dragi moji, Stojči, Tatjana in Žiga,
naj še sam dodam nekaj misli o " znanju o sebi" in "samospoznanju".
Ena izmed temeljnih predpostavk vsake duhovne poti, šole, je spoznanje samega sebe. V starih templjih Grčije je bilo nad vhodom templja v Delfih napisano:" Človek, spoznaj samega sebe." Ko je učenec stopil skozi vrata, je lahko na drugi strani prebral:" in spoznal boš svet in Boga", lahko razumemo tudi tako:" in spoznal boš, da si Bog ti." Bog je tam kjer si ti.

Različna vrsta spoznanja samega sebe obstoja, razlika je v različnem cilju; eno je v smeri psihološke poti, drugo pa k duhovnemu cilju. Na prvi poti, ki je čisto duševna, se učimo bolje delovati v svetu okoli nas, več prispevati in s tem živeti bolj uspešno, recimo naslovnice seminarjev in knjig:" Kako postati brušen diamant, " kako postati uspešen poslovnež"kako izkoristiti 100% svojih možganov, " kako postanete karizmatična osebnost", itd. Duhovna pot pa nas vodi skozi svet in preko njega ven iz sveta. Iz tega je razvidno, da cilj prve poti ostane znotraj meja sveta teh treh nam poznanih dimenzij, dočim je cilj druge Poti preseči Rubikon ali meje sveta.

" Samospoznanje", ki je nujno potrebno, da bi se dvignili nad meje lastne omejenosti, nad svet, je in je lahko le osebni vidik. Biti mora vedno splošno veljavno človekovo spoznanje. Pri tistem, ki opazuje mora biti točka opazovanja zunaj osebnosti, zunaj sveta. Kajti samo tako lahko brez osebne obarvanosti in brez predsodkov spoznava stanje, ki je skupno celemu človeštvu. Če nima pri tem omenjene kritične distance, je pogled nejasen in lahko usodno zgrešen , kar nam pove pretekla in sedajna krvava zgodovina tega sveta!

Sedaj na tej točki smo prišli do navideznega nerešljivega vprašanja: Kako lahko najdemo tako mesto zunaj sveta, če pa vsi govorijo o notranjem mestu ( " srcu" ), če se govori, da svet lahko premagamo šele takrat, ko smo opazovali in spoznali svet in sebe s tega od sveta odrešenega mesta? Mar ni to čisto nasprotje? Če bomo poskušali to razumeti s svojim običajnim analitično logičnem, časovno-prostorskim mišljenjem , kateri je zadolžen za objektivni materialni svet, ne bomo presegli ali rešili tega nasprotja. Obstaja pa seveda drugo mišljenje, ki ni rojeno v tej naravni danosti in vezanosti, ki pa ga je lahko deležen vsakdo, če se zanj zavzema.

Če si resnično srčno želimo v sebi razrešiti protislovlje, ko dojamemo in spoznamo, da ozdravitev našega življenja ni povezana s tem svetom (" moje kraljestvo ni od tega sveta:") , tedaj se iz našega hrepenečega središča-srca dvignejo v našo zavest odrešilne in jasne misli. To seme božje v našem srcu ali naša bit je točka, ki jo iščemo in je zunaj tega sveta. Eno je naše fizično srce, drugo pa je Božansko.

Kadar smo deležni tega tega "Znanja" ob takem toku misli, ki prihaja v naše misli pogosto rečemo: Nisem niti sanjal ali si mislil, enostavno se mi je zgodilo. To je dragocena izkušnja in je tudi prvo potrebno spoznanje. Človek je dvojno bitje, ki je zgrajen iz umrljivega dela, ki je od tega sveta in neumrljivega, ki ni od tega sveta. Oba dela sta med seboj v našem življenju povezana, nikoli pa ne pomešana. Nesmrtni je duhovni človek:" Človek od Znanja" , je trdil Don Huan, drugi pa je zemeljski.

Tako nam je povsem jasno, da obstojata dva sveta. Zemeljski minljivi kateremo pripadamo z našimi štirimi telesi ali osebnostjo in nezemljski del, ki ga večina duhovnih učiteljev imenuje Božanski pravi Jaz ali Človek iz drugih dimenzij. To pa je že drugo zelo pomembno spoznanje, poleg spoznanja o dveh svetovih. Sam Jezus nam je to razodel, ko je pokazal na naše duhovno Bit, ko je izrekel besede Znanja:" Jaz sem rekel: Bogovi ste. To pa je že tretje še kako uzredno važno spoznanje. Naša naloga je v tem, da znotraj sebe odkrijemo in odrešimo tega Boga v sebi, ki kot pravi Jezus, ni od tega sveta. Pri vseh inicijacijah gre za to odrešilno delo, in za nič drugega.

Edino pravo samospoznanje je to , vse ostalo je napačno samospoznanje. Bog v nas je že popolen in ne potrebuje, da bi ga mi še naprej razvijali. Je že popolen. Potrebuje le nas, da mu v sebi damo mesto, ki mu pripada, življenjski prostor. Zato se moramo naučiti, da v komunikaciji z Njim naredimo prostor Božanski moči ljubezni tej mogočni sili, ki domuje v nas samih. Nič ni izven nas. To pa je že četrta notranja icijacija ali spoznanje. Od tu naprej lahko v notranji naravnanosti in pripravljenosti na to Točko misli Boga sprejemamo Znanje iz prve roke ali Boga.
to je moj pogled na skupno problematiko teh odločilnih pojmov na poti vsakega, ki išče. Upam, da sem s tem komentarjem doprinesel k bolj jasni preglednosti Bistvenega.
vsem skupaj vse dobro in lep pozdrav,
Miran

[ Odgovori na to | # ]