Potrkal sem na tvoja vrata,
čisto blizu tebe sem že bil,
še malo, pa dotaknil bi lahko
se tvojega obraza, tvojih las,
poljube s tvojih ust lahko bi pil.

Tam sem stal le kratek čas,
le trenutek kratek, ko uho
zaslišalo je drsanje korakov
tvojih zapeljivih nog,
in, kot poblisnil blisk bi iz oblakov,

Želim napisati pesem o naju,
misli so čiste, se večeri,
je v srcu podoba o Raju...
pa mi nekako med prsti spolzi...

Napisati pesem o naju želim,
pa mi nekako ne gre,
krila so mrtva, več ne letim,
srce več ljubiti ne ve...

Razprl v jutru tanka si krila,
drhteč poletel v njeno naročje,
slastno pil nektar in lovil sozvočje,
notranjost dišeča te je zmamila.

Utrinjal skrivnostne si nje tančice.
Boke ji božal, drhteče in strastno,
pil njene sokove, okušal slastno.
Poljubljal njene drhteče ročice.

Drsel z dlanjo po biserni koži,
izvabljal visoke ji tone strasti.
Vrtnar poželenja, nektar, nje roži.

Rdečkasta, nad morjem
je slovo dnevu jemala.
Čez sadeže v sencah dreves.
Jaz sem stekla naproti,
nato sem tekla za njo
in jo klicala: »Vrni mi dan!«

Na travniku sem se s klici trudila.
Bila je slovesna, a moji klici zaman.
Kljub mežikanju z zaspanimi vekami
in njeni gorkoti, se čas ni ustavil
in vrnil nazaj. Tedaj se mi prijazno
oglasi in nasmehne veter,
ves nor od mladih želja, upehan,
že skoraj obseden od svojih moči.

Ko odprejo se tvoje oči,
sonček te pozdravi,
poboža po laseh,
ovije s toplino svojega objema,
nasmeh nariše ti na obraz,
nežno te poljubi na lice,
sonček samo zate,
zate,zate.

Danes je tak dan,
ko me boli
misel,
da ob meni nič več ni…
Ljubezni!

Tvoje telo ob meni leži
poslušam dihanje tvoje
moje odprte oči
osamljene v temi…
Žalost!

Le kako naj ti povem,
kako naj to načnem?
Kako naj ti to napišem,
naj te morda pokličem?

Kako naj začem potem,
in kako nadaljevati smem?
kam naj uprem pogled,
če sama ostanem spet?

Prvič v življenju se tako počutim,
sploh nevem kaj slutim.
Ne gre več nič naprej,
le solze so, solze brez mej.

Vsak trenutek …
Preživet s teboj …
Mi daje občutek …
Da si moj …

Zdaj te ni ob meni …
Si nekje »sam« …
Vleče me k tebi …
Kako priti do tam …

Nad mano oblaki …
Kaplje dežja …
Na nebu sama sivina …
Le kam odšla je modrina ....

Tvoja dlan, polna topline,
je kot sonce, ki greje z višine,
in te tvoje oči,
so kot zvezde sredi noči.

Tvoj nasmeh je zame sreča,
vsaka beseda tako ljubeča,
a ko k sebi me oviješ,
s tančico ljubezni me pokriješ.

Bila sem popotnica,
oblečena v tuniko preteklosti
in potovala od Bizanca
do renesančnega Rima.
Na Kapitolu sem obstala
pred Rafaelom in se priklonila
naselbini arhitekture Večnega mesta.

Potovala po deželi sem naši,
oblečena v tuniko sedanjosti.
Obstala sem pred obnovljenim samostanom.
Nekoč je bil brez strehe, s sesutim obokom,
na pol podrto severno steno na kapitelsko
dvorano, s kapelo in z razsutimi polžastimi
stopnicami, ob stiku s prezbiterijem.
Historična prepoznava substance duha
in pričevalnosti prizadete baročne umetnine.

Pri vsakem načrtu se ob vznožju začne,
Jaz začela bom pri vrhu.
Prijateljico opisala,
To v verzih napisala.

Kaj te zjutraj prebudi?
Ko v jutro se ozreš,
Bledo rumeno sonce uzreš.
Sonce, ki je barve njenih las,
Ki prekrivajo ji njen obraz

Maska ji obraz prekriva.
Le oči so iste vedno.
Ko postane zdaj igriva,
Zaigrano je in bedno.

Le oči so iste vedno.
Prazen, mrtev njih pogled.
Zaigrano je in bedno.
Opazujem ta zaplet.

Prazen, mrtev njih pogled.
Nepremično vame gleda.
Opazujem ta zaplet.
Spet bom kriv le jaz, seveda.

Pogrešam te, ko se smejiš,
ko solze brišeš mi iz oči in me miriš.
Ko me nežno primeš za roko
me povlečeš k sebi tako lahno.

Pogrešam te, ko sama sem tako.
ko stisnem lahko le medota samo,
solze mi grejo čez obraz
hudo mi je, to nisem več jaz.

pogrešam te, ki si vedno znal,
najti pot v srce.
Ki si dobro svetoval,
ko je šlo narobe vse..

Kdo je to,
ki nad drugimi stoji,
s papirnatim bogastvom maha,
z utvaro vlada,
iz laži gradi palače,
le sebe vidi,
eden je kralj,
isti idiot,
enaki kot prej,
vsi tja,
v varstvo zlate pahljače,
morilski mir,

Krčevito se oklepam želj,
izpolnjenih pred nosom
a prihodnost bo drugačna,
brez upanja, bolj mlačna.

Pokazala boš vse,
kar ne želim videti,
čutila vse,
kar nočem vedeti
in za hrbet luni gledala,
ne, da bi se zavedala.

………………………………………………………………………… n e ž n o … … sladko
………………………………………………………………………………………………… kot da z meglicami lebdi

pod obokom kupole srebrne
v mehkobi sladki vonja orienta

………………………………………………………………………… n e ž n o … … gladko
………………………………………………………………………………………………… v ritmu bobna valovi

piščali zvoki te v višine poneso
ko ona - princesa žametnih noči
ti pleše s sedmimi tančicami

Ko najbolj boli,
se želim vrniti.
Ko najbolj skeli,
si želim te uročiti.

Ko ni več poti,
hočem zbežati.
Ko strah me zbudi,
ne morem vstati.

Ko sonce zažge me,
želim si dokončno zgoreti.
nič mi ni, če izgubim te,
ne sanjam več, ne morem uspeti.

Odpelji me v boljši svet
le ti to znaš moj ljubi!

Od vseh teh zmot, ki jih živimo
spravi me v košček svojega sveta
in brez besed ti bom sledila.

Našla pot bom med oblaki
če le drobna sled je še ostala
in če očem ni vidna
srcu se bo prikazala.

Ljubezen vedno najde pot,
ljubezen teži k izpolnitvi,
Ljuba potrti Navihanki pravi.

Če na tvoje klice se ne javi,
če izgovore le išče vsepovsod,
če na maile ti ne odgovarja,
če tvoje eS-eM-eS-e briše,
kot da jih nikoli ni bilo,
alarm boleč se v srcu ustvarja,
ker po razhodu ta reč zaudarja.

......................Tu
....................Nekje
..................Globoko
................In še globje
..............V meni ostanki
...........So vojne katastrof.
..........Ogromna je le sfera,
...........Ki v notranjosti leži.
........Nje zidovi masiva težka,
.........Nič prodre je, se zazdi.

.........Zapolnjena s trenutki,
.........Ki jim konca nikdar ni.
........S črnino svetlobne idile,
.........Katere strah se je drži.

Glej, kako se ti je razsvetljil obraz,
ko zaslišal si njen glas.
Njenim šalam se smejiš,
o njej sanjaš kadar spiš.

Se zavedaš. Da ko tvoje jo oko zazna,
tvoje srce ščemenje zazna?
Občutek, da letiš,
navznoter in navzven žariš.

Pozdravljen!
Spet sem jaz!
Te motim? Je tvoj mir skaljen?
Saj sem samo jaz.

Kako se imaš?
Se še želiš pogovarjati z menoj?
Zakaj se že enkrat ne udaš,
molčiš, čeprav vem, da si želiš takoj.

Da si želiš spregovoriti,
in nočeš hkrati!
Vem da se bojiš novih stvari v življenju naučiti..
ne samo pasivno stati.

(Iz cikla pesmi Gorečka,
poglavje Zavezana domovini)

Vojne že dolgo ni več.
Za njo si je opomogla še zadnja hiša.
Strasti so v oseki.
Nastopil je mir, zadnjo dejanje
po veliki tragediji.
Mir nima barve in nima oblike.

Je kakor spanec,
ki tke tišino levi in desni dlani.
Mir bereš z obličja.
Je duhovno drevo naroda
s sadeži modrosti in blagostanja.