V tem pogubnem svetu,
se ne bova našla,
pa čeprav sva blizu,
čeprav sva si blizu.

V tem norem svetu,
sem te videl,
a le hodim za tabo,
a le oprezam za teboj.

Na tem čudnem svetu,
našel sem ekstazo,
le enkrat,
samo enkrat.

Moja prazna usta
okušajo tvoje suhe oči,
postavitev je pusta,
brez barv, svetlobe ni.

Izgubljam se v obilju
ne zaznavaš me,
strast po hrepenenju,
mine, ne vidiš se.

V dušo pride mir
ranljiva tišina,
predaleč je izvir,
trikotnik, bolečina.

Ko ni bilo obiska,
ni bilo prihodnosti,
ni bilo preteklosti,
bilo je srečanje z duhovi,

ko ni bilo luči,
ni bilo toplote,
ni bilo besede,
le strah skozi želodec,

ko je bil dan,
ni bilo veselja,
ni bilo sreče,
le uradni hlad.

Te greje,
te kdaj strese?

Tvoje misli,
se kdaj izgubijo?

Se zmotiš kdaj
in misliš name?

Te nekaj boža,
včasih, le za hip?

Ali kdaj zajočeš,
pa ne veš zakaj?

Mogočna kraljica
z glasovi nekdanjosti v svoji
krošnji, vzvišena sladka slast
ogrnjena z belo obleko,
mogočno drevo v nedrih trga
za Pretorjevo palačo v Kopru,
duša čiste tišine v zavetju,
skrita v belo tkanino
in vodnozelene liste,
mimohod zgodovine mesta,
ki je odvzemal dnevu luč.

Dan se znova začenja.
Zadošča korak,
kjer se ljubezen zaiskri.
Sledi še nov korak,
hoja in hrepeneč pogled
skoz poševne gostote.

Kazalo človeške knjige je v hrbtenici,
po poglavjih razdeljeno na vretenca.
Je lahko neizpolnjeno po pregibih,
popolnoma okostenelo po namenih,
ko hoče živeti nedotaknjeno,
belo, v omrtvičenem stanju,
z debelin nanosom malte.

Ko hodi, zasede celo ulico.
S sivino se že skoraj dotika neba.
Z govorečimi kostmi v telesu
daje razmeti, da je edini na svetu.
Njegov vrat je podoben žirafi.

Šla sem mimo in otipala
njegovo kožo. Segla sem mu v roko,
bila je gladka in mrzla kot steklo.
Neslišno sem se mu približala,
da bi slišala zvok njegovega srca,
pa nisem slišala utripov.

Štiri stene okoli mene
sama v sobi s tišino
objamem se da me ne zebe
v sebi krotim divjino.

Štiri stene okoli mene
počasi me dušijo
hočem krik zvabiti iz sebe
a pljuča ne pustijo.

Štiri stene okoli mene
nikjer nikogar da me objame
počasi se mi širijo vene
ko droga me prevzame.

Nisem nalašč strl tvojih nežnih kril,
A težko bom spokojno to noč umrl,
Res je, nikoli se nisem naužil,
A že jutri bom vate zadnjikrat zrl.

Vedno znova me srce opominja,
Apokalipsa je tukaj, ni daleč,
Jedro zemlje s časom lahno izginja,
Eternost človeka je tu, a predaleč.

Zaklad današnjega sveta, narava
Abstinentno upira se vsemu,
Komur je zdrava, nekomu krvava.

Lahkotno premaguje te ovire,
A nekoč se le sovraštva naužije,
Do nadaljnjega črpa nam izvire.

Kako nedolžno sonce žarke vije,
Med bela polja kristalnate soli,
Vestno vsak večer za hrib zaide,
Nikoli in nikdar revež ne zaspi.

Tam kjer nedolžno pusti v srcih sled,
Na drugi strani zemlje odkrije svet,
Z nežnimi žarki sveti v očeh,
Daje upanje, na ustnicah nasmeh.

Up edini, srcu zbledele fraze,
Da se bom spet prebudil srečen ob njej,
Nenehno a vztrajno srce mi laže.

Ne ve niti sonce, lepota kje je,
Jaz pa v nedogled čakam le ljubezen,
Naivno verjamem da obstaja kje.

Mar ljubezen edina si mi sreča,
Odkar objeta sva v ognju strasti,
Jezno srce si sladkega obeta,
Edino še tebe si srčno želi.

Mesec tokrat tiho v noči koraka,
Uiti zvezdam si neskončno želi,
A revež, vse do popolnega mraka,
Ne more, ne more uiti temi.

Glas njen nežen še zadnjič v sebi čuti,
Edino to mu srce še radosti,
Le ni kot nekoč to srce že sluti.

Čaka osamljen, zaman na njen poljub
Kolikokrat njeni ljubezni navkljub,
Utrujen ljubezni in lažnih obljub.

Nedavno, pomniš, sva si segla v srce,
A ljubezen iskrena v nas spet žareva,
Šelesti v ušesu, zopet opeva,
Samotno žal pesem prepeva, kje je.

O biser lepote, zate dal bi vse,
Na obzorju prepuščen sebi zeva,
Čas v njegovem objemu sameva,
Nazaj si želi med visoke goré.

Išče samoten kotiček, njej v slovo,
Zaide sam za gorami kjer, noč je,
A njo videlo ni ranjeno oko.

Hitro in urno, čaka žarek nekje,
O spet si kaj obeta, samo še nje,
Da je zadnja, ki ogrel ji bo srce.

Temačne tvoje so poti življenja,
Večno odeta si v črni svili,
O čarobni tvoji gibi me opili,
Ji ni izhod iz brezna potrpljenja.

Ak je srce še polno hrepenenja,
In bodo kali ljubezni vzklili,
Se bi srčne ljubezni naužili,
Kamor vodijo nas poti trpljenja.

Res da nisi vir žalosti edini,
In da tvoje skrite so skrbi zaman,
Veselo me tvoji kodri ovili,

O sprašujem te ranjeno srce zakaj,
Srcu smisel življenja ste zakrili,
Trpelo zaradi nje bo vekomaj.

Mirno, mirno spi,
Kdo te zdaj budi,
Zaprla si oči,
Čas hitro beži,
Solze zate se točijo,
Morje upov in obljub,
Zate naj žive v spomin,
Bila si svetla luč,
Počasi ugašaš, a ne trpiš,
Odprl bi duri a izgubil sem ključ,
Tiho samevaš, kjer se spajata življenje in smrt.

Ko zvezde na nebu zažarijo v objemu noči,
Mi veter, njegov dotik dajeta pridih samoti,
Takrat počutim se kot list,
Ki ga sem ter tja nosi.

Ni bilo lahko v rosnih letih,
Vsekakor ni bilo lahko nobenemu od nas,
Čakali in gladili smo svoj stas,
Medtem ko noter smo gnili, prišel je naš čas.

Lahko zakrivaš,
Pred mano bežiš,
Nekaj je med nama,
tega se bojiš.

V tebi se skrivam,
Zame živiš,
V drugem objemu,
Ljubezni ne dobiš.

Tavaš po mestu,
Iščeš med ljudmi,
Ne najdeš ljubezni,
Preprosto je ni.

Počasi me zajema, počasi se zdi večno,
In vsa ta tema, globoko brezno,
V telo se utira, srečneža ne izbira,
Črnoglede misli, zasidrale so se vame,
Kot bi se spojili, v celoto združili,
Čutim, telo se več ne upira,
Počuti se doma,
Tema ne vzbuja straha,
Zdaj lahko se izživljate in kljujete vame,
Naj odpirajo se nove krvave rane,
Pred menoj halucinacije, črne vrane,
Zacelile se bodo, kot zacelile so se stare.

ko v barki tišine
na odptem morju
zašumi gladina

ko zapiha veter
v polsnu
odpnem krila

in plujem
navzgor
navzgor v globino

v vrtincu sledim
strelam nevihte
prepuščena

dokler se utrujena
ne uležem na dno
mirne barke

Skoz line drevesnih peruti,
skoz vrata svetlobe
prihaja topla misel –
krila ptice z dušo,
čarobni vznik pojočega
valovanja trave,
polet zelenega veselja
z radostjo metulja.

Odklepam vrata,
mešam barve poletnih cvetov
v svojih očeh.
V njih se je naselil učitelj,
ki riše barve sonca v meni,
metafizične meglice
daljnih galaksij,
raztopljene snovi ljubezni,
čiste zamisli in oblike stvari,
zakone narave in pomene,
smehljaje travnatega vonja,
vibracije, ki rastejo v mogočno
simfonije lepo dišeče lipe,
s šepetanjem njenih korenin.

ko veš
nimaš let
veš, da je čas

linearna črta
na belem papirju

ki ga lahko ena sama iskra
izniči

ko veš
postaneš
resnični del vesolja

jaz tebe in ti mene

Prostor in čas je vse tisto,
česar se skušamo spomniti
ponoči, ko premišljujemo.
Vselila sta se v našem telesu
z ljudmi, stvarmi in pokrajinami,
ki se premikajo, govorijo in se kažejo
kot na film posneto dogajanje.
Koliko narave se je odpiralo
in izginjalo pred očmi.
Neskončna je povoroka ljudi,
ki smo jih srečevali
in se pomika naprej po spominu,
brez začetka in konca,
s svojimi sporočili,
ki se prikradejo nedotaknjeni
in neslišni izginjajo.

Spet niso se uresničili tvoji upi,
spet je vse drugače kot si ti pričakoval,

Razočaranje je kot ledena gora,
v katero v megli se je zaletela tvoja duša.

Tvoje srce objokuje svoje sanje,
v njih si bil brezmejno srečen.

In med tujih poljubov, ki niso moji,
se ti zdi kot največja grenkoba na svetu.

V vsakem človeku iščeš delček mene,
le, da tisoče delcev ne morejo nadomestiti ene celote.

Jaz sem lutka,
navij me,
ukazuj,
naj zaplešem,
naj prevračam kozolce,

tvoja želja je zame ukaz,
samo navij me,
prosim,
navij me,
naj izvedem svoj program,

Lepa domovina je naša
krasna na Gorenjskem je gora,
Golica njeno je ime
razgled najlepši je iz nje.

Golo planino objemajo zeleni hribi
s svetlobo sonca obsijani
kot, da zima je pozabila sneg,
belina rosno mlada je odela breg.

Ni nam snežink pustila bela zima
to drobna, bela je narcisa
prekrila je visoki hrib zeleni
zadiši po cvetju razkošnem dol prelepi.