Ko se udarimo, nas zaboli. Enako tudi, ko vidimo, da bližnji trpi, pa si ne more omagati, ker mogoče ni pomoči. Morda ne zna, ne zmore ali pa podzavestno noče, saj je navezan na bolečino in jo imenuje za "moja bolečina". Takemu ni potrebno pomagati, če nas ne prosi, saj je to njegova izbira. Bog mu je namenil situacijo, da se iz nje nekaj nauči, pa morda čisto nekaj drugega kakor je videti na zunaj. Vsak za sebe najbolj ve, saj se pozna in se ima možnost spoznati, kaj bi mu pomagalo, da se znebi bolečine.

Ta nadloga nas začne spremljati že na samem začetku življenja. Ko se rodimo jočemo, ker nam je neprijetno, saj smo se udobno počutili 9 mesecev v trebuhu matere, katera je skrbela za nas. Sedaj pa smo prišli ven, v svet, kjer je vse drugače. Potrebno se bo navaditi na vse kar je okoli nas in vse se tudi v času človekovega življenja spreminja. Kar je v nas ostane isto, le raste in se razvija. Da preživimo vsak dan posebej svojega življenja, se moramo prilagajati okolju kjer smo ter čimbolj prijetno in najmanj boleče kot je mogoče, ustvarjati pogoje za rast in razvoj tistega kar je v nas.

Mnogo ljudi pa to pozabi, ne pripisuje pomena tistemu, česar ne vidi, ampak iščejo zadovoljstvo o okolju kjer živijo. Raje spremenijo okolje, partnerja, obleko ali situacijo, samo, da se jim ni potrebno prilagoditi in prebroditi oviro. Potem naletijo na drugo okolje, ki je še bolj kruto zanj in spet bežijo v bolečini in žalosti drugam in to ponavljajo celo življenje, dokler ne ugotovijo, da sami pred seboj ne morejo zbežati. Edina rešitev je sprejemanje bolečine ter jo predelati, prerasti in premagati. Če bolečino premagamo, izgine kot vsaka stvar, nad katero imamo moč. Vendar se večkrat srečamo s situacijo, nad katero pa ugotovimo, da res nimamo moči, da je prehuda in da ne bomo zmogli. To je, kadar gledamo v naprej, predaleč naprej, ko še ne čutimo moči, ki je v nas, ko nas zajame strah in nezaupanje v samega sebe.


Čustva, ki nas preplavijo so ne-gativna in tudi ne-potrebna. Za-upanje pa je pozitivno in nam prinese lepa vzpodbudna čustva, kot so veselje, zadovoljstvo, ljubezen ter sprejemanje situacije in ljudi, ki so nam na poti. Ne govorim o tem, da samo "smo" v ne-delovanju. Delujemo, živimo in se imamo lepo, sedaj in tu, kjerkoli smo in s komerkoli se srečamo. Kaj bo jutri, bomo videli jutri, saj bo v dobri veri in za-upanju z nami Bog in vsa njegova hierarhija, oni pa bodo poskrbeli za vso podporo in pomoč, ki nam bo primanjkovala.

Če se ozremo nazaj, vidimo bolečine, skrbi, ki smo jih imeli. Spomnimo se, koliko skrbi smo imeli po nepotrebnem, pa se je vse lepo končalo, za nas najboljše kot je bilo mogoče in morda še bolje, kot smo si sami želeli. Za vse je poskrbljeno, zakaj ne bi bilo tudi za nas? Zakaj si delamo skrbi, če pošteno in ljubeče živimo, če pošiljamo lepe misli ljudem, katere ne vidimo, če objamemo ljudi, ki jih lahko občutimo in pomagamo tistim, ki za to prosijo. Zakaj bi skrbeli, da nam bo kaj vzeto, saj nismo nič prinesli s seboj na ta svet in nič ne potrebujemo za seboj, ko oddidemo. Vse imamo samo v uporabo, tako tudi bolečino, katero si pridelamo sami, s svojim načinom življenja, prehranjevanja ter mentalnimi mahinacijami.