|  Spet je blišč Nje na nebu
in ni je sile, da me zaustavi
moj pogled spet v njo strmi.
Pa zatulim vanjo…
Najlepša tišina trenutka
čiste neomadeževane noči
jemlje žalost, da daje mir.
Pa zatulim vanjo…
Nežno me objame, srkam energijo
skozi solze očisti dušo bolečine
vse izgube pretvarja nazaj v lepe spomine.
Pa zatulim vanjo…
Nazaj v svoj trop odhajam.
Vem, spet se povrnem ko pride moj čas…
|
NE ZAMUDITE
Volkulja samotarka
Prispeval/a: Ljuba dne ponedeljek, 2. april 2007 @ 22:57 CEST
Lepo pesem si napisala, kar je znak, da pesniki, ki so pod (čustvenim) pritiskom, pišejo najboljše in najlepše pesmi. Kajti tudi pisanje pesmi je nekakšen "odvod pare skozi ventil", kar pesnikom močno olajša dušo.
Lep večer ti želim
Ljuba
Volkulja samotarka
Prispeval/a: Ajda dne torek, 3. april 2007 @ 17:24 CEST
Nežno me objame, srkam energijo
skozi solze očisti dušo bolečine
vse izgube pretvarja nazaj v lepe spomine.
V otoznost odete tvoje misli volkulje samotarje sezejo do srca... vem, da na trenutke boli, dusi in da je krik, pa ne tisti nemi, zdravilo. Mislim pa, da dostikrat drzimo v sebi krike in jim ne pustimo na plan...
Poglej, zunaj je soncek in volkulji se bodo morda zaiskrile oci, saj ves, da zivi v tropu ....
lp, ajda
Volkulja samotarka
Prispeval/a: Nuška Golobič dne torek, 3. april 2007 @ 20:07 CEST
Obema se zahvaljujem (čeprav za malo zamude) za vajine tople besede. Tole sem napisala včeraj ponoči ko me je spet prevzela luna, jaz jo obožujem že od nekdaj, ne vem zakaj ampak pomaga mi, pa ne vem kako, da se spet najdem. In če ima neko pozitivno moč, ji sledite
Vse lepo vama želim, pozdravček:)