Ko pospraviš v klet vse nadloge,
se ti začne smehljati bodočnost
čistega in neomadeževanega pogleda.
Tedaj se rodijo ideje.
Oporoka dovršenosti razuma.
Napotnica za življenje,
ki te poviša do mejne vrednosti.
In ko si ves prevrednoten
in okrancljan z dobro voljo,
se figure oblačkov nad glavo
zvrtinčijo, kot razpenjeno brezno
gravitacije, ki te potegne vase,
med dračje nemira. Naseliš se
v majhnih lupinicah bodočih stvari.
Kot hruška viljamovka v steklenici.
Ko ideje zadebelijo, ne morejo ven
skozi preozko grlo in se izkažejo
kot sprenevedek, s slovesno prižgano
pipo miru in samozadovoljstva.
Iz idej se smehljajo najlepši spomini,
ki pozneje zaječijo v dejanjih.
Ideje postanejo tudi ritualno obdelana
krsta na prevodu, ki odhaja v svoje
duhovno močvirje. Ideje so Bog,
so skrajnost, ideje postanejo tudi zveri.
So osuplost in blesk. Ko obnemorejo,
postanejo šepetavo jecljanje možgan.
So spevi iniciative za nov pohod.
So enigme časa, mehanika za gibanje
toplih teles. Odgovornost za neodgovorne
otroke. Zbudi se, gospodova roka,
in izlupi iz sebe idejo, ki bo najboljša
ideja od vseh idej, sestavljena iz časov,
da bo človek videl tudi svojo idejo rasti.
|