|  Me je ljubil? Me še ljubi?
Sploh kdaj še misli name?
Kdaj sliko v roke vzame,
moj na njej obraz poljubi?
Kaj pa jaz? Ga ljubim sploh še?
O njem še včasih sanjam?
Ali le proč odganjam
nanj misel, ker hudo mi je?
Ne vem, če on še ljubi me,
vem zase zagotovo,
podobo bo njegovo
še dolgo hranilo srce.
Ljubezen je enačba le,
kjer se odšteva sreča,
trpljenje pa se veča…
Zakaj je to tako? Kdo ve?
Ljuba Žerovc
|
NE ZAMUDITE
Me je ljubil?
Prispeval/a: Lucignolo dne nedelja, 15. julij 2007 @ 22:56 CEST
Pridejo trenutki sreče in veselja, pridejo pa tudi mračni dnevi, ki pa za sabo ne puščajo le negativne posledice. Za vsak trenutek v življenju ki ga preživimo, bodisi je srečen, ali nesrečen, verjemi mi je tam z razlogom. Včasih tudi iz slabih izkušenj poberemo veliko in nas ti trenutki življenja ojačajo in naredijo popolnejše.
Lep dan ti želim Ljuba in samo s pozitivnimi mislimi obarvan...
lp, Peter
Me je ljubil?
Prispeval/a: Ljuba dne ponedeljek, 16. julij 2007 @ 09:42 CEST
Dragi lucignolo, zelo vesela sem tvojega komentarja, hvala ti zanj.
Eh, saj s tisto enačbo ljubezni nisem mislila, da sreče ni, da obstaja zgolj trpljenje. A ko ljubezen izgubiš, imaš nekaj časa pred očmi le mrak, in tudi če vmes doživiš kaj srečnega, veselega, tisto nima tolikšnega naboja, da bi se ti življenje zdaj spet kar hipoma osvetlilo. To se dogaja postopoma, (pre)počasi, svojevoljno, in to dogajanje ima neko svojo logiko. Z mislimi ne moreš kaj dosti vplivati nanj, dogaja se pač natanko tako, kot se dogaja, in kot se hoče dogajati.
Ko bi lahko z mislimi in z lastno voljo mogla vplivati na tisti črni mrak v srcu, bi to storila že zdavnaj, in se osvobodila. A žal tako ne gre, bogec že ve, zakaj. Imaš prav, to se dogaja z razlogom, najbrž se moramo iz vsake bolečine nečesa naučiti, in tako duhovno, čustveno in osebnostno rasti. Morda le na tak način lahko postajamo boljši v srcu, sočutnejši do trpečih drugih, kdo bi vedel.
En lep sončen, pa ne prevroč dan ti želim
Ljuba
Me je ljubil?
Prispeval/a: hierhod dne ponedeljek, 16. julij 2007 @ 22:59 CEST
Lahko rečem le to, da se te bom spomnil v kakšni molitvi. V situaciji, kot jo imaš ti, lahko nekoliko pomaga le to, da veš, da v tem trpljenju nisi popolnoma sama. Dokler bo ta bolečina na nek način prečiščevala tvojo dušo, bo dobro. Ko te bo pa začela ta bolečina morda uničevati, potem pa ne vem. Vsekakor ti držim pesti!
hierhod
Me je ljubil?
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 17. julij 2007 @ 01:19 CEST
Hvala, dragi hierhod, za tvoje lepe želje in sočutje! Joj, kako mi to dobro dene! A ne boj se - bolečina me ne uničuje! Predelujem jo pač po svoje, saj vem, da bo minila, le nekaj časa bo trajalo. Hvala preljubemu bogecu, ker imam okrog sebe toliko prijateljev, mednje štejem seveda tudi tebe, pa še nekaj pozitivkarjev (Lea, Aljaž, irali, lario, Tatjana, gabriel...), no zdaj imam pa še svojega Bučka (mucka), kateremu lahko namenim ves presežek ljubezni, ki bi je bil sicer deležen moj Bujsi, če bi me še imel rad. No, saj mogoče me celo še ima rad, le prevelik strahopetec je, strah pa je, kot veš, čisto nasprotje ljubezni.
Pa pustiva zdaj to! Skratka - nič bat, kopriva ne pozebe! Sem v življenju pregurala že dosti viharjev, pa ni vrag, da ne bi še
tega :)) ! No, kakšno molitvico pa vseeno lahko zmoliš zame, to bi bila res lepa gesta od tebe!
Zdaj grem pa zares spat, pa saj sem postala že prava ponočnjakarica
lahko noč ti želim - Ljuba
Me je ljubil?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 20. julij 2007 @ 08:37 CEST
lepo napisana ljubezenska izpoved, nizčrpen navdih tvoje poezije, zdaj vedra, zdaj otožna, drugič z bolečino presunjena sprašujoča ljubezen. Ti kar lošči čeveljce tvojemu princu, a pusti ga, da odide svobodno na svojem belem konju na sprehod skozi teman gozd. Milina tvojega srca, ki je to ljubezen oblikovala, ga bo pritegnila nazaj, vendar bo težko dobil moč, da bo stopil pred tebe, pred tvoje srce, posuto s pepelom poželenja, in ti rekel: "Ljuba oprosti, bil sem med zvezdami, ki niso bile Zemlja in nisem vedel, da te bom pogrešal."
Ljuba, on je odnesel svetilko, a tebi je ostala svetloba.
Bodi srečna, draga moja lepotica, z lički kot pomoranča, kot sonce, ki vabijo poljub tvojega novega izbranca.
Želim ti, da te ljubezen nikoli ne utrudi in da boš vselej našla navdih in jo opevala s takšnim žarom.
Prisrčni pozdrav
Tatjana
Me je ljubil?
Prispeval/a: Ljuba dne petek, 20. julij 2007 @ 09:08 CEST
Eh Tatjanca moja premila, toliko lepih besed skupaj pa že dolgo nisem imela priložnosti prebrati, kot si jih ti danes namenila meni! Moje veselje je nepopisno, končno nekdo, ki razume vse odtenke mojih čustev, in jih zna tako prefinjeno in pretanjeno analizirati.
Točno tako se je zgodilo, moj princ je odjahal na belem konju tja nekam med zvezde, pa ga nisem zadrževala, niti prosila, niti klečala pred njim in ga rotila. Preprosto sem pustila, da odjaha, saj srcu vendar ne moreš zapovedovati, ničesar ne moreš izprositi, ker ljubezen pač pride, pa tudi odide, kadar ona hoče.
Ljubezen je nepredvidljiva, ker se bo rodila
kadar bo hotela, odšla pa brez opozorila.
Uživaj jo, čeprav bo le kratka epizoda;
pred izgubo strah preprečil ji ne bo odhoda.
En res čudovit dan ti želim, pa čimmanj ozona tam pri vas v Kopru
Ljuba
Me je ljubil?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 22. julij 2007 @ 10:17 CEST
hvala za tvoje prisrčno pisemce. Jaz pravim "Ljubil te je". Imaš prednost, da te je ljubil bolj kot je ljubil vse ostale, ker ti si nekaj posebnega in takšna je bila tudi vajina ljubezen. Ostal ti je lep spomin, njemu pa skomine po tebi. Ali si predstavljaš kaj je v fotosintezi njegove zapuščine: žur raznobarvnih luči, med katerimi najmočneje svetiš ti. On se je znašel na neprehodnem grmičevju in gleda kje je pot nazaj. Ti pa stojiš ob bistri studenčnici in gledaš v prosojno vodo, v kateri je tvoja podoba zanj nedostopna. Ne more se te dotakniti. Začel ga je boleti mlečni zob in njegove rožnate dlesni, ki se dotikajo ustnic, bi želele spregovoriti: "Oprosti, Ljuba". Vendar ti nisi odklenila vodnih vrat v studenčnici in ga motriš skozi ključavnico. Naj kar trpi na svoji poti v Had. Ugotovil je, da si jokala od smeha in da mu režeš pravljice o ljubezni na rezine in te koščke tortic vedno lahko najde na spletnih straneh. Umil si je roke, da bi te pobožal, a ti si se spremenila v melanholijo vodnega lokvanja in si izpiraš strupene kapljice, s katerimi te je nekoč, davno tega orosil. Njegova napaka prosi za sušno obodbje, da bi se vrelec studenčnice posušil in da bi ti vznikla poželjiva pred njim, da bi ti lahko podaril rdečo vrtnico, a ti se trnov malce bojiš, zato imaš raje vazo z bonobni, ki ti sladkajo spomin.
Malce sem to zgodbo nakladala, da preženem to poletno vročino in da te spravim v smeh. Upam, da se kaj osvežiš v planinah.
Lep pozdrav in vse dobro tebi in tvojim kerlcem, ki te branijo pred nadležneži
Tatjana
Me je ljubil?
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 22. julij 2007 @ 12:34 CEST
Draga Tatjana, na tako romantično-šegav način si tole opisala, da sem se kar zvijala od smeha tu pred računalnikom. Ha ha ha, ti me pa znaš poščegetati naravnost v srce. Škoda da nisi moškega spola, midva bi se lahko res lahko ujela in se lepo razumela ha ha ha!
No, tisti moj princ se pa najbrž nič kaj dosti ne ozira sem nazaj k meni, niti mu ni kaj dosti žal za menoj, verjetno veliko veliko manj kot pa je meni žal za njim. Pa kaj bi tisto, saj bo enkrat izzvenela tudi ta disharmonija v mojem ubogem ranjenem srčecu, ker preprosto mora :)). Ne verjamem v njegovo vrnitev, niti v njegovo obžalovanje, saj me verjetno niti ni ljubil tako zelo, da bi si kaj takega lahko dovolil.
Kako kaj preživljaš te gromozansko visoke temperature, draga Tatjana? Meni se že počasi kisajo možgani, z muckom Bučkom v naročju predremam cele popoldneve pred TV, zvečer hodim pa plavat, da se vsaj malo ohladim in se razmigam!
En prav prijazen pozdrav tja dol v Koper ti pošiljam
Ljuba
Me je ljubil?
Prispeval/a: Lario dne nedelja, 22. julij 2007 @ 12:36 CEST
V začetku sem hranil svoj ego z jezo, zamero itd.
Nekaj časa človek potrebuje (včasih kar nekaj let ali celo življenje), da se postavi zopet nazaj v življenje.
Vendar se splača.
Tukaj si Ljuba in radi te imamo.
LP, Lario
Me je ljubil?
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 22. julij 2007 @ 12:53 CEST
Ravno odjavila sem se, ko sem opazila, da imam pod pesmico še en komentar, tvojega, dragi Lario!
Ja, imaš prav, vsaka ljubezen pusti posledice, takšne ali drugačne. Meni je ta ljubezen veliko dala, še več pa vzela. Dala mi je spoznanje, da sem lahko ljubljena takšna, kot sem, vzela pa mi je zaupanje v stalnost in trdnost ljubezenskih čustev pri partnerju. Zaradi njegove strahopetnosti izgubljam ravnotežje in se sprašujem, s čim sem si prislužila njegovo izdajstvo, njegov pobeg, kaj sem storila tako nemoralnega, gnusnega, neumnega..., da se je odvrnil od mene. Prisilil me je v samospraševanje, v razbijanje glave z vsiljivimi mislimi, ki se mi porajajo vedno znova in znova. Razmišljam, da si najbrž (njegove) ljubezni ne zaslužim, da sem slaba, grda, neprijetna, pokvarjena... in take reči. Pa ne me zdaj prepričevat o nasprotnem, češ kako v redu oseba da sem. Če bi res bila takšna, me najbrž ne bi zapustil, ali pač?
Hvala ti Lario za izjavo, da me imate radi. Tudi jaz vas imam rada vse po vrsti, tudi tiste, ki me ne marajo. A teh mislim, da ni prav veliko, lahko bi jih preštela na prste ene roke, mislim... upam... domnevam!
Prisrčen pozdrav ti pošiljam, morda v Ljubljano?... si morda od tam?
Ljuba
Me je ljubil?
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 23. julij 2007 @ 15:34 CEST
Pred leti sem preživel "krizo" zato vem kaj pomeni. če hočeš rasti naprej, dejansko te vodi nekdo na dno. Šele nato veš kaj pomeni imeti nekoga rad v vseh situacijah.
Mislim, da smo tukaj prisotni namenjeni ozaveščanju ostalih.
Vsa intrigantska namigovanja, slej ko prej enostavno odpadejo.
Če vedno govori samo srce, ne moreš pasti v brezno, kajti srce se ne spreneveda. SPRENEVEDA se le UM.
LP, Lario
Vprašanje in odgovori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 23. julij 2007 @ 20:04 CEST
oprostita, da se vmešam v vajini pogovor, vendar me ima, da bi nekaj dodala k vajinemu razmišljanju o srcu, umu, njunem ločevanju in združevanju, in najrazličnejših vidikih samospraševanja o lastni vrednosti, o krivdi in o podobnih pojmih, s katerimi se človek obremenjuje in se z odporom upira, da bi izkušnjo pozabil. Zgradi si pasjo uto, nadene si verige in laja, da je veselje. Kaj sploh pripelje človeka do odrešenja? To, da misli kako bi sebe dovolj posul s pepelom in da bi iznašel prave odgovore? Ne! Nekako akrostišni se slišijo ti odgovori. Obnašajo se kot išijas v križu in pravijo, da so krona stvarstva.
Živimo v pritlehni sedanjosti, v lupini, ki jo pritiskajo človeške strasti, slabosti in napake z vseh strani. Odpuščanje, usmiljenje in maščevanje so v partnerskem odnosu, ki je drugega do skrajnosti ponižal in mu nadel duševne bolečine in srčne rane, bolj pritlikava in nehvaležna čustva, da bi prek njih pridobili samospoštovanje ali da bi si pridobili v lastnih očeh večjo veljavo, lastno vrednost. Le kdo nam lahko sname z našega telesa in duše našo civilizacijsko spoštovano vrednoto dostojanstvo? Prav nihče.
Kdo ti je sploh naložil tehtati sebe in podobe nestvarnega sveta tvoje fantazije, da bi razumel tistega, čigar pritlikavost razbremenjuješ s tem, da nisi ti kriv. Tvoj objekt ljubezni bo tako videti le večji in močnejši od tebe. Ali je tvoje čustvo zares vredno samomučenja in samoubijanja ob vseh teh piškavih lastnostih osebe, ki si ji postavljal (a) oltar in mu pridajal (a) prilastka »naj« in »ljubljen«. Kdo pa je v resnici bil ta »naj«, da te je pripravil do skrajnega obupa?
Ali se kdaj vprašaš koga si v resnici ljubil(a)? Očitno si ljubil (a) predstavo, ki si jo sam(a) ustavil (a). Sliši se sentimentalno, vendar če tvoja ljubezen ni naredila iz tebe ljubljeno osebo, so bila vsa tvoja čustva zaman. Te pojoče bolečine so lahko samo zgodbe o izkušnjah, o tvoji intimni usodi, ki je tako zanosna, banalna, abotna in ničeva stran tvoje ali moje biografije, če hočeš, da se tako izrazim. Ta služi samo še starim kostem, ki se premetavajo po spominih in niso zmožni utemeljevanja sebe v nečem novem.
Ko se ti razgrne temeljni zakon življenja, da si ljubezen edino ti in da te njeno paberkovanje po tujih vrtovih ne osreči, si naredil že velik korak do svoje ljubeznive vrtičkaste odprtosti duše, da se spoznaš. Ob tem spoznanju odpraviš nepremagljivo dilemo, da te je izkušnja očistila, da začneš verjeti v ozdravljujočo moč časa in da je tvoja najpomembnejša vloga v tem trenutku, da usmeriš vso svojo pozornost v prihodnost in svojo srečo, ki naj osreči tudi tistega, ki ga ljubiš.
Ta tvoj čustveni spomin, podložen z bolečino, ti ob spoznanju posesa vso grenkobo in žalost v velik sesalec in te pravičniško kot pozitivca postavi na realna tla. To svojo trapasto defetistično in mazohistično bolečino odrineš, kot nekakšno pohabo, ki je lomila vrat in hrbet, da nismo mogli sproščeno zaživeti. Kako trdovratna je v naši zavesti in koliko časa nas poseduje.
Ni ti potrebno spoznati tipa, ki te je onesrečil in iskati razlogov za to v sebi. Spoznaj sebe, svojo lastno psiho na pragu odločitve, da greš neobremenjen naprej. Natančno se zaveš, da neodvisnost in suverenost tvoje osebe prenese še tako veliko bolečina in še tako velik poraz. Ni potrebno, da te razočaranje prepoji z anšlusnimi naziranji in občutki, ni potrebno, da dovoliš vstop v tvoje srce nekomu, ki se tako nečloveško spozabi in pobarabi, da spremeni moje ali tvoje človeško telo in dušo v kanto za smeti. Krčevito se drži sebe na svojih uzdih, ceni svoj moralni, etični in duhovni potencial. Bodi intelektualni servis samemu sebi. Ne delaj tako velikega hrupa zaradi nečesa kar ni, kar je prazen nič, ki se napihuje in te je začel nevarno razkrajati. Izženi iz sebe naduto bitje, ki hoče s teboj gospodariti. Bodi človek svobodnega duha in eksotično drevo v duhovnem vrtu, ki diskretno cveti. Ugibaj sorte rož, ki cvetijo okrog tebe. Vonj cvetenja naj te privlači, vendar ob tem bodi pozoren, da vonj drugih rož ne uniči vonja tvojih cvetov, ki se spreminjajo v sadeže.
Prijazen pozdrav z željo, da ljubezen daje vsakemu polno varnega zavetja in neskončnega lepotnega ugodja slehernemu srcu in duši.
Tatjana