči za trenutek stran..
od vseh problemov in vsake nemoči..
pojdi drugam išči nove moči.

Sprehajaj se po oblakih
smej se obrazom duš neenakih..
Hodi po stezi življenja tako,
da bo svetlo okrog tebe ne temno samo.

Skači po trati,
polni cvetic..
Poslušaj pesem ljudi..
ki jo slišiš od ptic.

Nagni se nad vsako luknjo,
in jo zapolni z radostjo..
če je mrzlo obleci suknjo..
ali pa se nosi s krepostjo..

En kozarček
ali dva,
to življenju
smisel da.

Dva kozarčka
ali tri,
iz srca
žalost izseli.

Ko kozarček
pije se deseti,
mora zraven
se zapeti.

Pri litru drugem
svet se zavrti,
vse se kot
v sanjah zdi.

Ona
si v nebo želi,
prosi,
moleduje, naj se že zgodi,
zvija se,
močno trpi,
predolgo traja,
preveč boli.

Ona sanja
lepe le stvari,
angele,
nikdar ljudi,
deželo pravljično,
kjer sovraštva ni,
življenje v katerem se ne sanja,
sanje v katerih se živi.

Daleč tam so
zvezde, prostranstva
neznana,
brezmejne širjave
in luknje, ki žro svetlobo.

Malo je veliko
in obratno,
rojstva so in smrt,
vzponi so in propad.

Metamorfoze večnosti,
semantika nanosekunde,
ekspanzija vesolja,
kvarknost atoma?

Razumeti
si želeti,
je to greh?

Strah
je čustvo le,
pogum požre.

Nemir
preganja spanje,
moro vtakne v sanje.

Bolečina
se oglaša,
z udov mi mladost odnaša.

Mali fantek se smeji
za ročico se drži,
da vsak njegov korak
bil bi bolj krepak.

Po svetu se ogleduje
za roko moleduje,
da pomaga mu v svet,
ki je lep,
kot makov cvet.

Pogled je tisti,
ki ne more igrati.
Pogled je tisti,
ki ne more lagati.

Zato pogleda več ni,
da resnici ubeži.
Zato pogleda zdaj ni več
resnice o ljubezni je preveč.