Kazalo človeške knjige je v hrbtenici,
po poglavjih razdeljeno na vretenca.
Je lahko neizpolnjeno po pregibih,
popolnoma okostenelo po namenih,
ko hoče živeti nedotaknjeno,
belo, v omrtvičenem stanju,
z debelin nanosom malte.

Ko hodi, zasede celo ulico.
S sivino se že skoraj dotika neba.
Z govorečimi kostmi v telesu
daje razmeti, da je edini na svetu.
Njegov vrat je podoben žirafi.

Šla sem mimo in otipala
njegovo kožo. Segla sem mu v roko,
bila je gladka in mrzla kot steklo.
Neslišno sem se mu približala,
da bi slišala zvok njegovega srca,
pa nisem slišala utripov.

Opazovala sem njegovo telo.
Ni mogel ne sedeti in ne stati,
le majal se je in krilil z rokami.
Nato sem si mislila, da se je spremenil
v drevo in da mu bodo na rokah
zrasli sadeži, a veje so ostale jalove,
brez listov in sadežev.

Opazila sem, da mu dih zmrzuje.
Če bi bil konj in vlekel voz za sabo,
bi v njegovih nozdrvih videla
topel oblaček sopare.
Nato sem opazila, da je njegov obraz
podoben velikemu koritu,
ki je pomenil vhod za vse.
Izza zatilja sem videla, da je goltal
in sem ga pustila prežvekovati,
da bi videla, če je greh odrinil
v območje svoje vesti.

Nato sem vstopila vanj in videla,
da so vsi prostori znotraj zatemnjeni.
Ozirala sem se naokrog, da bi prebrala
kakšno vrstico iz njegove knjige,
pa mi je rekel naj ne iščem tistega,
na kar me moja domišljija napeljuje.
Pogledala sem ga v oči in videla,
da je slep, da ima v votlinah le sled
krokodilje solze od zadnjega obeda.
Nato sem odprla oči in videla,
da se je moja domišljija preselila
v zakrčen prostor, iz katerega moram
čimprej izstopiti, da se ne bi ujela
v mreže človeške domišljavosti.
Ko sem si zaželela svežega zraka,
si je prižgal cigareto.