Ko zazrem v tvoje se oči
nič več pomembno mi ni
se v modrini izgubim
ko se v tvoj svet potopim.
in ko poljubiš me
se vprašam - je to sploh res ali ne
nežno mi telo zadrhti
obstajava le jaz in ti...

Želim si poljub,
in objem močnih rok.
Besed sladkih obljub,
kot deroče reke tok.

Želim si iskrivega pogleda,
ki v meni strast prebuja,
Da se v meni vse razpreda..
klijejo novi cvetovi, poje aleluja!

Hočem toplega dotika,
tvoje kože, ki diši!
Tvoje, ki me mika,
tako močno, da telo drhti.

Kjer teče Teran po telesu,
skozi kraševje odmeva iskrivo,
kot Trst se suče na plesu,
kjer burja vipavska zareže v živo...

Kjer teče Refošk skozi žile
in burja razpiha možgane,
primorske nevihte so sile,
tam Istre so skale izprane...

In tam v Gorici, Merlot kjer poteče,
primorski so fantje krvavi,
udarec z bičem jim reče,
bikovka zdaj vas pozdravi...

V neki drugi dimenziji,
kjer si nisva to storila,
kot sva tukaj v hereziji,
nedolžnost najino ubila...

V neki drugi dimenziji,
skupaj srečno sva živela
in ne kot tukaj v iluziji,
sva eden drugega imela...

V neki drugi dimenziji,
sva v življenju se ljubila,
bila sva kot v čarovniji
in se nisva izgubila...

Kar iščeš ti,
sem tudi jaz iskala
in mnogi pred menoj.
Pametni, a naivni
z mnogimi obzorji,
s pogledom v enega
in sanjskimi dokazi
z roba razuma.
Zdaj si samo ti
in tisti, ki bodo prihajali
z barvami, okusi in vonjem
zlatih orgazmov svetlobe.
Vse ni treba dokazati,
le verjeti in upati,
hrepeneti in želeti,
vstopiti v večnost
med pajčevine miru
in brezčasne sreče,
oditi spokojno na pot
z olupki svoje lastne zavesti.
Eni želijo, da stvari uganemo,
drugi, da si jih naučimo.

Hrupno prerajanje in tiho umirjanje
novih svetov krotijo roke stvarnika,
z darežljivostjo in premišljenimi koraki
posipajo s semeni prebujene njive
in pomirjajo vznemirjenje zraka,
v katerem brstijo ljudje.
Nenadoma se usuje gost dež
in jaz se raztapljam
in se spreminjam v vodne kaplje.
Okrog mene se ustvarja veselje
prebujene narave, cvetje vseh barv
in vstopam v novo verigo ljubezni

Noč oblači drevje v intarzije teme.
V vetru vihrajo polugasle travme
in se hladijo z žurom bolečine opeklin
v kvasu moje duše, ki se je sesedel.
Vsak se kdaj z ogljem svoje ljubezni opeče,
ko je njegov adut namena izigran.
Skoz temačno kopreno vidim,
da joče nenapisana poezija.
Ne želim si dolge mrtve ulice,
z nočnimi krdelami teme
in obupanim pasjim zavijanjem.
Ne želim si jokajočih glasov
z asociacijami o osamljenih ljudeh.

Ujeta si v mojih mislih,
čeprav te ob meni ni.
Moril bi za tvoj dotik
ko samota prebode srce in me zaboli.
Ujeta si v moje sanje,
kako dolge so noči.
In prav ko si te želim poljubiti,
me nov dan prebudi.
Pusti se mi ujeti,
pozabiva na pot nazaj.
Podaj mi roko
in stopi v mojih sanj raj.

Ko bi vedel,
da moje besede izzvene
tako kot bi to rad.
Da ti moje besede
pomenijo enako kot meni tvoje,
ki prinašajo mi pomlad,
Veselje in toploto,
živahnost in srečo
in občutek, da te nekdo ima rad.
Ko bi vedel...

Naj zdrsnem v noči objem
in naslonim utrujeno glavo
na vzglavnik in grem...

...V svoje sanje
da tavam in čakam,
da se prikradeš vanje.

Da te roka objame in drži,
in med poljubom
druga skozi lase zdrsi...

Luč si zaljubljenim in izgubljenim.
Tvojo popolnost in lepoto lovijo v objektiv.
Ti, nebesno si telo,
brez tebe ne bi bilo noči.
Lahko si oranžna, rumena ali srebrna,
a vedno si le ena.
Luna.

Lesk, bliskajoč odsev
rezilo pred menoj,
dušo polni nevaren gnev,
kašljam kri in gnoj.

Živa barva lesket uničuje
pogled se megli,
rana sok življenja pljuje,
duša pa se vedno boli.

Črnina zastre daljavo,
nove sekunde vec ni,
ubral smer sem pravo,
kjer duša večno trpi.

Včasih,
ko plešem po vesolju,
čutim,
da lahko bi vse spremenil.

Pretrgal bi pajčevino,
razbil okove,
ki držijo me na tleh.

Ustavil bi nered v duši,
razvozljal bi uganke v glavi.

Ločil bi se od telesa
in ga povabil na ples.

Nesem ga ven pod drevesa, postavim ga na zemljo.
Poslušava murne, miljone let staro pesem škržatov. Mimo bežijo mravlje.
Povem jim: "To je moj sin. Ta deček vas gleda. Zanj govorim."
Opazujejo naju miljoni let, murni, škržati, mravlje, slišijo kaj govoriva.
Sin mrmra otroške besede, govori, iz njega vre vesel smeh.
Listi dreves trepetajo. Poslušajo dečka, kako govori zame.

Joj, kako srce boli,
v globini duše
nekaj poka,
ker te ni.

Sedaj te potrebujem,
v tem temnem času
vse je še bolj črno,
ker te ni.

Bog, me ne usliši,
čeprav kričim
me ne vidi,
ker te ni.

Nam vladajo.

Steklena čustva,

prepovedane želje,

sprevrženi nagoni,

popačene misli,

rasni kompleksi,

prirejene religije,

sramotna zgodovina,

brezsmiselna prihodnost.

Vsi ostali,
pa si vladajte sami.

Zbudila sem se na polju,
posejana med bilkami.
Molčim, da klijem
in raztapljam dež
v zrcalih notranjih jezer.

Skoraj neslišno se gubajo
in plivkajo čuti
skozi zaspano satje,
s hrepenenjem
po govorici sonca,
utekočinjenim spuščanjem luči.

bolje , da pokažem žalost, kot mrtvo notranjost
bolje, zavpiti v nebo od bolečine, kot jo trpeti in izgoreti
bolje, da se vprašam : sem to še jaz?
dan je žalosten in ne znam danes odgovoriti sama sebi, kako naprej...
vem, da mi nekdo želi to prihraniti...pa vendar...
sama čutim neskončnost enakih dogajanj, ki jim ne znam uiti ali se z njimi do konca boriti
vem, da bi morala nekje biti rešitev...
morda je samo danes zopet tisti trenutek, ki mi jemlje moč in pozitivno energijo
hudo je, če je ne najdeš, ko veš,da je toliko stvari, ki te čaka,ti pa si nemočen in bi najraje zaspal-tam nekje v zelenju, ki tako lepo vabi.....

Brez veselja
smeha ni,
sonce sveti
v temi ždi,
nikamor več ne vidi,
težko pada,
strahovlada,
le prividi
lažno sladki,
kakor čokolada,
vse iz nič
verjeti ni,
vsepovsod laži,
kali se
v bistvu,
le čeri,
puščave prazne,
kjer se
črni med cedi,
za vse ljudi
in lutke njihove,
prevara le žari,
brezpotje v temi,
eksperiment,
čustva, smeh,
smeti.

Sam sem si
skoval verige,
ko svobodo
sem iskal,
svoj mir
okolici prodal.

Iskanje se
konča,
kakor vino zjutraj
v glavi kljuva,
spanec te izda,
vzame preveč,
nič ne da.

Raj je mesto,
kjer se zbirajo srečneži.
Raj je pripet
na površini oblaka tistih,
ki o raju sanjajo.
V raju zehajo angeli
in kraljuje Oče.
Nima korenin v zemlji.
Hrani s trpljenjem ljudi.
Lačni zobje ne smejo
ugrizniti v angelski kos kruha.
Raj je palača bogatih.
Med zemljo in nebesi je nebo
spoštljive starosti.
Ljudje zadržujejo dih
in odplesjujejo v pisanih cunjah
svoje iluzije o varnem zavetišču
in svetosti, ki je preseljevala
raj na varne lokacije.
V raju so tisti, ki si ga niso zaslužili.
Sliko angela smo dali v zlat okvir,
ker diši po ananasu.

Ustavi konja! Ustavi se!
Poglej življenje, naravo!
Opazuj sončni vzhod
in večerno zarjo!
Spremljaj rose kapljico,
ki drsi po listu lipovem
pred hišo tvojo
in na tla neslišno pade.

Morda ti solza se utrne
in z njo padejo skrbi na tla,
ki bilo jih je preveč
v življenju tvojem.

Zazri se v sebe,
izpolni si želje skrite,
pozabi na druge,
nekaj naredi zase,
da zadovoljna in srečna boš,
ker vse je v moči odločitve tvoje.

Koliko svetlih ciljev je ostalo
zapisanih na njenem obrazu,
koliko črt ljubezni
se je zarisovalo v nasmeh
in pokrilo njen mladi obraz,
ki je srkal hrepenenje vase
z nikoli dokončanim upanjem.

Spremenjena koža v občutju časa,
ki ji želje in smehljaji rišejo barve,
se je morala razcveteti in žareti
v sijaju, ki jo krivenčijo meandri
kristalnih poti, s težiščem k popolnosti.
Kakor skrivna zakladnica občutij je,
ki jim je čas raztopil vse meje.