Iz težave
v težavo,
a svet
se še vrti,
ne ustavi ga problem,
ne jaz,
ne ti,
saj se smešno zdi,
vendar boli,
čas krade spomine,
nič ne mine,
le minljivost.

Ko boš prevzel svojo bolečino
in bolečino svoje matere,
ki te je rojevala
in njeno radost ob tvojem rojstvu nase,
tedaj boš zaslužen otrok svoje matere.
Ko boš ponovno s krvavim obrazom
prijokal na svet
in se spomnil tistega časa,
ko so se vajine telesne celice v znoju,
kot eden borile za tvoje rojstvo,
tedaj boš morda razumel,
da je vsak otrok brez izjeme
materin sin ali materina hči.
Mati ne odstavi nobenega otroka.
Mati je vsedarujoča. Ničesar ne jemlje,
samo daje – vsem otrokom enako.

V tišini noči
ljubi moj
ob meni
spi
na čelo
pada
pramen las
lunin sijaj
mu gre
čez obraz
zaprtih oči
na ustih
nasmeh
sanja
moj ljubi

Še en dan tone v pozabo
in z njim na spremembe up,
puščam stalni želji vabo,
da je v novem dnevu ne premaga obup.

Kaj je moje življenje?
Odgovora se bojim.
Zaklepam se pred tabo v trpljenje,
sam v svoji bolečini bedim.

Vse kar vidiš na meni
je pokrov moje bolečine,
reši me vse je na tebi...
Neeeeeeeeeeeeeee!!!

Poglej moj beden obstoj,
sedim in pišem besede
in se počutim kot gnoj,
ko izražam v tekstu sliko svoje bede.
Zaustavi se za trenutek,
vzami si čas in
preberi mojih čustev osnutek,
poglej kako trpim.
Tvoje srce ima ključ,
a sam ga najti ne morem,
prižgi mi luč,
ker nestrpen sam ne zmorem.

Včasih je lepo tako kot je
Včasih hočem več
Včasih je vsega preveč
Včasih se pa skrijem drugam
S tistim kar imam.

Včasih le s težavo odprem oči
Včasih se mi zdi
Da v pljuča ne gre zrak
Da mi je težak vsak korak
Da sem le spak.

Rada bi
tolk stvari
da glava boli.

Rada bi
zaprla oči
potopila obraz v dlani.

Rada bi
zbežala stran
se skrila pred jato vran.

Rada bi
te primla za dlan
s tabo odšla drugam.

Ko zazrem v tvoje se oči
nič več pomembno mi ni
se v modrini izgubim
ko se v tvoj svet potopim.
in ko poljubiš me
se vprašam - je to sploh res ali ne
nežno mi telo zadrhti
obstajava le jaz in ti...

Želim si poljub,
in objem močnih rok.
Besed sladkih obljub,
kot deroče reke tok.

Želim si iskrivega pogleda,
ki v meni strast prebuja,
Da se v meni vse razpreda..
klijejo novi cvetovi, poje aleluja!

Hočem toplega dotika,
tvoje kože, ki diši!
Tvoje, ki me mika,
tako močno, da telo drhti.

Kjer teče Teran po telesu,
skozi kraševje odmeva iskrivo,
kot Trst se suče na plesu,
kjer burja vipavska zareže v živo...

Kjer teče Refošk skozi žile
in burja razpiha možgane,
primorske nevihte so sile,
tam Istre so skale izprane...

In tam v Gorici, Merlot kjer poteče,
primorski so fantje krvavi,
udarec z bičem jim reče,
bikovka zdaj vas pozdravi...

V neki drugi dimenziji,
kjer si nisva to storila,
kot sva tukaj v hereziji,
nedolžnost najino ubila...

V neki drugi dimenziji,
skupaj srečno sva živela
in ne kot tukaj v iluziji,
sva eden drugega imela...

V neki drugi dimenziji,
sva v življenju se ljubila,
bila sva kot v čarovniji
in se nisva izgubila...

Kar iščeš ti,
sem tudi jaz iskala
in mnogi pred menoj.
Pametni, a naivni
z mnogimi obzorji,
s pogledom v enega
in sanjskimi dokazi
z roba razuma.
Zdaj si samo ti
in tisti, ki bodo prihajali
z barvami, okusi in vonjem
zlatih orgazmov svetlobe.
Vse ni treba dokazati,
le verjeti in upati,
hrepeneti in želeti,
vstopiti v večnost
med pajčevine miru
in brezčasne sreče,
oditi spokojno na pot
z olupki svoje lastne zavesti.
Eni želijo, da stvari uganemo,
drugi, da si jih naučimo.

Hrupno prerajanje in tiho umirjanje
novih svetov krotijo roke stvarnika,
z darežljivostjo in premišljenimi koraki
posipajo s semeni prebujene njive
in pomirjajo vznemirjenje zraka,
v katerem brstijo ljudje.
Nenadoma se usuje gost dež
in jaz se raztapljam
in se spreminjam v vodne kaplje.
Okrog mene se ustvarja veselje
prebujene narave, cvetje vseh barv
in vstopam v novo verigo ljubezni

Noč oblači drevje v intarzije teme.
V vetru vihrajo polugasle travme
in se hladijo z žurom bolečine opeklin
v kvasu moje duše, ki se je sesedel.
Vsak se kdaj z ogljem svoje ljubezni opeče,
ko je njegov adut namena izigran.
Skoz temačno kopreno vidim,
da joče nenapisana poezija.
Ne želim si dolge mrtve ulice,
z nočnimi krdelami teme
in obupanim pasjim zavijanjem.
Ne želim si jokajočih glasov
z asociacijami o osamljenih ljudeh.

Ujeta si v mojih mislih,
čeprav te ob meni ni.
Moril bi za tvoj dotik
ko samota prebode srce in me zaboli.
Ujeta si v moje sanje,
kako dolge so noči.
In prav ko si te želim poljubiti,
me nov dan prebudi.
Pusti se mi ujeti,
pozabiva na pot nazaj.
Podaj mi roko
in stopi v mojih sanj raj.

Ko bi vedel,
da moje besede izzvene
tako kot bi to rad.
Da ti moje besede
pomenijo enako kot meni tvoje,
ki prinašajo mi pomlad,
Veselje in toploto,
živahnost in srečo
in občutek, da te nekdo ima rad.
Ko bi vedel...

Naj zdrsnem v noči objem
in naslonim utrujeno glavo
na vzglavnik in grem...

...V svoje sanje
da tavam in čakam,
da se prikradeš vanje.

Da te roka objame in drži,
in med poljubom
druga skozi lase zdrsi...

Luč si zaljubljenim in izgubljenim.
Tvojo popolnost in lepoto lovijo v objektiv.
Ti, nebesno si telo,
brez tebe ne bi bilo noči.
Lahko si oranžna, rumena ali srebrna,
a vedno si le ena.
Luna.

Lesk, bliskajoč odsev
rezilo pred menoj,
dušo polni nevaren gnev,
kašljam kri in gnoj.

Živa barva lesket uničuje
pogled se megli,
rana sok življenja pljuje,
duša pa se vedno boli.

Črnina zastre daljavo,
nove sekunde vec ni,
ubral smer sem pravo,
kjer duša večno trpi.

Včasih,
ko plešem po vesolju,
čutim,
da lahko bi vse spremenil.

Pretrgal bi pajčevino,
razbil okove,
ki držijo me na tleh.

Ustavil bi nered v duši,
razvozljal bi uganke v glavi.

Ločil bi se od telesa
in ga povabil na ples.

Nesem ga ven pod drevesa, postavim ga na zemljo.
Poslušava murne, miljone let staro pesem škržatov. Mimo bežijo mravlje.
Povem jim: "To je moj sin. Ta deček vas gleda. Zanj govorim."
Opazujejo naju miljoni let, murni, škržati, mravlje, slišijo kaj govoriva.
Sin mrmra otroške besede, govori, iz njega vre vesel smeh.
Listi dreves trepetajo. Poslušajo dečka, kako govori zame.

Joj, kako srce boli,
v globini duše
nekaj poka,
ker te ni.

Sedaj te potrebujem,
v tem temnem času
vse je še bolj črno,
ker te ni.

Bog, me ne usliši,
čeprav kričim
me ne vidi,
ker te ni.

Nam vladajo.

Steklena čustva,

prepovedane želje,

sprevrženi nagoni,

popačene misli,

rasni kompleksi,

prirejene religije,

sramotna zgodovina,

brezsmiselna prihodnost.

Vsi ostali,
pa si vladajte sami.