V oddaljeni provinci severovzhodne Kambodže so okoljevarstveniki naleteli na jato ene izmed najbolj ogroženih vrst ptic, tako imenovanih beloramih štorkelj.

Jata šteje med 20 in 30 predstavnikov vrste, ki je že nekaj let označena za zelo ogroženo vrsto, saj naj bi v divjini živelo le še okoli 250 predstavnikov vrste.

Ptice so našli na zaščitenem močvirnatem področju province Stung Teng. Prvič so jato ogroženih ptic opazili že lani novembra, približno 120 kilometrov severovzhodno od Phnom Penha.

Največjo nevarnost vrsti predstavljajo lokalni prebivalci, ki so vrsto z izkoriščanjem njihovih jajc in mladičev, ki krasijo njihove domove, porinili na rob obstoja.

Prihaja poletje in čas glasbenih festivalov in uličnih dogodkov. Če si želiš to poletje pomagati reševati svetovno podnebje in spoznati kopico ljudi, obenem pa uživati ob dobri glasbi in zaslužiti se kakšen tolar za povrh, beri dalje.

Fokus, društvo za sonaraven razvoj pripravlja v letošnjem poletju skupaj z mednarodno organizacijo Friends of the Earth Europe poletno podnebno kampanjo. V okviru te kampanje bomo izvedli 4 - 6 akcij: postavili bomo razstavo o spreminjanju podnebja ter ob razstavi ljudi pozivali, naj naredijo 'dogovor' z vlado. Slednje pomeni, da bodo lahko ljudje vlado pozvali, da npr. sprejme strožje ukrepe za učinkovito rabo energije, v zameno pa bodo obljubili, da bodo tudi sami kaj prispevali (npr. rabo varčnih žarnic ali vožnjo s kolesom). Vsak svoj 'dogovor' napiše in se z njim slika. Po koncu akcije bodo zbrane fotografije predane slovenski vladi, postavljene pa bodo tudi na svetovnih pogajanjih za reševanje problema spreminjanja podnebja.

Unicef Slovenija je danes osnovnim šolam po vsej Sloveniji podelil 5650 nogometnih žog z namenom, da bi se otroci med seboj spoštovali, vzajemno sodelovali in kakovostno preživljali svoj prosti čas. S tem so sklenili prvi sklop aktivnosti, s katerimi opozarjajo na medvrstniško nasilje v Sloveniji, so sporočili iz Unicefa Slovenija.

Piše: Marko Pogačnik

Z vodo smo tudi prepojeni! Voda uteleša tisti vidik zemeljske zavesti, ki upravlja z življenjskimi procesi, s kroženji življenjskih sil in uresničenjem življenja samega. To velja tako za kroženje življenjskih sil znotraj našega večrazsežnostnega okolja, kot za kroženje znotraj našega telesa in čustvenega sveta.

Vendar ne misliti samo na telo vode, ki ga doživljamo kot morske mase, telesa rek in kot prho vodnih kapljic razpršenih v ozračju! Voda predstavlja določen vidik zemeljske zavesti, njenega spomina, povezanega s procesi kroženja in udejanjanja življenja na zemeljskem površju, pa tudi v vesolju nasploh.

Nekateri znanstveniki menijo, da imajo vodni kristali neprimerno večjo sposobnost spomina kot silicijevi. Saj ne gre za to, kdo je boljši. Dejstvo je, da je voda nosilka zavesti življenjskih procesov, tako v nas in okrog nas, voda je vsepovsod. Naš čustveni sistem, ki je z vodo v resonanci, lahko v vsakem trenutku iz vodnih kapljic prikliče informacijo, potrebno za zdravje ali razvoj danega človeškega bitja, živali ali pokrajine.

Piše: Matjaž Turinek

Amazonska biosfera vključuje največji, še obstoječi, pragozd na svetu. Vendar se to spreminja – drastično spreminja. Poročilo, ki ga je pred kratkim izdal Greenpeace, opozarja na eno izmed največjih nevarnosti, ki grozijo pragozdu (živalim, rastlinam, ljudem, celotnemu ekosistemu) – v preteklosti so ga ogrožali in krčili lesarski baroni, rudarska podjetja, itd., danes pa je to SOJA!

Pesticide Action Network Germany je objavil obvestilo z naslovom »The Myth of Safe Fruit and Vegetables«, v kateri opozarja, da veliko maksimalnih vrednosti ostankov pesticidov v hrani, kot jih opredeljuje Uredba EU 396/2005, še vedno ogroža zdravje otrok, in kaže na nekatera odprta vprašanja, na katera nista odgovorili ne pristojna Evropska agencija za varnost hrane EFSA (European Food Safety Agency) niti Evropska komisija.

Članek najdete na: http://www.pan-germany.org/download/myth_safe_fruit_and_vegetables.pdf oz. preko nove spletne strani o sledeh pesticidov: http://www.pesticide-residues.org/downloads.html.

Piše: Marko Pogačnik

Gibanje za pravičnost in razvoj se postopoma uteleša, čas je da se vprašamo o naših etičnih načelih. Dovolite, da dam nekaj predlogov. Poglejmo, če odgovarjajo temu, kar vsak izmed nas čuti v srcu in doživlja v toku svoje ustvarjalnosti. Nisem jih razvrstil po pomembnosti, temveč tako kot so se razvrstili sami.

• Pravičnost pomeni, da ne zapostavljamo nobenega človeka in nobenega drugega živega bitja. Bitja utelešena v materiji so enako vredna kot bitja, ki bivajo v duhu in poznajo zgolj energijsko, čustveno ali duhovno vrsto navzočnosti.
• Ne razlikujemo med revnimi in bogatimi. Mar bogati ne trpijo v svoji zdolgočasenosti in preobilju enako kot revni v pomanjkanju? Kolikor se posvečamo materialni revščini, toliko se je potrebno posvečati tudi razreševanju težav, ki jih prinaša duševni prestiž.

Strokovnjaki so prvič na seznam ogroženih zemeljskih bitij uvrstili polarne medvede in povodne konje.

Polarni medvedi so v prvi vrsti prizadeti zaradi izgube arktičnega ledu, ki ga strokovnjaki pripisujejo klimatskim spremembam. Ledene plošče nujno potrebujejo za lov na tjulenje in drug plen. Brez njih bodo njihove zaloge hrane upadle. Prav tako so raziskovalci naleteli na dokaze o tem, da se snežne jame, v katerih vzgajajo svoje mladiče, talijo v vse zgodnejših obdobjih leta.

Povodni konji, ki živijo v tropskih predelih, so se na listo ogroženih živalskih vrst vpisali po tem, ko je njihova populacija v Demokratični republiki Kongo v samo desetletju upadla za kar 95 odstotkov.

Piše: Marko Pogačnik

Pretresa nas vest o plinskem terminalu v Tržaškem zalivu. Obstaja več poti, kako se soočiti s tako hudim ekološkim izzivom. Lahko argumentiramo ali se načrtom postavimo po robu. Obstajajo še druga pota. Lahko se vprašamo, kaj nam tak z naravo in ekologijo sprt projekt hoče povedati. V svetu celote ne more biti naključij. Vse, kar se zgodi, ima svoj namen in smisel. Je izraz nekega dogajanja v nevidnem območju sil in proti-sil.

Poskusimo najti celovit pristop do načrtovane nesreče v Tržaškem zalivu. Izbiram eno od različnih možnosti, kako doumeti vzrok in se na ta način lotiti reševanja problema. Če opazujemo relief Slovenije, bomo na severu videli "glavo" prostora, ki jo sestavljajo tri gorovja, Julijci, Kamniško-Savinjske Alpe in Pohorje. Gore, ki štrlijo visoko v zrak se dotikajo neba, so prevodniki sil zvezdnega vesolja.

Piše: Damjan Likar

V bližini Würzburga na severnem Bavarskem se nahaja kmetija, ki se drastično razlikuje od običajnih kmetij. Že samo ime "Kmetija milosti" vzbuja pozornost, zato smo se odločili, da jo obiščemo in spoznamo njihov način delovanja. Ulli Kohler, gospodar kmetije usmiljenja in vodja podjetja Dobro za živali, nam je predstavil delo na kmetiji, kjer ravnajo z živalmi z vsem spoštovanjem in v duhu božje ljubezni.

Kaj je glavna značilnost vaše kmetije v primerjavi z drugimi kmetijami?
To je kmetija milosti, ki poravnava dolg, krivdo, ki jo je človek povzročil živalskemu svetu. Pri nas so našle dom bolne in stare živali ter zapuščene živali, ki imajo za seboj grozljive usode. Domovina za živali je torej projekt, ki je zrasel iz želje, da živalim ponudimo varen dom, kjer lahko živijo primerno svoji vrsti, brez da bi jih nekdo mučil, preganjal in ubil. Pri tem ni potrebno, da koristijo človeku, ker izhajamo iz dejstva, da imajo vse živali pravico do življenja. In to neokrnjenega življenja. Večina ljudi sicer razlikuje med koristnimi in domačimi živalmi. Domače živali ljubkujejo, ostale živali pa izkoriščajo. Žal mnogi ljudje ocenjujejo vrednost neke živali po tem, koliko ima človek koristi od nje. Za nas je vsaka žival bitje z dušo in občutki.

Na spodnjem naslovu si lahko ogledate predlog uredbe, ki bo dramatično znižala okoljske standarde v Sloveniji.

Poslej ne bo več potrebno izvajati presoje vplivov na okolje za:
- vetrne elektrarne z do 5 vetrnimi turbinami (razen na zavarovanih območjih)
- za odvzem gramoza iz vodotokov do količine 50.000 m3 na leto
- za reguliranje vodotokov do 2 km dolžine (celo v zavarovanih območjih narave do 500 m kamnometa ne rabi PVO!)
- akumulacijsko hidroelektrarno s prostornino akumulacije do 10.000 m3
- smučarsko vlečnico do 1000 m dolzine
- vodni zadrževalnik do 15 ha...

Pred nekaj časa sem slišal za primerjavo različnih vod med sabo.

Zdelo se mi je, da lahko to poskusimo tudi sami. Zbrali smo dve vodi v 1,5 l plastenkah. Ena je znamke ODA, druga pa DANA. Pri mojih starših smo dobili vodo iz gozdnega STUDENCA, ki je minimalno onesnažen, vodo pa iz njega redno uporabljajo za napajanje govedi. In seveda vodo IZ PIPE kot priteče v Novi vasi v Celju.

Priskrbeli smo še čebulice in poskus se je začel (glej sliko 1).

Države članice Evropske unije in Evropski parlament so danes dosegli dogovor o direktivi o baterijah, ki bo določila nova pravila za zbiranje in reciklažo vseh vrst baterij v EU, prepovedala njihov sežig in odmetavanje po koncu uporabe ter s tem pomembno prispevala k varovanju okolja. Dogovor je že pozdravil evropski komisar za okolje Stavros Dimas, so sporočili v Bruslju.

Še ne dolgo od tega je kazalo, da se na Gorenjskem vsi otepajo centra za ravnanje z odpadki, sedaj pa se že štiri občine potegujejo, da bi center imele na svojem območju. Župan občine Tržič, Pavel Rupar, si prizadeva, da bi kljub pobudam s strani občin Naklo, Komenda in Radovljica uspešno realizirali center za ravnanje z odpadki na lokaciji v Kovorju, tamkajšnjim krajanom pa v zameno priskrbeli primerno rento.

Po uspešnem izidu referenduma v občini Tržič glede umestitve medobčinskega centra za ravnanje z odpadki na lokacijo obstoječe deponije v Kovorju, je vodstvo občine začelo usklajevati pogodbe z ostalimi gorenjskimi občinami. Občina Tržič je v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor 16 gorenjskim občinam, ki so članice Konzorcija CERO, 22. februarja 2006, poslala osnutek pogodbe o sofinanciranju izgradnje in obratovanja medobčinskega centra za ravnanje z odpadki v Kovorju. S podpisom omenjene pogodbe, bi si občine zagotovile sodoben način ravnanja z odpadki za nadaljnjih 25 let.

Piše: Nara Petrovič

Poziv puščavnice Anastazije iz ruske tajge

Živimo v času, ki nam ga oblikovalci javnega mnenja predstavljajo kot obdobje največje blaginje in razcveta. Še nikoli v nam znani zgodovini ni bilo človeštvo deležno tako eksplozivne gospodarske, tehnične in znanstvene rasti. Še nikoli nam ni bila na voljo takšna množica artiklov, uslug in podatkov. Še nikoli nismo potovali tako hitro in tako daleč. Še nikoli nismo mogli neposredno tako množično spremljati dogodkov z vsega sveta, kot jih danes spremljamo po TV-ekranih in internetu.

Po drugi strani pa še nikoli nismo tako hitro drseli proti samouničenju. Ne le k uničenju nas ljudi, ampak k uničenju vsega, kar živi na planetu. Tako vsakodnevno z Zemlje izginja na stotine življenjskih vrst; tisoči hektarjev plodne zemlje se spreminjajo v puščave; umirajo reke, jezera, morja in gozdovi; sami stokamo pod težo vedno novih bolezni, poplav, suš, neurij in potresov. Ampak, saj vse to že vemo ... pa vendar smo do zdaj naredili bore malo, da bi se uprli – ne drsenju, ampak drvenju v prepad.

Vse manj čutimo, da živimo za nekaj svojega, smiselnega, živega, dobrega, zato se sredi razgretega betona in plastike počutimo utesnjeno. Eni bolj, drugi manj vneto iščemo poti nazaj k naravi. V nezavednem nosimo spomin na lepoto življenja v naravnem okolju, v duhu vemo, kaj je naravna etika, zato zmoremo ob pravilno usmerjeni spodbudi narediti korak proč od življenja v umetnem svetu ter proti življenju v naravi.

Skupina 20 mladih Slovenjgradčanov se je odločila podreti 28 let star Guinnessov rekord v potiskanju spačka. Pod vodstvom Mirka Pogorevčnika - Mikea želijo s postavitvijo novega rekorda opozoriti na katastrofalne ekološke posledice napovedane postavitve plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Spaček so začeli potiskati v četrtek ob 19. uri na nogometnem stadionu v Slovenj Gradcu, v soboto ob 21. uri pa bo znano, ali jim bo rekord uspelo podreti.

Združenje Zelena Primorska je na Dan zemlje – 22.april 2006, ko smo postavili tablo na školjčno sipino , povabilo predsednika R. Slovenije Janeza Drnovška , predsednika vlade Janeza Janšo in ministra za okolje Janeza Podobnika v Ankaran. Od vseh se je povabilu najprej odzval predsednik države Janez Drnovšek. Povabilu in na sprejem predsednika Janeza Drnovška sta se odzvala tudi Iztok Geister – naravovarstvenik in Marija Dumanič – predsednica KS Ankaran.

Japonski železniski koncern JR EAST naj bi razvijal prvi prototip vlaka s pogonom na gorivne celice na svetu, ki naj bi ga dokončali že v juliju, so konec minulega tedna po navedbah nemške tiskovne agencije dpa sporočili iz omenjene japonske družbe. Medtem ko želežniski promet običajno poganja elektrika, pa naj bi energijo za ta alternativni pogon sprožila kemična reakcija med vodikom in kisikom, kar naj bi po zagotovilih družbe manj obremenjevalo okolje.

Le javnosti ni treba vznemirjati

Medtem ko Slovenija še čaka na povabilo k sodelovanju pri presoji okoljskih posledic plinskega terminala offshore španske multinacionalne družbe Endesa sredi Tržaškega zaliva, so formalni postopki za pridobitev soglasja h gradnji drugega terminala tipa inshore (terminal na kopnem) konkurenčne španske družbe Gas Natural v Žavljah pri Miljah že v zaključni fazi ocenjevanja vplivov na okolje.

Piše: Marko Pogačnik

Človeku se zdi, da hodi po površini zemlje, da se planet Zemlja nahaja pod našimi nogami. Nikakor ne! Človek živi skupaj z drugimi bitji narave znotraj Zemlje. Zemlja nas obdaja. Zemlja ni samo prst in trda kamnina pod našimi nogami. Tudi ozračje, v katerem se kopamo, je del Zemlje. Snov Zemlje se v obliki atmosfere širi visoko nad našimi glavami. Dejansko živimo v objemu Zemlje.

Slednje velja za materialno raven bivanja. Na vitalno-energijski ravni je še bolj očitno, da človek živi znotraj zemlje. Vse kar okrog nas in v nas obstaja, žarči. Elektrika bivanja nas vse povezuje. Iz energijskih polj, ki nas obdajajo, se ne moremo izvzeti. Živimo znotraj prepleta Zemljinih energijskih polj. Kaj pa zavest? Zemlja je gigantska krogla zavesti, inteligenca, ki uravnava vsak atom, vsak drobec biti in hkrati celoto bivajočega. Vsak izmed nas je vpet v pretakanje misli Zemlje, pretakanje, ki smo ga poimenovali "življenje". Hkrati vsakdo predstavlja eno od inteligenčnih vlaken Zemlje, agens znotraj njene celovite zavesti. Ali po tem takem ni očitno, da živimo znotraj Zemlje?

Piše: Helena Prosenc

Eden najmanj zaželenih stranskih učinkov razvoja je porast količine odpadkov, ki je v korelaciji s porastom BDP. Od leta 1980 je v razvitih državah rast BDP dosegla 40%, prav toliko pa je narasla tudi količina odpadkov. Po napovedih naj bi do leta 2020 rast BDP dosegla stopnjo 70–100%, glede na današnje stanje, kar pa po dosedanjem razmerju 1 : 1, pomeni prav tolikšno rast količina komunalnih odpadkov. Zaradi teh razlogov je soočenje s problematiko odstranjevanja oz. zmanjševanja količine odpadkov ena poglavitnih nalog lokalnih skupnosti, nacionalnih programov, v končni fazi pa tudi vsakega posameznika.

Strokovnjaki, politika, nevladne organizacije in podjetniki iščejo različne rešitve. Ena od teh je Zero waste manegment – sistem ničelne stopnje. To je ideja zmanjšanja količine odpadkov na izvoru na ničelno stopnjo.

Po neuradnih vesteh (uradnih ne moremo pričakovati) naj bi se zunanji minister Rupel ponovno srečal z guvernerjem FVG Illyjem, kjer naj bi usodo našega zaliva zapečatili. (http://www.delo.si/index.php?sv_path=43,50&id=c63e15d1b66a2d867ca87a6bb041ab8204&source.
Zavedam se, da ne morem dati uradnih izjav, ker jih preprosto ni. Zavedam pa se tudi nonšalantnega in arogantnega obnašanja gospoda ministra, saj se do danes osebno ni odzval niti en krat in karkoli je javno izjavil, se je pokazako milo rečeno zavajajoče. Ministra ni bilo niti na izredni seji odbora za okolje v DZ na temo terminalov (čeprav je bil povabljen) .
Na izredni seji smo opozicija (LDS; SD), civilno združenje Istre ter koordinacijski odbor iz obale štiri ure navajali DEJSTVA, ki brez najmanjšega dvoma ali pomisleka ne prenesejo postavitve terminalov v tako občutljiv in zaprt prostor kot je Tržaški zaliv. Koalicija, ki je bila v večini pa na kraju ni sprejela niti enega naših sklepov.

Dvajset let po jedrski katastrofi v ukrajinskem Černobilu meritve kažejo, da v Sloveniji posledic nesreče ni več, je v pogovoru za STA povedal direktor Uprave RS za jedrsko varnost Andrej Stritar. Zaznavajo sicer povečane koncentracije cezija in stroncija v zemlji, vendar zaradi naravnega razpada vsako leto manj in v tako zelo majhnih količinah, "da ne moremo reči, da to kdorkoli na kakršenkoli način občuti".

Jedrska katastrofa v ukrajinskem Černobilu, ko je 26. aprila 1986 v tamkajšnji jedrski elektrarni razdejalo četrti reaktor, smrtonosni radioaktivni oblak pa se je razširil nad vso Evropo, je bila z vidika varnosti ter mednarodnega sodelovanja in izmenjave informacij na tem področju neke vrste prelomnica. Pred nesrečo so se namreč informacije skrivale, pravi Stritar.