Jaz fantič sem od fare,
oženil bi se rad,
pa katero koli hočem,
ta rada bi zaklad!
Ta prva b`la je črna,
ta črne so hudič,
ubogati jo moraš,
ukazati pa nič...
Ta druga je pa majhna,
ta zame tudi ni,
kot psiček pod nogami,
se vedno mi vrti...
Ta tretja je blondinka,
ne maram takih las,
preveč vodeno gleda,
previsoki njen je glas...
Ta četrta je velika,
visoka kakor hrast,
pa kaj mi "nuca" lojtra?
Ne grem na Luno krast...
Ta peta pa nosila
visoke je peté,
telo imela majhno,
predolge pa noge...
Ta šesta se le pači
in grdo govori,
ne maram jaz strašila,
le vrane naj plaši...
Ta sedma ima frizuro
od glave metra pol,
jaz rabim le ženico,
ne fižolov kol...
Ta osma je rdečih lic
in tankih je nožic,
ognjenih je oči,
pa tudi zame ni...
Deveta se pa šminka,
po pudru vsa diši (smrdi),
ne maram jaz strašila,
naj srake le straši...
Ta deseta je nosila
čez lasé debel klobuk,
stotisočkrat je boljši
na pal`ci zelen čuk, čuk, čuk...
V Idriji, leta Gospodovega 1946, na kursu za podoficirje, pesem slišal in si zapomnil, Ivan Ogriz, partizan, veteran in borec za boljše jutri!
V Slovenj Gradcu, leta Gospodovega 2007, ob dobrem šnopsu, za mizo, na sončnem vogalu svoje hiše,slišal od svojega soseda,Ogrizovega dedija (Ivana Ogriza), nazdravil in objavil, gabriel s!
Jaz fantič sem od fare,
