Lepo mi je,
ker se znam
veseliti
veselja drugih,
ne samo svojega,
ker tudi drugim
privoščim srečo in uspešnost,
ker znam biti hvaležna
za vsako še tako drobno pozornost,
ker zmorem opazovati
in poglobljeno doživljati…

Ne le od tebe in mene,
odvisno je od vseh,
kam tone ta svet,
za kakšen obet
je namenjen nasvet.
Marsikaj prebudi misel,
ki družbo si išče,
še v dejanja požene.

Kaj podpira beseda,
ki je brez nadzora,
vse upe preganja,
prerada vznemirja?
Prihodnost ustvarja
zanj, zate in zame
in za komaj rojene
prihodnje težave.

Mrežo plete vsako noč,
lepo, umetelno.
Kje dobil je znanje, moč,
kje načrte, shemo?

Zjutraj že visi tam mreža,
v vejah je razpeta.
V soncu se blešči vsa sveža,
diamantna zgleda.

Čisto vsak dan občudujem,
umetnika pletarja,
Vsako jutro ga sprašujem,
kje je dobil ta znanja.

Lagati nočem in ne znam,
čeprav ti vsega ne povem.
Dobroto, ki v tebi jo zaznavam,
ne vem, kako in kdaj ti jo bom povrnila.
Pa ne zameri mi,
da te v mojih sanjah ni.
Da, ob meni si, ker tako želiš,
toda tvoje sreče nisem jaz kovač.
Ne vem, kaj iščeš v meni,
a zaželi mi vsaj malo rasti.

Prišla je jesen,
čas za kostanje,
ježek pripravlja
na zimsko se spanje.

Pospravlja brlog,
pere zavese,
pometa in čisti,
preprogo otrese.

Pripravlja ozimnico,
hruške prav mlade,
kuha kompote
in marmelade.

»Dobro vprašanje!« je že laskanje,
sprenevedanje ali ocenjevanje.
»Vprašanje za milijon!«
ni nikomur všeč in potrebno.

Le zakaj kdo duhoviči,
tako ne služi resnici,
raje puhlice stresa,
ne loti se bistva?

V krhkem
Sveže pomladnem
Belem krilu
V trdnih svilenih čeveljcih
Iztegovala je roke v nebo
In se vrtela
Stopicala in drhtela

V telesu napolnjenem
Sožitja trenutka
Sproščenosti vsakega njenega tkiva
V fuziji tresljajev zvenečih žic
Gib in spočetje
Ljubezen
Predanost
Prevzetje
Strast obstoja
Krčevitost notranjega naboja
Dihanje skozi pore čutenja

Rada pišem čeprav šaljivo,
Včasih je že kar žgečkljivo,
se pošalim iz same sebe,
drugi se ne jezijo brez potrebe.

Svet je že poln težav,
se dogaja kar ni prav,
zato predajam se naravi,
vedno najde cvet se pravi.

Če za lonci časa preživim,
le da jedi okusne si želim,
noč skrivnosti je le moja,
ne zanima me kašna je tvoja.

Tako tiho izgine ter
v stare kamnine ponikne
in ob jesenskem dežju
spet na plano pride
voda v jezero.

Razteza se onkraj jezera
dežela kraška
in čisto tiho v jeseni
svojo čudovito,
ob soncu razigrano
naravo pospravlja.

Čokolada v obliki globusa sveta.
Čokolada kot vitamin.
Čokoladni iglu.
Čokoladna cesta.
Čokoladna reka.
Čokoladno sonce.
Sončnica iz čokolade.
Čokoladna marmelada.
Čokoladna abeceda.
Čokoladna knjiga.
Čokoladno ogledalo.
Čokoladni prstan.

Kadar sem žalostna,
jočem ali pojem.
Kadar ne morem
z besedami na dan
ali se naveličam razlagati
svoja občutja, misli, čustva,
pričnem pesniti.
Kadar sem presenečena,
da me najde sreča,
lijem solze ganjenosti.
Kadar sem ponosna, se vzravnam...
Kadar si hočem dati duška
in si zares prisluhniti,
se zamislim,
snujem pesmi svoje duše.
Kadar potrebujem družbo,
če je nimam ob sebi,
se zatopim v knjige,
kjer dobim navdih.

Danijela Premzl

Prvo obarvano listje že odpada z dreves.
Ne vem, je kriva jesen ali poletna suša.
Šolske počitnice se iztekajo.
Pred vrati je spet pouk in nove šolske skrbi.
Poletne romance počasi tonejo v pozabo.
Polja se praznijo,
ptice se zbirajo v jate.
Poletele bodo v toplejše kraje.
Na cestah pa vrvež ne pojenja.
Delo, počitnice, vseeno je. Ljudje smo jezni, nestrpni, neučakani.
Tako je vsak dan, vsako leto je le še večja zmeda.
September prihaja in jesen z njim.
Življenje se bo vrnilo v ustaljene tirnice.
Vročina bo popustila,
napetost v ljudeh prav tako.
Vrnitev v normalni ritem vsakdana je pravo olajšanje.
Je kot jutranja rosa v septembru,
kot otožen deževen dan,
kot prijazno jesensko sonce,
kot topel objem dveh, ki se imata rada.
September prihaja,
veselimo se.

Jeanne

Vedno znova sem zaljubljena v življenje.
Tako lepo je biti, se veseliti, srečo užiti
in jo z drugimi deliti,
tako lepo je brez zadržkov ljubiti.
Tako lepo se je izpeti, se vedno znova
razdajati.
Tako lepo se je v peskovniku igrati,
sodelovati v debati.
Tako lepo si je svet brez gorja predstavljati,
tako lepo je pozitivnim mislim verjeti,
najlepše je koga objeti.

Danijela Premzl

Sonce sije mavrico.
Zvezde neba proslavljajo.
Adrenalin se sprošča.
Pljuča na polno dihajo.
Vdih je dolg, izdih še daljši.
Uglaševanje.
Ubesedovanje.
Načrtovanje.
Prebliski, ideje, inspiracije.
Interpretacije.
Imitacije.
Asociacije.
Brainstorming.
Karaoke.
Eksperimentiranje.
Komponiranje.
Kombiniranje.

Pokaži, kaj znaš.

Danijela Premzl

Pasji prijatelj, zvesti čuvaj,
dobro okolico vso opazuj,
imetje vestno nam varuj!

Noč in dan bodi na preži,
ob lakoti, mrazu potrpi,
mir in udobje odmisli!

Drobnico tudi nam pazi,
skupaj vso čredo zadrži,
na utrujenost pa kar pozabi!

Angeli niso naši roboti,
da muham in željam bi stregli,
mi pa bi le čakali,
da vse se kar samo uresniči.

Angeli niso naši roboti,
tebi in vsem so nevidni,
oglašajo se ti po vesti,
te dobremu učijo služiti.

Angeli niso naši roboti,
vodijo te k notranji sreči,
zato njih spodbude uresniči,
svoje življenje upraviči.

Gospod,
le kako je to mogoče:
vsem prijateljem in znancem
imam vedno toliko povedati,
Zate pa kot da nimam besed…

Iz zagate si pomagam z raznimi obrazci,
vendar se mi zdi, da le mnogo besedičim
in so te besede strašno daleč od srca.
Res sem v zagati, ko ne vem, kaj naj Ti povem.

Moja vest je povsem čista,
govorijo lažniva usta,
ki rada nizajo napake drugih,
ne dotaknejo pa se svojih.

Glasnih lažnih prepričevanj
naj nas bo res sram
in za dni, vržene vstran,
na krivih poteh življenja.

Nečista vest sama ne laže,
le našo neresnost kaže,
rešitve ne odklanja,
dobrega ne preganja.

Ko se nebo povsem stemni,
ko le še glasno grmenje doni,
ko ne ločiš več dneva od noči,
človek, tedaj pomoči več zate ni.

Grmi in se bliska,
veter zavija in tolče povsod,
uničene ceste in daljnovod
po vasi vsej pa piska in piska.

Dvajset minut, morda pol ure,
zalilo je dvorišča, kleti, stanovanja,
prestrašilo je še domače kure,
kako škodo odpravit, se mi niti ne sanja.

MOJE ZMAGE SKRITE SO V PORAZIH,
katere preobrazila v pozitivne sem izkušnje.
Nekaj vztrajno žene me naprej,
zaradi česar danes nisem ista
kot bila sem dan poprej.
Premalo še zavedam se izziva
vedno znova dane mi sedanjosti.
Nekaj v meni mora se zganiti
navznoter in navzven,
čim bolj smiselno naj (u)porabim
vso svojo energijo
in se vedno znova ponjo vračam
k izivrom njenim,
da me poživijo.

Ljubezen je najstarejše čustvo
in vendar se vsak dan rojeva znova.
Ljubezni se ne da nikoli do konca razumeti,
ko pa ljubimo, razumemo več.

Ljubezen naredi vse stvari lahke,
čeprav moramo prenašati težave drugega.
Kdor ljubi, ta nikoli ne uveljavlja svoje moči;
osebe, ki so nas najbolj ljubile,
so na nas tudi najbolj vplivale.

Ljubezen je največje veselje,
toda kdor ljubi, ta trpi.

Majhen je kraj tam daleč stran od tu,
tam moj sladki je dom,
tam kjer gozdički so in potoki,
kjer žvrgolenje ptic nikoli ne ponikne.
Kjer v vetru diši po sveže pokošeni travi,
tam, kjer zaslišiš smeh in vrisk otroka,
kjer so obdelane gredice, polja, pašniki,
drobne cvetlice.
Da, tam je moj dom kjer prijateljstvo,
pomoč in dobra volja vedno nas obdaja.
Danes spet me siva cesta pelje tja v betonsko mesto,
spet pogrešala bom svoje drage, spet prišla bo grenkoba, bolečina.
Dom, kako te jaz pogrešam,
brez tebe spet praznina v meni se odpira.
Že odštevam dneve, ko zopet vrnem se nazaj v domače kraje,
med prijatelje, k družini,
da spet občutim domačo toplino in tako v srcu vedno nosim našo dolino.

Potujem po svetu in v kraje neznane
in uresničujem svoje majhne, skrite sanje,
občudujem velika mesta in neznane poljane
in potiho stopam vanje.

Ko človek odkriva kraje neznane,
želi potovati več in vse več,
približati svet, podreti ograje,
da nas ne omejujejo več.