Gospodarstvo Evropske unije (EU) je odvisno od zanesljive in zadostne dobave energije. Sedanje potrebe po energiji večinoma zagotavljajo fosilna goriva (nafta, premog, naravni plin), ki dajejo 80 % energije. Skoraj 67 % fosilnih goriv je uvoženih. V Evropi so za ohranitev življenjskega standarda potrebni zanesljivi in trajnostni viri. Evropski raziskovalci razvijajo okoljsko sprejemljive, varne in trajnostne energetske tehnologije. Fuzija je ena izmed takih tehnologij. Fuzijske elektrarne bodo primerne predvsem za osnovno pokrivanje velikih energijskih potreb, primerne pa bodo tudi za pridobivanje vodika za potrebe energetskih sistemov, ki bodo temeljili na vodiku kot viru energije.

Fuzija je proces, ki daje energijo Soncu in drugim zvezdam. Jedra lahkih atomov se zlijejo in pri tem sprostijo energijo. Težnostne sile v središču Sonca omogočajo zlivanje pri temperaturah okoli 10 milijonov stopinj Celzija. Na Zemlji je pri precej nižjih tlakih, kar 109-krat manjših kot na Soncu, potrebna temperatura nad 100 milijonov stopinj Celzija za učinkovito proizvodnjo energije s fuzijo. Za doseganje tako visoke temperature je potrebno močno segrevanje plazme in čim manjše toplotne izgube. Zato se plazma ne sme dotikati sten posode. Dotik preprečujejo močna magnetna polja, ki ustvarijo "magnetno kletko" obročaste (toroidne) oblike, ki zadržuje nabite delce v plazmi. Takšna oblika zadrževanja plazme je ena izmed najbolj naprednih tehnologij in je osnova Evropskega fuzijskega programa. V reakcijski posodi fuzijskega reaktorja je v vsakem trenutku zelo malo goriva, približno 1 g devterija in tritija v volumnu 1000 m3. Poraba goriva fuzijske elektrarne bo izredno majhna. Elektrarna z električno močjo enega gigavata (1 GW) bo potrebovala približno 100 kg devterija in 3 tone naravnega litija za celoletno delovanje za proizvodnjo približno 7 milijard kilovat-ur električne energije. Enakovredna termoelektrarna bi potrebovala 1,5 milijona ton premoga za enako količino energije.

Evropski tokamak JET (Joint European Torus – skupni evropski torus), ena od oblik fuzijskega reaktorja, postavljen v mestu Culham v Angliji, je sedaj največji delujoči fuzijski reaktor na svetu. Edini lahko za gorivo uporablja mešanico devterij–tirij. Leta 1997 je dosegel rekordno moč 16 MW. Strategija za doseganje dolgoročnega cilja držav članic EU in držav, združenih v okvirnem programu Euratom, vključuje tudi izgradnjo poskusnega reaktorja ITER. Namen tokamaka ITER je dokazati znanstvene in tehnične možnosti uporabe fuzije v miroljubne namene. Na osnovi izkušenj z reaktorjem ITER bo naslednji korak gradnja demonstracijskega reaktorja DEMO, ki bo kot prvi reaktor lahko proizvedel znatne količine električne energije in zadostno količino tritija za svoje potrebe. Za gradnjo reaktorjev ITER in nato DEMO bo potrebna velika udeležba evropske industrije (superprevodniki, materiali za prvo steno reaktorja, ki prenesejo velike toplotne obremenitve, daljinsko vodeni roboti za vzdrževalna dela v reaktorski posodi, ravnanje z gorivom, ravnanje z odpadki, tehnika plazemskih procesov, površinska obdelava, razvoj razsvetljave, plazemski prikazovalniki, vakuumska tehnologija, energetska elektronika, metalurgija itd.) in ogromno raziskovalno-razvojnega dela številnih fuzijskih laboratorijev in univerz. Kapitalski stroški za gradnjo reaktorja ITER so okoli 4,6 milijarde evrov (podatek iz leta 2000). Gradnja reaktorja bo trajala predvidoma 8 do 10 let.

Več: www.iter.org, www.efda.org, www.irc.si.