Zavestno razdajanje ljubezni skozi misli, besede in dejanja nam lahko pomaga, da postanemo polje ljubezenske sile. Darovanje, dajanje in sprejemanje se lahko združijo v harmoničen tok najmogočnejše sile v stvarstvu.

Pogosto zadošča le beseda spodbude in upanja, pa postanemo blagoslov za nekoga, ki se krči v malodušju in obupu. Morda je prava vloga našega življenja prav ta, da pomagamo lajšati tegobe drugim ljudem; ko se odpremo bogatim blagoslovom, ni večjega zadovoljstva od spoznanja, da se dar sreče, ki blagoslavlja druge ljudi in jim pomaga, pretaka skozi kanal naše ljubezni.


sir John Marks Templeton

Kaj pa...če je vse en sam blef.
Kaj pa...če je na koncu življenja le še smrt... totalna...basta.
Kaj pa...če potem ni ničesar.

Bi bilo jako zoprno, a ne.
Bi ne imeli o čem debatirat, a ne; pa to bi še šlo.
Bi ne bilo več smisla, a ne...in vere...a ne.

Zato...verujmo...v karkoli že...samo da...


en_bk

Igor Kononenko

Omar Khayyam (polno ime: Ghiyath al-Din Abu'l-Fath Umar ibn Ibrahim Al-Nisaburi al-Khayyami) (pribl. 1048-1131) Perzijski matematik, astronom, pesnik in učitelj sufizma.

Rodil se je v Nishapurju v Perziji (danes Iran), ki je bila takrat vojaško cesarstvo, kjer je takratni sultan poskušal ustvariti ortodoksno muslimansko državo. Khayyam je študiral filozofijo. Bil je zelo bister in intuitiven. Postal je pomemben matematik in astronom. Še pred 25. letom je napisal knjige o glasbi in algebri. Leta 1070 se je preselil v Uzbekistan, kjer je napisal slavno knjigo »Obravnava in predstavitev problemov algebre«. Osemnajst let je vodil znanstveno delo v astronomskem observatoriju (Khayyam je izračunal dolžino leta in dobil 365.24219858156 dni – današnji izračun je 365.242190 dni). Leta 1092 se je končalo mirno obdobje in s tem tudi denarna podpora observatorija, hkrati so ga začeli napadati ortodoksni muslimani. Khayyam se je preselil v mesto na področju današnjega Turkmenistana. Umrl je najverjetneje leta 1131 v rodnem Nishapurju.

Čeprav je imel Khayyam več ponudb za bogate in vplivne položaje, se je vedno le-tem odrekel v prid možnosti za znanstveno in duhovno delo. Poleg izrednega intelekta je bil Omar Khayyam zelo tenkočuten in intuitiven. Nekoč je svojemu učencu dejal, da bo severni veter raztresal rože po njegovem grobu. Leta kasneje je ta učenec res videl Omarjev grob na severni strani sadovnjaka, veje sadnega drevja pa so se raztezale preko ograje nad grob in zasule nagrobni kamen s cvetlicami. Khayyam je napisal nekaj sto pesmi. Nekaj jih je v angleščino prevedel Edward Fitzgerald, ki pa žal ni bil duhovno dorasel modrostim Omarja Khayyama. Ker je Khayyam občasno razpravljal o zelo protislovnih stališčih, je Fitzgerald naivno sklepal, da je bil Khayyam duhovno nestabilen. Khayyam uporablja posebno izrazoslovje in prispodobe sufizma. Njegov popoln prevod v angleščino je opravil Swami Govinda Tirtha leta 1941.

Ko se udarimo, nas zaboli. Enako tudi, ko vidimo, da bližnji trpi, pa si ne more omagati, ker mogoče ni pomoči. Morda ne zna, ne zmore ali pa podzavestno noče, saj je navezan na bolečino in jo imenuje za "moja bolečina". Takemu ni potrebno pomagati, če nas ne prosi, saj je to njegova izbira. Bog mu je namenil situacijo, da se iz nje nekaj nauči, pa morda čisto nekaj drugega kakor je videti na zunaj. Vsak za sebe najbolj ve, saj se pozna in se ima možnost spoznati, kaj bi mu pomagalo, da se znebi bolečine.

Ta nadloga nas začne spremljati že na samem začetku življenja. Ko se rodimo jočemo, ker nam je neprijetno, saj smo se udobno počutili 9 mesecev v trebuhu matere, katera je skrbela za nas. Sedaj pa smo prišli ven, v svet, kjer je vse drugače. Potrebno se bo navaditi na vse kar je okoli nas in vse se tudi v času človekovega življenja spreminja. Kar je v nas ostane isto, le raste in se razvija. Da preživimo vsak dan posebej svojega življenja, se moramo prilagajati okolju kjer smo ter čimbolj prijetno in najmanj boleče kot je mogoče, ustvarjati pogoje za rast in razvoj tistega kar je v nas.

Mnogo ljudi pa to pozabi, ne pripisuje pomena tistemu, česar ne vidi, ampak iščejo zadovoljstvo o okolju kjer živijo. Raje spremenijo okolje, partnerja, obleko ali situacijo, samo, da se jim ni potrebno prilagoditi in prebroditi oviro. Potem naletijo na drugo okolje, ki je še bolj kruto zanj in spet bežijo v bolečini in žalosti drugam in to ponavljajo celo življenje, dokler ne ugotovijo, da sami pred seboj ne morejo zbežati. Edina rešitev je sprejemanje bolečine ter jo predelati, prerasti in premagati. Če bolečino premagamo, izgine kot vsaka stvar, nad katero imamo moč. Vendar se večkrat srečamo s situacijo, nad katero pa ugotovimo, da res nimamo moči, da je prehuda in da ne bomo zmogli. To je, kadar gledamo v naprej, predaleč naprej, ko še ne čutimo moči, ki je v nas, ko nas zajame strah in nezaupanje v samega sebe.

Pomislite na trenutke, ko ste bili na višku uspeha, in ugotovili boste, da ste bili prav tam, v tistem trenutku, docela in popolnoma prisotni. Če razmišljate le o tem, 'kaj je bilo' in 'kaj bo', boste zgrešili moč tistega, kar je.

Spencer Johnson, soavtor Enominutnega vodje, v svoji sijajni zgodbi Dragoceno darilo govori prav o tej pomembni resnici. V zgodbi starejši mož pošlje mladega dečka iskat dragoceno darilo, ki traja celo življenje. Glavni junak na koncu odkrije, kaj mu je stari mož hotel povedati: dobro se je učiti iz preteklosti, vendar je živeti v njej pogubno. Dobro je načrtovati za prihodnost, vendar je živeti v njej pogubno. V življenju si najbolj srečen in ustvarjalen takrat, ko živiš v sedanjosti.

Vsi zelo uspešni vodje so se naučili spoštovati moč sedanjosti. Odkrili so, da analiziranje preteklosti in načrtovanje prihodnosti ni dovolj, negovati je treba sedanjost in proslavljati njene zmage.

Ken Blanchard
Izreki za vse življenjske priložnosti

Piše: Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.

Gautama, Buda je približno 600 let pred Kristusovim rojstvom razodel svoj nauk v Indiji, kajti nekaj tisoč let po Krišni je bilo treba ljudi znova prebuditi iz spanja speče duše. Bil je eden od Božjih poslancev, prinašalec Luči. Buda je ljudi postavil pred veliki cilj tistega časa. Ta cilj je bil takrat prva zasnova individualnega razvoja in duhovne hoje po poti odrešenja.

Kaj je bilo bistvo Budovega življenja in nauka? Učil je, da je življenje minljivo in polno trpljenja. Govoril je, da obstoja pot, ki s pomočjo uvida in zavedanja neminljivega v človeku vodi k odrešitvi iz minljivosti. H.P. Blavatsky ga je imenovala hinduistični Kristus.

Na vprašanje o izvoru človeka in sveta, o padcu človeka v svet trpljenja in minljivosti, o bistvu človeka in stanju nirvane ni dal nobenega zavestnega odgovora. Molčal je. Človek se sprašuje, čemu ta izraziti molk Bude? Sam ga pojasnjuje, ko pravi: "Če bi vam govoril o stvareh, ki jih sami ne morete ali še ne morete doživeti, boste začeli špekulirati. To vas bo odvrnilo od naloge, da stopite na pot odrešenja."

Gordon MacDonald je v svoji knjigi 'Ordering Your Private World' razložil razliko med ljudmi, ki 'se ženejo' in med tistimi, ki 'so poklicani'.

Ljudje, ki se ženejo, večino svojega časa prebijejo tako, da poskušajo obvarovati, kar posedujejo – svoje ideje, odnose, lastnino….

Na drugi strani 'poklicani ljudje' živijo v prepričanju, da je vse, kar imajo, posojilo. Izhajajo iz tega, da smo na svet prišli brez vsega, prav takšni pa ga bomo zapustili. S tem se strinjam z eno samo izjemo: mislim, da po tem, ko smo že vse naredili in povedali, s seboj vseeno nekaj odnesemo - ljubezen do drugih in tisto ljubezen, ki smo je bili na naši poti deležni.

Rabin Harold Kushner, pisec knjige Ko se slabe stvari zgodijo dobrim ljudem, je rekel:

»Še nikoli nisem slišal, da bi na smrtni postelji kdo izjavil 'Žal mi je, da nisem več svojega prostega časa prebil v pisarni!'. Večina ponavadi reče: 'Želim si, da bi bil bolj skrben in ljubeč in da bi drugim večkrat ponudil roko.'«

To je misel, ki nas lahko iztrezni in spremeni naše obnašanje.

Ken Blanchard
Izreki za vse življenjske priložnosti

Čustva so vir moči
in vir slabosti,
živost duha odloča,
katera od obeh prevlada.

Nevihtni oblaki diha,
se akumulirajo znotraj,
tvojih resnic, ali laži vira
in kot miselni kumulusi,
lepo potujejo s tabo
in skozi tebe,
kamorkoli že greš
in se jih ne moreš nikakor,
kakorkoli otrest.


Vlečejo nase tvojo,
negativno, ali pa pozitivno silo,
kulminirajo v notranjih nevihtah,
v solzah tvoje notranje sreče,
ali pa tvoje zunanje nesreče,
vedno kot odločitev, tvoje izbire.


stojči Stojan Svet

Prej ali slej zadeneš z glavo ob zoprn tram, ki ti življenje spremeni v križ. Zboliš. Ponesrečiš se. Umre ti nekdo, ki si ga imel rad. Poklicna pot se ti izjalovi. Vara te, na cedilu te pusti mož, žena. Nasprotujejo ti, uničujejo te. Zmanjkuje ti moči.

Ta križ je lahko najrazličnejših mer in oblik. Niso mu mar tvoji nazivi, položaj, ime in ugled, niti debelina tvoje denarnice niti tvoje zveze ali uspeh v družbi. Srečen si, vse gre kot po maslu. Nenadoma pa… ta nesrečni križ. lahko ti povzroči toliko gorja, da si strt in uničen želiš le še umreti.

Križ je resničnost v življenju vsakega človeka. Toda vedno manj ljudi mu je kos. Ne vzamejo ga nase in ne prenesejo njegovega bremena. Mnogi pod njim obnemorejo. Zdravniki za živčne bolezni imajo vedno več dela.

Nimaš izbire! Ali boš nosil svoj križ ali pa te bo strl. Toda zmogel ga boš nositi le, če boš dojel njegov smisel in namen. Križ te bo povrnil v resničnost, spoznal boš svoje resnične dimenzije, da si majhen, ubog, slaboten in ranljiv človeški otrok. Križ te more osvoboditi stvari, ki te lahko zadušijo. Lahko te dvigne iz tvoje povprečnosti. Je kot antena, ki ti posreduje božja sporočila. Ne bo te rešil trpljenja, pač pa te bo rešil prepričanja o njegovi nesmiselnosti in brezplodnosti. Spet lahko postaneš človek in tedaj se bo zgodilo tole:

VSE DRUGAČE IN MNOGO BOLJE BOŠ VIDEL Z OČMI, KI SO JOKALE.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Brez tvoje iskrenosti do srca,

brez tvoje iskrenosti do Boga,

ki v njem prebiva,

se ti ne odprejo vrata diha,

se ti ne odprejo vrata duha,

se ti ne odprejo vrata božanskih zaznav,

vseh tvojih hrepenečiih zahval.

Bodi koristoljuben do srca!

Nebo ti bo hvaležno,

in tvoja pot te pripeljala tja. :)


stojči Stojan Svet

Nihče ni ničesar prejel zastonj

in nihče ničesar ne daje zastonj.

Tudi to telo nisi prejel zastonj,

dano ti je bilo samo na posodo,

da ti v tem svetu zdaj z njim,

kaj koristnega za Boga narediš.

Karkoli že človek hoče dobro početi,

mora v to vložiti,

veliko svojega časa in truda

in leta res trdega dela.

Vsako čutenje,

za sabo potegne

tudi strinjanje,

medtem ko,

vsako strinjanje,

ne potegne za sabo,

vsakega čutenja.


Običajno kar nobenega.


stojči Stojan Svet

Kdor se odzove,

klicu srca,

začuti sladkost,

prepoznanja neba.



stojči Stojan Svet

Lahko si sam, ne da bi bil osamljen. Lahko si neporočen, pa se kar dobro počutiš in si srečen. Lahko pa si poročen ter prihajaš v stik s tisoči ljudi, a si kljub temu obupno osamljen.

Osamljenost je notranje trpljenje, ki ga ne moreš ozdraviti tako, da stlačiš ljudi skupaj. Danes je več ljudi natrpanih drug ob drugem kot kdajkoli poprej: v stolpnicah, v nakupovalnih ulicah, v veleblagovnicah, v zabaviščnih centrih, v počitniških naseljih. In prav tukaj se ljudje čutijo še bolj osamljene, tu pritiska osamljenost nanje še huje. Osamljenost, ki danes tare toliko ljudi, izvira iz duhovne praznine, iz negotovosti in pomanjkanja občutka varnosti. Psihiatri so večinoma nemočni, mnogo ljudi pa nima niti denarja za psihiatrično obravnavo. Ta človeku le lajša stisko, a redkokdaj ga ozdravi. Terapevt nima moči nad koreninami sodobne osamljenosti. Te so duhovne narave. Človek si mora pomagati sam.

Ti, ki si ustvaril te pradavne spomenike,
ti, ki si vzgojil te pradavne kamne,
priznavamo te,
častimo te,
spoštujemo te.
Tvoja imena so izgubljena,
tvoji obrazi so pozabljeni,
tvoje kosti so razstresene,
toda Duh kliče Duha
iz tvoje nepredstavljive prihodnosti
do naše neizmerljive preteklosti.
Glej nas v vizijah tvojih mladih ljudi
in v sanjah o varnosti tvojih starih ljudi.
Vedi, da smo tu,
in vedi, da hodimo s tabo po daljnih poljanah.
Blagoslovi Duha tebi,
mir Duha tebi,
zadovoljstvo Duha tebi,
od kraja do kraja in od časa do časa
v Edini Večni Luči.

prevedla iz angleščine: Nataša Č. in Andrej M.

Večen duh luči, podari nam zaščito;
in v tej zaščiti, varnost;
in v tej varnosti, znanje;
in v tem znanju, zavest;
in v tej zavesti, ljubezen do nje;
in skozi to ljubezen nam podari ljubezen do vsega stvarstva;
in v ljubezni do vsega stvarstva ljubezen do božanskega duha
in vso dobroto, lepoto in resnico.


prevedla iz angleščine: Nataša Č. in Andrej M.

Inspiracija, ali navdih,

nekaj, kar je na vrhu diha,

kar zazanava bistvo česa,

neodvisno od razumskega

razčlenjevanja.


Inspiracija, ali navdih,

ki prav vsa odkritja nam poraja,

pa tudi svoj sam izvor,

lahko odkriva in spoznava.

Odkrij izvor svojega navdiha!


stojči Stojan Svet

Odnosi z naravo, kot se kažejo v spoštovanju in sonaravnem partnerstvu, so bili vedno pomemben temelj indijanskega življenja.

Spodnje besedilo je del govora Orena Lyonsa leta 1977 v Ženevi pred OZN. Zahteva, da se ponovno vzpostavi izgubljena enakopravnost med naravo in človekom, ki izvira iz stoletja starega indijanskega mišljenja. Oren je pripadnik ljudstva Onondaga, enega med šestimi narodi irokeške zveze. Je zaupni upravitelj svojega ljudstva in član Kroga starešin (Elders Circle), združenja tradicionalnih indijanskih voditeljev na medplemenski ravni.

»Nikjer ne vidim delegacije, ki bi govorila za štirinožce. Ne vidim poslanca za orle. Tudi če smo pozabljivi in če mislimo, da smo najpametnejši, smo vendarle del tega sveta. Učiti se moramo, kje je naše mesto – nekje med goro in mravljo, nekje, in samo tam kot pomemben del stvarstva.«

Dosegel boš kar lepo starost,
če te ne doleti smrtna nesreča, srčni infarkt ali
huda bolezen. Toda kaj boš imel od tega, če te potem
zadenejo vse egiptovske nadloge:

trganje v križu, sklepna revma, poapnenje žil in
splošna okostenelost, slab spomin, slabovidnost in naglušnost.

Odrezan boš od drugih, sam in osamljen.

Stroje, ki odslužijo,
vržejo med staro železo.
Kako naj ljudje, ki ne morejo več delati,
še ostanejo 'ljudje' in kako naj bodo srečni?
To je odvisno od okolice,
od družine, od prijateljev, znancev,
od skrbstva za ostarele in pokojnine.
Predvsem pa je odvisno od človeka samega.
Uči se starati!
Starost ni nobena nesreča.
Ni nujno, da bi bila jesen tvojega življenja
kup nesrečnih dni.

Uči se starati z mladostnim srcem!
To je vsa umetnost.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans