Dans že vsak tote pesmice piše,
se sprašujem zakaj folk neja rajši riše.
Tečno jih je brat,
ker ene so res za posrat!

Noja, pa da nemo tak kritični,
eni so v pesmih prav mitični.
Sanjarijo o boljšem in lepšem jutri,
vsako jutro pa šparajo pri putri.

Kjer je lepo
in duša se spočije
tihi si privez želim
in svetle globine

tam vem kako
in verjamem to
tam je tisto
česar včeraj ni bilo

Prevara, prevara
pogreta obara
počeni lonci
patetični konci

rešilne zanke
rušilne znanke
robustne zanamke
redke znamke.

Ona sanja,
sanja,
sanja,
sanja o njem.

Sanja,
sanja,
sanja o njem,
kot resničen se zdi,
a je le iz sveta,
njenih iluzij.

Črno-bele sanje,
si mi poslal,
zdaj živijo,
v mojem mavričnem svetu,
živijo podnevi,
ponoči spijo,
črno-bele sanje,
moj mavrični cvet....
Ti pa daleč stran.

Spančkaj,
spančkaj,
spančkaj na modrem oblačku,
v mavrični deželi,
polni barv,
sladko spančkaj,
my baby,
na modrem oblačku,
v mavrični deželi,
sladko sanjaj,
my sweet.

Navihanka draga,
ne toči več solz,
meni se trga srce!
Rad bi zacelil ti rane,
rad bi ti s prsti šel skozi lase,
dolge, s prameni pretkane.
rad bi obrisal ti solze
iz čokoladnih oči,
z nadihom zelene svežine.

Tako kot trate so lepe in zelene,
na morju so mladenke vse prepotene.
Igrajo odbojko na pesku,
a jaz gledam jih ob sočnem zrazku.

Tako kot lepota narave so Brkini,
jaz srečen sem za roza bikini.
Ni lepšega kot trebušček razgaljen,
a jooj kako sem spet napaljen!

M raz, brez tebe se krepi.
zebe me, solza ledeni.
boli me,
brez tebe me ni.

I n sonca, sonca ni ga, ni.
zašlo je s tvojim odhodom.
kaj mi bo svetilo v temi,
kdo me bo vodil ob strahovnim pohodom

L ahkost se tako težka zdi
če bi si želela ne bi zmogla.
z lahkoto sprejeti bolečino in ji odpreti poti.
močna je, težka, okrogla.

Ko pospraviš v klet vse nadloge,
se ti začne smehljati bodočnost
čistega in neomadeževanega pogleda.
Tedaj se rodijo ideje.
Oporoka dovršenosti razuma.
Napotnica za življenje,
ki te poviša do mejne vrednosti.
In ko si ves prevrednoten
in okrancljan z dobro voljo,
se figure oblačkov nad glavo
zvrtinčijo, kot razpenjeno brezno
gravitacije, ki te potegne vase,
med dračje nemira. Naseliš se
v majhnih lupinicah bodočih stvari.

Veter se z lasmi igra,
na travi zaljubljen par šepeta,
galebe na morju nežno pozibava,
mamica z vozičkom otroka uspava.

Metulji obkrožajo marjetice,
mimo gredo tri gospe,
na morju bele jadrnice,
domov se mi še ne gre.

Vse je zaman,
od kar te več ni,
dragi, kako me boli.
Nemočna solzo sem spustila,
tebi v slovo,
življenje tvoje prekratko je bilo.

Nenehno ob oknu posedam,
v daljavo s pogledi segam,
kje bi lahko bil?
kam si se skril?
zakaj te več ni?
prosim vrni se mi!

Spet je blišč Nje na nebu
in ni je sile, da me zaustavi
moj pogled spet v njo strmi.

Pa zatulim vanjo…

Najlepša tišina trenutka
čiste neomadeževane noči
jemlje žalost, da daje mir.

Pa zatulim vanjo…

Veter…………
…………………………
……………………………………
pred tabo zdaj klečim,
ko v nežnosti pozdrave nosiš iz daljin…
me mehko božaš po laseh, da sem v kiti si jih spela - kakor Ona je…


ONA - ki objema se drhteče z Zemljino toplino
ONA - ki v gorovju zasneženem strastno ljubi se z divjino
ONA - ki gleda v Nebo, da bi končno tam uzrla orla, ko s kondorjem podaja si roko!

Nisem Sinjeoka, a lahko bi bila... :))

Dala sem ti sebe vso,
ti pa si zavrgel to darilo!
Še naprej ostal si z njo,
k meni se ti redko je mudilo.

Pisma sem pisala ti
o ljubezni, ki jo čutim zate,
ti pa jih spregledal si,
niso zaslužila si debate.

Včasih premišljujem...
se mi meša ali je resnica?
Često obupujem,
se počutim kot ujeta ptica.

Dostikrat le sanjam...
da na konju k meni princ moj jaha,
v mislih glavo sklanjam,
ker samo Pepelka sem brez graha.

Še zmeraj prodajate zgodbo,
da se prava beseda izreče z levo glasilko,
na levi polovici jezika in da so vaše misli, vaše srce.
Da se vaša dejanja rodijo na levi strani.
Govorite, kot bi samo vi imeli srce.
Mar ga drugi nimajo?

Kako naj vam povem, da sem nekaj podobnega
že brala v qumranskem rokopisu 1 QM, fragmento
o boju sinov luči proti sinovom teme.
Po levem krilu je prodiral Aharon,
eden najsijajnejših sinov luči,

Večna iluzija…
Slika spomina
Pred očmi se zvija.
…Kot začarana intima.

Okusi po soli…
Srce parajo
Črni sokoli.
…Občutke varajo.

Rad delam, ko sem zaspan
rad strelam, ko sem nažgan!
Rad se sankam, ko sem nasmejan,
rad avto tankam, ko sem pijan!

Najrajši pijem pivo,
najrajši ščijem gor na njivo!
Včasih grem s traktorom v mesto
včasih smem celo si kupit presto!

Kdaj se topim?
Kdaj jaz zardim?
Ko reče, da skočil bi zame,
in da ga moj KARAKTER prevzame.

Kdaj jočem?
Kdaj stran od stvarnega hočem?
Ko nihče me ne razume,
vsak, me z grdim pogledom kaznuje.

največji čudež je življenje...
in z njim čutenje...
ta vso čarobnost nam naslika
čakanje pa postane čas, ki mika...

čarovnija nas čez reko
vsakdanjih vprašanj,
težav, zablod,
odgovorov in odrešitev
varno pelje...

Zjutraj se zbudim,
se v misli poglobim,
tako v tišini sedim,
tam v kotu, tam v mraku,
v hladnem šibkem zraku.

In tako kar brez razloga,
čutim, kot da moja je naloga,
da namesto teBe solze točim,
ena za drugo kapljajo,
razpoloženje moje teptajo.

Iz zemlje prihajajo
čudne reči,
bele, zelene,
rjave uši,
ne iščejo stebla,
bat leseni, tolkač,
da stolčejo,
znotraj,
vse barve,
strahove v nič,
uničijo spomine,
zmeljejo ljubezen,