Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
------------
A jaz odgovora ne vem,
le to, da videt več ne smem
kraljice svoje temnolase!
Je sploh lahko kaj hujšega,
kot mi živeti je brez nje,
je sploh še kaj grenkejšega,
če več ne smem ljubiti je?
Oblak ne ve, in val ne kam, -
kam nese me obup, ne znam.
------------
Kako naj preživim vse to,
kako le naj pozabim jo
kraljico svojo sinjeoko?
Čeprav obup me daleč nosi,
čimdlje od nje, čimdalje stran,
srce ljubezni njene prosi,
a prošnje te vse so zaman.
Samo to znam, samo to vem,
de pred obličje nje ne smem.
------------
Pogledi mojih treh otrok
so krivi, da mi gre na jok,
ko mislim na kraljico srčno.
Nikoli več me ne objame,
nikoli več mi ne pove,
da čuti še ljubezen zame.
Ostanejo mi le solze!
Ko brez miru okrog divjam,
