Prijateljstvo je največje in najdragocenejše darilo, je smisel vseh daril, ki si jih ljudje dajejo drug drugemu. Če je tvoje darilo znak prijateljstva, ga boš morda zavil v živobarven papir in povezal s pisanimi trakovi. Prijateljstvo pa izpusti na prostost, kot metulja, ki z lahkotnimi krili leta od srca do srca. Če zapreš metulja v škatlico, ne bo več mogel letati. Če prijateljstvo zaviješ v papir, se bo zadušilo.

Prijateljstvo je svobodno, spontano in brez skritih nagibov. Če kupiš darilo zato, da bi si pridobil ali podredil kakšnega človeka, bo prijateljstvo umrlo. Če se darila spremenijo v trgovanje in medsebojno obveznost, je prijateljstva konec. Darilo kot izraz prijateljstva ni nikoli veliko in nikoli težko. Ne obremenjuje, saj ga nosijo tokovi naklonjenosti, ki se prelivajo od srca do srca brez vsakršnega namena. Darila lahko zaviješ in povežeš z vrvico, toda prijateljstva nikoli.

Prijateljstvo:
v tvojem srcu živijo ljudje, ki so tu doma,
in bodo bivali tu, četudi bodo umrli.

Kdor odklanja prijateljstvo, živi v deželi brez rož.


Phil Bosmans
Rad te imaM

Kako dolgo sem te poznal, o Kanada? Sto let? Da, sto let in še več. Danes, ko praznuješ svoj stoti rojstni dan, se žalostim. Zaradi vsega, kar si storila indijanskim ljudstvom po vsej deželi.

Poznal sem te, ko so bili tvoji gozdovi še moji. Takrat, ko so me hranili in mi dajali zavetje. Poznal sem tvoje potoke in reke. V njih so se svetlikale ribe in plesale v sončni luči. In voda je govorila: pridi, poteši si lakoto z mojim bogastvom. Poznal sem te v tvojih vetrovih. Svobodna kot veter, je duša nekoč lahko potovala prek tvoje domače zemlje.

Po dolgih stoletjih, odkar so prišli beli ljudje, te prostosti ni več. Odšla je. Kakor losos, ki na potovanju k morju skrivnostno izgine. Tuje, čudne navade belcev so me težile, da sem omagal.

Če sem se boril, da bi obvaroval svojo deželo in dom, so mi rekli divjak. Če nisem hotel sprejeti in razumeti življenje belcev, so mi rekli, da sem len. Vzeli so mi pravico, ko sem skušal voditi svoje ljudstvo.

Tvoje zgodovinske knjige molčijo o življenju mojega ljudstva. Za zgodovino Kanade smo bili Indijanci enakovredni bizonom v preriji. V gledaliških igrah in filmih si me osmešila in če sem pil tvojo žgano pijačo, sem bil pijan – močno pijan. In sem pozabil.

O Kanada, kako naj vendar praznujem s teboj tvoj stoti jubilej? Naj se ti zahvalim za rezervate, ki so mi ostali od nekdanjih gozdov? Za ribje konzerve iz rek? Za izgubo ponosa in avtoritete, celo lastnemu ljudstvu nasproti? Naj se ti zahvalim zato, ker sem izgubil voljo, da bi se branil? O, bog v nebesih, vrni mi pogum starega poglavarja.

Dan George
poglavar Indijancev Salish in častni poglavar Indijancev Suquamish, je govoril v Vancouvru leta 1967 ob praznovanju stoletnice Kanade.


Prijateljstvo z zemljo
Pot Indijancev
Kathe Recheis in Georg Bydlinski
poslovenil Ivan Sernec

Gostota besede
človeka
pove,
kje on
v notranjem
razvoju v resnici je.

stojči Stojan Svet

Ljubezen je edini ključ,
ki odpira vrata raja.
Košček raja je
v vsakem smehljaju, v vsaki dobri besedi,
v naklonjenosti, ki jo podariš.
Košček raja je
v vsakem srcu, ki postane rešilni pristan
kakemu nesrečnemu človeku,
v vsakem domu, kjer sta kruh in vino
ter človeška toplina.
Košček raja je
v vsaki oazi, kjer cveti življenje,
in je človek postal človek
ter so ljudje drug drugemu bratje in sestre.
Bog je svojo ljubezen položil v tvoje roke
kot ključ od vrat, ki vodijo v raj.

Včasih se zdi, kot da bi v tebi bivala dva človeka. Eden, ki naredi vse prav in ga kažeš zunanjemu svetu, in drugi, ki se ga sramuješ. V vsakem človeku obstaja neka globoka razklanost. Srečujem ljudi, ki kljub največjemu prizadevanju okolice vedno znova zapadajo v staro zlo. Ljudi, ki bi radi v redu živeli, pa vendar počenjajo stvari, ki jih niti sami ne razumejo.

Zakaj je tako? Ker človek ni Bog, niti ni angel ali kakšno nadnaravno bitje, ampak le majhen romar na dolgi poti. In vendar je človek čudovito bitje. Izkustvo lastne slabosti mu omogoča, da razume soljudi. Kdor si nikoli noče priznati neuspeha, postane farizejski in trd kot kamen. Srce mu zakrni in ni več zmožno tolažiti in opogumljati drugih, jih razumeti in jim odpuščati.

Naj te tvoje lastne slabosti in napake ne presenečajo. Vendar jih tudi ne smeš prikrivati in preobračati v kreposti. Naučiti se moraš živeti z njimi. Saj vendar veš, da nihče ni tako dober, kot je v svojih najboljših trenutkih, in nihče ni tako slab, kot je v svojih najslabših trenutkih. Prijateljstvo in ljubezen cvetita, kadar ljudje postanejo blagi, blagi v svojih sodbah, blagi v svojih besedah in blagi v medsebojnem ravnanju.


Phil Bosmans
Rad te imam

»Vhod v tipi je vedno obrnjen proti vzhodu. Ko Indijanec zjutraj stopi iz šotora, da bi pozdravil sonce, se ozre v nov dan in naredi štiri korake. Vsak korak pospremi z željo – za vsak letni čas, ki bo prišel. Potem upre pogled proti zahodu; prehiti sončno pot, preden bo sonce dohitelo zahodno obzorje. Tako pokaže, da se nič, kar premine, ne vrača; včerajšnji dan je končan. Pogled je zazrt naprej. V življenju Indijanca ni slabih dni. Tudi če je še tako viharno – sleherni dan je dober. Ker živiš, je dober vsak dan.«

Henry Old Coyote
rojen leta 1912, je pripadnik Indijancev Crow, ki so pred prihodom belcev živeli vzhodno od velike travnate ravnine kot lovci in poljedelci. Tipi – beseda iz jezika Dakotcev – označuje stožčasto obliko šotora prerijskih Indijancev, narejenega iz ustrojene bizonje kože, običajno okrašene in poslikane z različnimi simboli. Število štiri (štiri korake) je pomenilo Indijancem sveto število.


»V žalosti se slaboten oglašam, o šestere moči sveta. Prisluhnite mi! Morda je zadnjič, da vam kličem. Podarite mojemu ljudstvu novo življenje!«

Direktor, vodja in pripravnik so se odpravili na kosilo in
gredoč po parku nenadoma zagledajo staro oljno svetilko.

Ko jo podrgnejo, se iz nje v dimu prikaže duh.

Duh spregovori: "Ponavadi izpolnim tri želje; torej povejte, kaj si želite!"

"Najprej jaz, najprej jaz!", se oglasi pripravnik.
Želim si biti na Bahamih, prevažati se po morju z gliserjem in
pozabiti na vse skrbi!". Puf in izgine!

"Zdaj pa jaz, zdaj pa jaz!
zavpije vodja ves presenečen. "Naj bom na plaži na Havajih,
daj mi osebno maserko, zraven pa neskončno zalogo Pine colade in
poleg mene ljubezen mojega življenja!" Puf in izgine tudi on!

"Zdaj pa še ti", se duh obrne k direktorju."
"Glej", pravi direktor, "da bosta tadva na delovnem mestu še pred kosilom!"

MORALA ZGODBE: Direktor naj ima vedno prvo besedo!

Ko sem nekega jutra zajtrkoval, sem slučajno slišal pogovor dveh onkologov. Eden izmed njiju se je zagrenjeno pritoževal:

»Veš, Bob, jaz tega enostavno ne razumem. Uporabili smo enaka zdravila, enake odmerke, enak plan in enake začetne kriterije. In vendar imam jaz dvaindvajset odstotno stopnjo dovzetnosti, ti pa štiriinsedemdeset odstotno. To je pri metastaznem raku nekaj nezaslišanega. Kako ti to uspe?«

Njegov kolega mu je odgovoril:

»Oba uporabljava Etoposide, Patinum, Oncovin in Hydroxyurea. Ti svoje imenuješ EPOH. Jaz pa svojim pacientom pravim, da jim dajem HOPE (ang. upanje). Ne glede na to, kako žalostna je statistika, jaz poudarjam, da možnost obstaja.«

William M. Buchholz, dr. medicine

iz knjige: Kurja juhica za ozdravelo dušo
Jack Canfield
Mark Victor Hansen
Patty Aubery
Nancy Mitchell

Bodi srčni vedež,
da ti ne bo treba biti,
notranje prazen revež.

stojči Stojan Svet

Star mož
je že ničkolikokrat
ustavil naš avto,
da bi zlezel ven
in pobral majhne krastače,
ki so, oslepljene od žarometov,
kakor žive deževne kaplje
skakljale po cesti.

Padal je dež,
v megli so se svetili njegovi lasje,
in vedno znova sem mu pravil:
ne moreš rešiti vseh,
s tem se sprijazni, vstopi vendar,
moramo dalje, do cilja.

Travna bilka je rekla jesenskemu listu:

»Ti padaš na tla s takim hrupom, da razbliniš vse moje zimske sanje!«

List ji je jezno odgovoril:

»Rojena si nizko in nizkotno živiš, zato ne razumeš glasbe, ti, prepirljivka! Ne živiš v zraku, zatorej ne poznaš melodije petja.«

Potem se je jesenski list ulegel na zemljo in zaspal. In ko je prišla pomlad, se je zopet prebudil in sedaj je bil travna bilka.

Ko je nastopila jesen in je prihajal zimski spanec, v času, ko so se v zraku zibali listi, je mrmral predse:

»Oh, ti jesenski listi! Povzročajo tak hrup in razženejo vse moje zimske sanje!«

Kahlil Gibran

Sprehajal sem se kot vsako jutro, ko se je poleg mene ustavil tovornjak z odpadki. Mislil sem si, da bo voznik vprašal za smer. Namesto tega pa mi je pokazal fotografijo srčkanega petletnega dečka.

»To je moj vnuk, Jeremiah,« je rekel. »V bolnišnici Phoenix leži na intenzivni negi.«

Ker sem mislil, da me bo zdaj prosil za nekaj denarja, da bodo lahko plačali zdravljenje, sem prijel za denarnico. Toda on je hotel nekaj več kot denar. Rekel je:

»Kogar le morem, prosim, naj za mojega vnuka zmoli molitev. Bi tudi vi hoteli zmoliti molitev zanj, prosim?«

Zmolil sem. In noben od mojih problemov se mi tistega dne ni zdel pomemben.

Bob Westenberg

iz knjige: Kurja juhica za ozdravelo dušo
Jack Canfield
Mark Victor Hansen
Patty Aubery
Nancy Mitchell

»Najvažnejša perspektiva glede odkritja Amerike je v tem, da se med seboj soočajo zelo različna ljudstva – cilj enih je bil, pridobiti in imeti, medtem ko so drugi živeli v plemenski skupnosti. Ta razlika je povzročila tako globok prepad, da je do danes onemogočeno medsebojno razumevanje.

Leta 1492 ni bilo v Evropi koščka zemlje, ki bi od kralja navzdol ne pripadal kakemu lastniku. Večina ljudi je bila razlaščena in ni imela zemlje. V istem letu v Ameriki ni bilo pedi zemlje, ki bi bila last kogarkoli. Prebivalcem je bila zemlja sveta. Ljubili so jo in nikoli je niso posedovali; nasprotno, ljudje so se čutili, kot da so v lasti zemlje. Spoštovan je bil človek, ne njegova posest.«

Wilfred Pelletier
Indijanec Odawa, se je rodil v rezervatu Wikwemikong v Kanadi in tam tudi doraščal. Že mnogo let ima stike s starimi vrači in modrimi in se zavzema za pravice staroselcev. Je pisec knjig in člankov o indijanskih vprašanjih. Gornje besedilo je iz knjige A Wise Man Speaks.


»Siouxi nismo preprosto ljudstvo; zelo smo zapleteni. Na vse gledamo iz različnih zornih kotov. Za nas je v veselju bolečina in v bolečini veselje. Tako, kot občutimo klovna – kot veselo in kot tragično figuro. Vse je del iste celote. Narave, ki ni ne žalostna ne vesela. Narave, ki je.«
Lame Deer

Začenja se jesen.
To opažam na vrtu,
na drevju in grmičevju.
To čutim v zraku
in v svojih udih.
Poletje je nepreklicno mimo.
Zoper jesen
ni nobene zdravilne rožice.
Vendar je jesen lepa
in tako polna barv.
Zadnje življenjske radosti
so bolj umirjene, a tudi globlje.
Tako bom mirno čakal,
da pride jesen k meni.


Phil Bosmans
Reci življenju DA

Bližje si temu trenutku zdaj,
večja je tvoje sreče milina
in dlje ko si v mislih ti od njega,
večji je zate lahko ta kraj,
zastoj tvojega žalostnega spomina.
Premakni se v svoji zavesti naprej!

stojči Stojan Svet

večna enost,
ki nam poješ v tišini in
nas učiš po drugih,
odločno in modro vodi
moje korake.

naj uvidim nauke, ko stopam,
in častim namen vseh stvari.
pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam,
da vedno govorim izza oči.

naj opazujem, ne sodim.
naj ne škodujem in naj zapustim
glasbo in lepoto, ko odidem.
in ko se vrnem v večnost,
naj se krog sklene in
spirala razširi.


Sporočilo iz večnosti, Marlo Morgan

Izpiski iz knjige razsvetljenega mojstra:
Eckhart Tolle: The power of Now (Moč sedanjega trenutka)

Igor Kononenko

Življenje, Bit, Zavest, Nemanifestirano, Prisotnost, Bog

"Bit, zavest in življenje so sinonimi."

"Lahko izboljšaš svojo življenjsko situacijo, ne moreš pa izboljšati življenja; življenje je tvoja najgloblja notranja Bit. Je že cela, popolna, dovršena."

"Prisotnost pomeni življenje, ki dosega samo-zavedanje."

"Vse, kar obstaja, ima neko stopnjo zavedanja."

"Skozi človeško podobo Zavest lahko ponovno pridobi samo-zavedanje, toda na neprimerno globljem nivoju, kot ko jo je izgubila."

"Pot od nezavestne popolnosti, skozi navidezno nepopolnost in škodljivost do zavestne popolnosti."

"V Biti se subjekt in objekt združita v eno."

"Nemanifestirano te ne osvobodi, dokler ne vstopiš vanj zavestno."

Če hočemo biti srečni,
moramo za to plačati neko ceno,
ceno za svojo srečo:
ta pa je nič več in nič manj
kot podarjanje samih sebe.

Podarjati samega sebe
ne morem s fanatizmom
ali iz potrebe po uveljavljanju,
ne sme biti nadležna dolžnost
ali krčevito žrtvovanje.
To lahko storim le svobodno,
Z veseljem in iz ljubezni.
In tedaj bo moja sreča nenadoma tu:
kot senca moje ljubezni.

Samo zaradi denarja
nisem vreden niti počenega groša.

Usoda tistih, ki dajejo življenje,
je v tem, da prav zato umrejo,
tako kot žitno seme, semenski krompir,
sadna koščica in sleherno zrnce,
iz katerega raste novo življenje,
odmre ter je zavrženo in pozabljeno.
Tako bi se moral dober človek vselej zavedati,
da pri vsem, kar sam prispeva k življenju,
odmira in bo odrinjen,
ker postaja nepotreben.
Sprijazniti se s tem
je prava umetnost življenja,
kajti v tem sprijaznjenju,
v popolni privolitvi v umiranje,
je skrit najbogatejši sad,
sad globokega veselja do življenja.


Phil Bosmans
Reci življenju DA

V tvojem življenju pride čas, ko končno dojameš ... Ko se, sredi vseh svojih strahov in svoje norosti, nenadoma ustaviš na mestu in glas nekje v tvoji glavi zakriči ... DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka in obtoževanja in mučenja, da bi se obdržal.

Nato si, kot otrok, ki se umiri po izbruhu, obrišeš solze in začneš na svet gledati z drugačnimi očmi.

To je tvoje prebujenje.

Zaveš se, da je čas, da prenehaš upati in čakati, da se bo nekaj spremenilo ter da se bosta sreča in varnost čudežno pojavili na obzorju.

Zaveš se, da v resničnem svetu ni vedno pravljičnih koncev in da se mora vsako zagotovilo »srečno do konca svojih dni« začeti s tabo ... In v procesu se skozi sprejemanje rodi občutek jasnosti.

Prebudiš se v dejstvo, da nisi popoln in da te ne bo vsakdo vedno ljubil, cenil ali odobraval tega, kdo ali kaj si ... In to je v redu. Pravico imajo do lastnih pogledov in mnenj.

Igor Kononenko

Bhagavan Sri Ramana Maharishi – modrec iz Arunachale (1879-1950) Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rodil se je v Indiji z imenom Venkataraman. Bil je običajen otrok, brez večjih posebnosti. Znan je bil le po zelo globokem in trdnem spancu, takrat so ga lahko sovrstniki vlačili okoli in celo pretepali, pa se ni zbudil. Ko je bil star 17 let, je ob izkušnji bližine smrti presegel svoj ego in dosegel razsvetljenje. Zapustil je svoj dom, družino in vse ki jih je poznal. Čutil se je poklicanega k Arunachali (majhen hrib v južni Indiji). Dve leti je živel v samostanu, potem pa se je preselil na hrib in tam živel v samoti v votlini. Njegovo edino imetje je bil kos obleke, s katerim se je pokril, in palica za hojo. Sčasoma se je razvedelo za modreca, ki živi sam na Arunachali. Mnogi so se čutili poklicani, da sedijo ob njegovi prisotnosti. Vsi so čutili blaženost ob njegovem pogledu. Zelo redko je govoril, včasih je odgovoril na vprašanja. Mnogi se so ob njegovi prisotnosti razsvetlili. Leta 1922 je ob vznožju hriba ustanovil ašram, kjer je živel do smrti.