Samota kliče spomine,
ob njih si ti,
srce je polno bolečine,
a tebe ni.
Le kje je žar pomladi,
ko narava se budi,
zaprta sem v bodeči ogradi,
odkar tebe ni.
Noge pozabile so stezice,
a misel na najine poti beži,
kjer nekdaj so pele ptice,
a danes vse je tiho, ker te ni.
Samota kliče spomine,
Ob njih ostajaš ti,
a srce rešila bom praznine,
čeprav tebe ni.
|
Samota kliče spomine
Prispeval/a: Nuška Golobič dne petek, 27. julij 2007 @ 20:13 CEST
vidim, da si nova pesnica in da imaš že veliko napisanega. Lepo in kar tako naprej. Všečne so mi tvoje pesmi, komentar pa dodajam k tej, ker je tudi meni samota večno popotovanje med spomine.
Pozdrav Nuška