Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
nedelja, 4. junij 2006 @ 08:34 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Kazalo človeške knjige je v hrbtenici,
po poglavjih razdeljeno na vretenca.
Je lahko neizpolnjeno po pregibih,
popolnoma okostenelo po namenih,
ko hoče živeti nedotaknjeno,
belo, v omrtvičenem stanju,
z debelin nanosom malte.
Ko hodi, zasede celo ulico.
S sivino se že skoraj dotika neba.
Z govorečimi kostmi v telesu
daje razmeti, da je edini na svetu.
Njegov vrat je podoben žirafi.
Šla sem mimo in otipala
njegovo kožo. Segla sem mu v roko,
bila je gladka in mrzla kot steklo.
Neslišno sem se mu približala,
da bi slišala zvok njegovega srca,
pa nisem slišala utripov.
sobota, 3. junij 2006 @ 15:40 CEST
Uporabnik: Lucignolo
Mirno, mirno spi,
Kdo te zdaj budi,
Zaprla si oči,
Čas hitro beži,
Solze zate se točijo,
Morje upov in obljub,
Zate naj žive v spomin,
Bila si svetla luč,
Počasi ugašaš, a ne trpiš,
Odprl bi duri a izgubil sem ključ,
Tiho samevaš, kjer se spajata življenje in smrt.
sobota, 3. junij 2006 @ 15:32 CEST
Uporabnik: Lucignolo
Počasi me zajema, počasi se zdi večno,
In vsa ta tema, globoko brezno,
V telo se utira, srečneža ne izbira,
Črnoglede misli, zasidrale so se vame,
Kot bi se spojili, v celoto združili,
Čutim, telo se več ne upira,
Počuti se doma,
Tema ne vzbuja straha,
Zdaj lahko se izživljate in kljujete vame,
Naj odpirajo se nove krvave rane,
Pred menoj halucinacije, črne vrane,
Zacelile se bodo, kot zacelile so se stare.
sobota, 3. junij 2006 @ 09:45 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Skoz line drevesnih peruti,
skoz vrata svetlobe
prihaja topla misel –
krila ptice z dušo,
čarobni vznik pojočega
valovanja trave,
polet zelenega veselja
z radostjo metulja.
Odklepam vrata,
mešam barve poletnih cvetov
v svojih očeh.
V njih se je naselil učitelj,
ki riše barve sonca v meni,
metafizične meglice
daljnih galaksij,
raztopljene snovi ljubezni,
čiste zamisli in oblike stvari,
zakone narave in pomene,
smehljaje travnatega vonja,
vibracije, ki rastejo v mogočno
simfonije lepo dišeče lipe,
s šepetanjem njenih korenin.
sobota, 3. junij 2006 @ 04:42 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Prostor in čas je vse tisto,
česar se skušamo spomniti
ponoči, ko premišljujemo.
Vselila sta se v našem telesu
z ljudmi, stvarmi in pokrajinami,
ki se premikajo, govorijo in se kažejo
kot na film posneto dogajanje.
Koliko narave se je odpiralo
in izginjalo pred očmi.
Neskončna je povoroka ljudi,
ki smo jih srečevali
in se pomika naprej po spominu,
brez začetka in konca,
s svojimi sporočili,
ki se prikradejo nedotaknjeni
in neslišni izginjajo.
četrtek, 1. junij 2006 @ 06:21 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Nikoli nisem bila nič,
nikoli vse – le bila sem
in bom. Neopredeljena.
Posneta ideja, popolnosti poskus.
Ne vem kdo se me oklepa,
kdo živi svoj čas v meni,
da sem jaz v prostoru misel
in odmerjen dih v njem.
Cikel: rojstvo in praznovanje
rojstnih dni, nato nastopi mir.
Vse je odvisno od časa:
kdaj, kako in kaj?
Manjka mi čemu? Nagib.
četrtek, 1. junij 2006 @ 05:16 CEST
Uporabnik: vinky
To noč,
to noč sem sam,
sam v temi,
v mislih blede slike,
na bledih slikah ti,
ti...
sam to noč,
kot osamljen vlak,
ki drvi v večnost,
letim,
lahek kot pero,
slike bledijo,
v daljavi si ti,
sreda, 31. maj 2006 @ 21:33 CEST
Uporabnik: navihana
Joža je najlepša roža,
nabrana med istrsko travo najbolj zelenih glav,
in raste v goščavi tistih trnjavih trav.
Joža, v njem je največ moža,
ma da bi se pestu zet..
Da mu nebi zbežala maroža,
bi bil trba še narbolj srečen mož na svet'.
Ku pride na šagro, se skrije najprvo za šank,
tan naroči biro in pune svoj tank.
Pole gre od pupe do pupe in sako pozdravi,
in se enomalo pr sake posebej ustavi.
sreda, 31. maj 2006 @ 17:39 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Potopim vedro svoje duše v vodnjak
in poslušam videne podobe
v melodijah gostujočih glasov.
V očesu stvari nimajo vonja telesa,
razum jih sliši, diha barve srce.
Preletavajo okuse moji čuti
v vodnih odsevih strasti.
Traja videnje nekaj sekund,
nato se prelevi v notranji glas,
barva se izlije v krik,
v notni zapis duše,
naslonjena na magično
vizijo kozmičnega razmerja,
z intimnim veseljem erotike.