Poznam jih, radi nergajo, kritizirajo,
iščejo dlako v jajcu, perje pri zajcu,
polni so samohvale, vseh naj lastnosti,
rekel za nje kar poosebljenih norosti.

Radi spijo, se ob polni mizi veselijo,
ne pri lastni, pri tuji tja kar priletijo,
če jim kaj ni povšeči , jim neznan okus,
svoje nasveti delijo, ob tem pa bentijo.

So takšni ni povšeči jim navadna motika,
neprimerno za držo, delo, ni kot se šika
a kaj dva žulja namišljena preveč boleča,
izgovor pravi, so lenuhi znani to je sreča.

Na ljudeh prevečkrat iščejo le napake,
zakaj nekateri za njih so prave spake?
Če sami bi postavili se pred ogledalo,
to verjetno bi se zjokalo če bi znalo.