pred tabo zdaj kleθim,
ko v nenosti pozdrave nosi iz daljin
me mehko boa po laseh, da sem v kiti si jih spela - kakor Ona je
ONA - ki objema se drhteθe z Zemljino toplino
ONA - ki v gorovju zasneenem strastno ljubi se z divjino
ONA - ki gleda v Nebo, da bi konθno tam uzrla orla, ko s kondorjem podaja si roko!
ONA - ki v srcu je kot jaz.
Naj uleem se na tla, da bo θula bitje mojega srca!
O, Veter
poljubi solze moje due,
ki po licih vroθe mi polze,
jih odnesi prek morja irine - k Njej, v mehkega srca globine!
Veter
daj, odkrij mi arke Sonca,
ki v imenu Njenem sveti se,
naj ogreje θrne misli, da v sladkosti - solz grenkobo spremene!
Veter
