Ste me v zib'ko položili,
na lica smeh ste narisali,
»Učit se je treba,
bo kuhat' treba znati.«

Niste me več ujčkali, crtla'li,
v službo ste me koj' poslali,
naj zaslužim svoj denar,
ki potem moj bo gospodar.

Borka sem rojena za pravico,
delo z veseljem sem sprejela,
da bi v znanju obogatela.
Šef ni plačal nit' beliča,
začela se gola je krivica.


Tak' se delat ne izplača,
da drugi služijo na mojih žuljih.
Brž' odšla sem proč,
ko sem videla berača,
raj' ko dela, vedno prosi,
al' za liter, redko sendvič,
vedno glavo k'višku nosi.

Danes pišem – vse po vrsti.
To bila je želja davna,
ko ste rekli, raje knjige
kot pa druge coprnije.

Maja David