Na podstrešju spijo duhovi angelov
z genetsko spremenjenimi krili,
ki so jadrali po nadzemlju
in delali veter iz tujih misli.

Medtem, ko je angel brez kril
zavezoval svoj baletni copatek,
plesal svoje sufije končne resnice
in se vrtel kot pirueta na obrobju sanj,
mu je Eros igral na saksofon in flavto.

Tla so se mu spodmikala.
Lebdel je in padal in padal
v mehko peno čudežnih sanj
in pristal v sladostrastju zgrbljenih pen.
Pod njim se je nabiralo hrepenenje
in poslavljale so se zlate naveze
z baletno predstavo nebeških razsežnosti.

Cvetica si, ker mi dišiš,
vonjave tvoje so opojne,
po znoju, po parfumu,
po nektarju nekje v globini
prelestnega telesa.

Ko tvoj sem, vsa mi zadehtiš,
ko tvoje so obline znojne,
kot da bile bi v rumu
namočene, v očeh sinjini
pa dvigam se v nebesa.

Vijolica dehteča si,
na svetu vsem ji ni enake,
poljubi tvoji, tvoj objem
so vse, kar najbolj potrebujem,
česar si zares želim.

Ljubezen s teboj
je moja,
najino slovo
je tvoje.

Skozi modrino
gledaš boj,
osvetljuješ, barvaš
pogorišče v meni.

Mehko in tuje
se bova razšla,
jaz odšel bom,
ti odšla.

Zatrla si srce
za prgišče sanj,
zaprla si se.

Prišel sem pote
ni te bilo,
skrila si se v laž.

Zaupanje si vrgla
psom izganjalcem,
nadela si masko.

Tvoje srce je drugje
in moje telo bo kmalu,
ostalo bo ostalo vse,
nikdar več se ne bo nabralo.

Iskrice ugašajo boleče,
ljubezen teče v nič ihteče,
nekdo drhteče slavi,
reže usodo, da te izkrvavi.

Solza zgodbo govori,
duhovi ponavljajo reprizo,
nihče ne ve, nikogar ni,
žalost je zasedla mizo.

S teboj bi zletela na krilih ljubezni
In odkrivala nove svetove,
Z mehkobo posute cvetove,
Ki padali bi name kot tvoji poljubi,
Nežni in mili kot je vrtnica, ko ljubi
Jo sonce s toplimi žarki pomladi.

A ti si njen in vsi se imate radi,
Le jaz ostajam vedno sama,
Ker zaželiš si me le, ko nje ob tebi ni
Zaželiš si le bežne trenutke strasti.
Jaz pa še vedno sama
Čakam da izgine tvoje poželenje,
Da v duši zbudiš duše hrepenenje

Lahko je tebi, metulj tih,
Ki prešerno razpreš krila,
Sedaš na rože in opijaš se njih,
Ne da bi se duša od te ločila.

Ni mi več mar za cvetje, za dan,
S soncem obsijan,
V meni temni se od črnih noči
In kadar navzgor strme oči,
Vem, da teči ne nehajo solze,
Dokler v meni je bridko gorje

Kako si želim te spet videt,
Da s teboj preživim to večer,
Da te vprašam če si z drugim srečna,
Če pomisliš kdaj kje sem.

Kaj so ti prinesla, odnesla,
Vsa ta leta, brez mene,
Če so te mogoče osrečila,
Moje srce le vene odkar te ni.

To večer bi te rad še zadnjič videl,
Tudi če zadnjič bi zrl v tvoje črne oči,
Rad bi te vprašal, kako se ozdravi bolečino,
Samoto, ki jo nosim v srcu odkar te ni.

Skoraj celo življenje sem mislila nanjo.
Na dekle s košarico pšeničnih las.
Bili sva mladostni prijateljici.
V meni je pustila drobno sled,
ki se je zarasla na zenici pogleda,
se vtisnila v kožo, v vse telo.

Za zmeraj mi je zapustila obrise in snov
za razmišljanje, za stopnjevanje želja,
z vsemi podrobnostmi podobe,
ki so jih odsevale njene kretnje, njeni gibi
za zamreženimi okni internata Majde Vrhovnik.

USTVARJATI
LJUBITI
TOLAŽITI
VARATI
UBITI
zadnji košček mene
LJUBITI
LJUBITI
ampak koga

Med travami-vidiš valovanje,
Zibanje lahno naprej in nazaj?
Vse najine ure nekdanje,
Vse nosi v sebi zvesti kraj!

Med skalami – slišiš bučanje
Razbesnjene in divje vode?
Vsako noč nemirno je spanje,
Le, ker me misel nate bode.

Bode me, ker nisi več moj,
V mislih sem s tabo,
A ti nisi z menoj,
Boli, ker puščaš me za sabo.

Samota kliče spomine,
ob njih si ti,
srce je polno bolečine,
a tebe ni.

Le kje je žar pomladi,
ko narava se budi,
zaprta sem v bodeči ogradi,
odkar tebe ni.

Noge pozabile so stezice,
a misel na najine poti beži,
kjer nekdaj so pele ptice,
a danes vse je tiho, ker te ni.

Glej, dragi, tulipani cveto,
S stebelc ubogih žari zlato,
Skozi zrak blaga vonjava hiti,
Privabi čebelo in v nebo zadiši.

Še veš, ko za trenutek si odšel
In me v pričakovanju pustil samo?
Vrnil si se in nežno mehak je zavel
Vonj na nedolžno rožno omamo.

Utrgal si tulipan, zaprt cvet
In ko le tedaj bi zaslutila
Da to bo cvet bolečin, pripet
Na večen spomin, ko sva se ljubila…

Nočeš Maja na vrh gore,
Nočeš Maja burje, ki ti dih vzame,
Hočeš nežen veter v katerem ti srce vztrepeta,
Hočeš moškega, ki te nežno objame,
Ki nežno te vzame, v naročju varuje,
Kadar se počutiš osamljeno, da s teboj sočustvuje.

Hočeš moškega ki te bo pustil sanjati,
Ki ti bo z dlanmi zaprl oči,
kateri te bo vodil boso po peščini,
ti znal šepetati v mesečini.

Me je ljubil? Me še ljubi?
Sploh kdaj še misli name?
Kdaj sliko v roke vzame,
moj na njej obraz poljubi?

Kaj pa jaz? Ga ljubim sploh še?
O njem še včasih sanjam?
Ali le proč odganjam
nanj misel, ker hudo mi je?

Ne vem, če on še ljubi me,
vem zase zagotovo,
podobo bo njegovo
še dolgo hranilo srce.

Ko stiskate grozdje v vino,
opravite to delo z milino dežja
in toplino sonca,
da bo vino obogateno
tudi z vašo ljubeznijo in slastnejše.

Z vinom zaužijete tudi vonj trpeče zemlje,
premočene z vinogradnikovim znojem.
Nikoli ne poglejte pregloboko v kozarec,
kajti v njem je tudi žalost,
ki lahko postane večja od veselja.

Danes bomo zaplesali,
nič govorili,
le noreli
in se igrali.

Potem gremo domov,
umirat in se sekirat,
vrtali si bomo luknje
v glave, ker hočemo drugam.

In pride dan,
ko bomo spet plesali,
drugačen ples,
o tem, se sploh ne govori.

Zakaj iluzija zapravlja
čas z mano,
čemu črna prikazen
sklepa posel,
kaj hoče
bolezen od mene,
kdo je ta množica,
ki me nagovarja,
zakaj me gledaš,
nimam,
kaj hočejo,
ne dam,
kam grem,
koga ne maram,
zakaj,
kje bom kdo,
kdaj,
kaj mi je
zdaj.

Kadar ljubiš pregloboko,
se zdi, da si visoko,
glava ne dobiva slike,
gluha ušesa vedro frfotajo,
vsi občutki te izdajo.

Srce je le črpalka,
naj še tako bije,
ob svojem času v grobu zgnije,
le duša more ljubiti
a sebe zavedati se začne,
šele, ko srce umre.

Skrito je nekaj,
kar prihaja kuvertirano
z nevidnimi drobtinicami logosa.
Skrito sodi k samemu bistvu
in se lahko samo od sebe razodene,
lahko pa ostane nerazkrito
kot luč za zamreženim oknom.

Razkrivanje je delo duha.
Lahko je utrujeno spraševanje
iz radovednosti ali radoživo
iskanje resnice, zapečatene z voskom.
Dogaja se kot višje stanje zavesti,
ki prišepetava in se opredeljuje
kot skrivnost do nevidnega stržena.

Vedno bolj si želim
umetniško izklesati
svojo okorno podobo
in čim bolj izbrano
zapolniti votli prostor
svoje lupine.
Pomerila sem že skoraj vse barvne odtenke,
preizkusila učinke njihovih kombinacij,
imela sem nešteto inspiracij
za oblikovanje čisto svojih kreacij...

Ti si čar in mik življenja,
potrebo po Tebi izraža
vsaka moja želja.
Zaradi Tebe polna hrepenenja
ne dotikam se več
zemskih tal,
ne lakote, ne žeje,
ne telesne teže,
spon nobenih
več ne čutim,
da le v bližini
Te zaslutim…

Kod zastaviti korak, do kod?
Kje je meja dovoljenega?
Še izbiram svojo pot,
pot, ki meni je namenjena.

Vsaj približno vem, kaj hočem,
upoštevaje to, kaj moram in kaj smem;
vsak dan vsaj en plemenita gesta
naj se zariše neizbrisno vame kot pečat.

Danijela Premzl