Skoz line drevesnih peruti,
skoz vrata svetlobe
prihaja topla misel –
krila ptice z dušo,
čarobni vznik pojočega
valovanja trave,
polet zelenega veselja
z radostjo metulja.

Odklepam vrata,
mešam barve poletnih cvetov
v svojih očeh.
V njih se je naselil učitelj,
ki riše barve sonca v meni,
metafizične meglice
daljnih galaksij,
raztopljene snovi ljubezni,
čiste zamisli in oblike stvari,
zakone narave in pomene,
smehljaje travnatega vonja,
vibracije, ki rastejo v mogočno
simfonije lepo dišeče lipe,
s šepetanjem njenih korenin.

Dež spočenja kri življenja
in spreminja sleherni hip rasti.
Ne čutim teže oblakov,
le nadaljevanje njihovi poti.
Nekaj se dogaja v zraku,
medtem ko je noč prebudila ptico,
da je razširila svoje peruti.