Moj dežnik lahko leti,
kamorkoli se mi zdi,
zavrtim ga in odprem,
hop – in že letim na njem.

Moj dežnik predobro ve,
kam me vleče, kam pa ne,
vsakič mi pokaže nove
krasno pisane svetove.

Pod večer pri nas doma
mama z očkom klepeta:
»Naš otrok prekrasno riše.
Kje je videl vse te hiše…?«

Danes je ves temen dan,
prav za pesem že izbran.
So oblaki sonce zakrili,
jesen nam pisano odkrili...

Sva se v soncu še dobila,
si skoraj nič obljubila,
se s poljubi obdarila,
da ne bi kaj zamudila...

Spet sonce med oblaki,
narava počasi že spi,
ko nastaja ta pesem,
pa lučka gori...

Maja David - MajChi

Vsi otroci so bili polni pričakovanj
stali so ob Božičnem drevescu,
lepo okrašenem, pod njim pa ,
darila označena z imeni vseh.

Natopil je pričakovan trenutek,
vsak od otrok je vzel svojega,
ter ga začel skrbno odpirati,
iskal skrivno presenečenje.

Hvaležni pogledi obdarovanih
prisrčen smeh, objemi, poljubi,
Janezek pa je kar takoj preizkusil,
igrice ter med hojo nerodno padel…

Ne vem če smo še ljudje ali raja,
le kaj vse se okoli nas dogaja…
Ljudje bežijo iščejo si kraj,
koder jim bo boljše,
sebi iščejo si raj…

Tam nekje mori se v imenu vere,
izginjajo mesta, vasi že cele,
kot da več ni domov,
za ljudmi je lov…

Bodi moj navdih.
Bodi moje navdušenje.
Bodi moja neustavljiva radost.
Bodi moja najljubša popevka.
Bodi izvir moje sreče.
Bodi večno obnavljajoča se mladost.
Bodi moja volja do življenja.
Bodi še naprej moja svetinja.
Bodi nedolžnost otroka.
Bodi najbolj omamno dehteči cvet vrtnice.
Bodi vsak moj najljubši letni čas.

Popek nežno razcveti,
nove razsežnosti dobi.
Ga dež zaliva srčno,
mu vedno bolj je toplo.

Po dežju sije sonce
in mavrico nariše
na vse konce.

Jabolko pisano dozori,
se utrgati pusti.
S sladkobo nas razveseli,
preden ta svet zapusti.

Maja David

Ogenj vzplamtel je,
cigareta zagorela,
cigareta tli,
dim se od nje vali.
*
Na oknu slonela,
je pesmice pela,
obsijana z mesečino
je vsa zaihtela.

Se spomnil, ko tresočo roko mu podala,
na želežniško postajo nositi pomagala,
kovček, dobrote v krušni peči še pečene,
objem solzne matere v slovo ljubeče.

Le še pogled v slovo skozi okna vlaka,
kjer na postaji stoji mati v slovo pomaha,
a že hlapon s piskom se oglasa odhaja,
potuje daleč proč od rodnega mu kraja.

Pot dolga mučna minil dan je tam že noč,
že je tam na postaji v tujini daleč proč,
kjer čakal ga prijatelj, v tujini novi dom,
a razmišljal na moj dom pozabil ne bom.

Vse življenje iščem Tebe.
Vsepovsod odkrivam Tvojo prisotnost.
Vir mojih življenjskih moči si,
najboljše, kar se mi lahko zgodi…
Prisluhnem melodijam, v njih je skrit Tvoj glas.
Naprej me žene hrepenenje, ki vem, da je od Tebe.
Moja duša žejna, lačna Tvoje je Besede,
velika imena pa odkrivajo Tvojo mi podobo.
Včasih ne znam moliti, ne vem, za kaj prositi
in kaj mi je storiti.

Pogost spomin se ponuja,
nenehno nas opominja,
rad bremena odpravlja,
rešitve in mir nam ponuja.

Spomin, ki se ponavlja,
izbira nelepe dogodke,
da uvidim napake,
mi nove preprečuje.

Boleč spomin je svareč,
moti zbranost, ovira odnose;
naj le vodi v dejanje,
izbriše zamere, krivice.

Ko ne rasteš v višino,
pridobivaš bolj širino,
že popuščaš, kaj opuščaš
in počasi še pozabljaš.

Ko pri delu ne napreduješ,
brez idej počasi izprežeš,
te že ščiplje tu in tam,
lahko popraviš se kar sam.

Čas je pravi za pregled,
kaj bilo je le obet,
kaj spotikanje ob druge,
kaj zaprava energije.

Kjer vrisk z gora v dolino odmeva,
družba veslih src na glas prepeva,
vrhovi tam planine so nam v okras,
jih obiskujemo, so nam v čast.

Morja modrina, poletno sonce vabi,
valov, opojnosti slane se ne pozabi,
še jadrnice, ladje, školjke na obali,
rad vsak poltjo z morja rad pohvali,

Nam kraje kjer griče krase gorice,
ob trgatvi rade obiščejo jih ptice,
a klopotci tam zganjajo že hrup,
odganjajo ne zaželene gostije up.

Napisal resnično lepo pesem je poet,
beseda vsaka lepša je bila kot cvet,
a v duši svoji skrival svoje bolečine,
zaželel si počitka da bol v duši izgine.

Nekateri v pesmi iskali so navlake,
vlekli z njih besede, v črkah spake,
saj to jim je bilo v veselje,v naravi, umu,
sledili so svojemu bolanemu razumu.

Spet zacvetele so spominčice, vijolice,
toplo sonce majsko jih prebuja,
sadno drevje omamno cvete, diši,
maj najlepši mesec lepega cvetja si .

Na tratah prve marjetke ivanščice cvetijo,
čebel, metuljev lepih k sebi vabijo, gostijo,
a španski bezeg, ali selenca, jorgovan,
dišeč čeprav strupen, dišeč cveti v majski dan.

V nočeh, ko pod odejo iščem tvojo dlan,
spoznavam, kako je včasih vse zaman.

Hlad je in praznina tam,
kjer si nekoč govoril »rad te imam«.

Med tisoče dlanmi - tvojo bi spoznala,
med tisoč vonji, vonj bi kože tvoje prepoznala.

Ležim samo ležim,
srce mi razbija in po njem hrepenim.

V času nazaj z mislimi bežim
in želim si obuditi spomin.
Spomin na lepe dni z njim
in na dni, ko življenje z rožicami postlano je bilo
in težko pospraviti mi je bilo posteljo.
Ko za praznovanja sem si želela stvari
in ne ljudi
in ko je sestavljanka bila le škatla s koščki,
ki potrebno jih je bilo pravilno urediti
in ne zdaj,
ko življenje se je v zahtevno sestavljanko spremenilo
in ne najdem več pravih koščkov,
ki skupaj bi ga nazaj zložilo.
Prav tako bi lahko rekla za srce,
ker ne vem kateremu koščku bi sledila
in v katero smer bi se obrnila.

Vse je novo, vse drugače ta čas, a vendar znano.
Še sonce greje drugače, svetlejše je in bolj toplo.
Drugačni so ljudje, občutki lepši,
lice nasmejano, pogled svetlejši, vse je bolj vedro.

Je kriva pomlad ali nova vlada,
prebujena narava ali naša nada,
da nas v lepši jutri pripelje,
odpihne težave, uresniči vse želje.

Po dolgi zimi in breznu teme,
se prileže sonce in zeleno polje,
ptičje petje prekinja tišino,
čakamo črička s svojo violino.

Noč umira, spomini plešejo,
temne sence me obdajajo
srce je prazno, hladno
novo jutro se budi.

Sedim na bregu reke in jočem...
A reka tiho teče.

Sonce sije in posijalo je tudi v moje srce,
posijalo je na spomine,
ki kakor led zamrznjeni leže v njem
in jih stopilo.
In z novim jutrom se je rodila bolečina...

Biti svoboden kot ptica,
razpeti krila in poleteti v nebo.
Prepevati z zvonkim glasom,
loviti sončne žarke,
biti glasen v mogočni jati
ali sam samcat na posušeni veji
opazovati svet pred seboj.

Biti svoboden kot ptica,
z domom tam nekje v goščavi,
na popoldanskem počitku v mehki travi,
s polnim trebuščkom drobnega zrna
ali rožnimi cvetki otožnega trna,
v nizkem preletu čez potok in polja,
vse tja do sinje modrega morja.

Kaj mi mar drugi, če čutim energijo,
Kaj me briga, o čem govorijo.
Kaj morem, če se ukvarjajo z vsem,
O čemer premišljujem in o tem kar vem.
Pisem, ker me beseda osvobaja,
Ker napisano prav od srca prihaja,
ker pogosto čutim nemoč,
Ker ni več, kot bilo je nekoč.
Čutim, da s pesmijo nisem sama,
Da vse povedano ni prazna slama,
Da semena padejo na plodna tla
Da iskrene zelje se kdo prepozna in
Da napisana beseda nekaj velja.
Dokler bom tako čutila, ne bom peresa izpustila.
Ostati moram, to kar sem,
Pisati o vsem, kar čutim in vem.

Jeanne

Pravijo, menda danes svetovni dan je poezije,
čast besedam ko le te v verzih spregovorijo,
morda si drug način izražanja želijo,
saj izpovedi resnično je nešteto,
z besedami v pesmi vse zajeto.
srčno rano v notranjost vpeto.

Žal nekaterim gre le za prevlado so samovšečni,
pišejo v pesmi menda ostali bodo večni,
drugim poetom od rojstva jim je dar.
Spet nekateri zgolj le za denar,
jezik v zmazek spremenijo,
kar sami sebe se častijo…

Nikoli več
ne boš v dvomih,
tavajoč skozi večerne
meglice,
zazrta v žametno nebo,
prepolno ugank
in ukan…
Kajti, ko bo topli piš
vetriča ljubezni
utrgal list s starega hrasta,
ta ti ga bo položil na prsi…
In ko boš začutila prijetno toploto,
ki te bo to noč obdala
in te ne pustila spati,
boš spoznala,
da sem se zasidral
v tvojem srcu
in, da bom tam
tudi ostal
in te čuval
dvomov
toliko časa,
dokler bo listov
na velikem drevesu…

Usmiljenje je lažni obliž.
Priklanja se občutju nemoči
in mu daje potuho.
Kastrira Človekovo dostojanstvo.
Na pozabljen Božji dar Človeku,
nameče prezir.
Pohodi Moč, ki bi rada zrasla,
verigam doda nove verige.

Sočutje je srčna roža.
Diši in cveti.
Ranjenemu kastrirancu
podari upanje, vrednost,
ki jo je vanj vdahnil Bog.
Vzpodbuja kalečo Moč v njem.
Ploska prebujenemu dostojanstvu.
Hvali veličino ustvarjenih stvaritev.