NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Mojster je večji kot Bog   
    četrtek, 17. junij 2004 @ 06:20 CEST
    Uporabnik: stojči

    * Modre misli in zgodbe Nekateri ljudje nikakor ne morejo razumeti, da če na ta planet zemljo ne bi stalno prihajali mojstri, ne bi bilo tu prav nobenih religij, pa tudi ljudje bi se že zdavnaj pobili med sabo.

    Noben mojster ne prinaša s svojim učenjem nekih novih moralnih norm in vrednot,
    ampak so te moralne vrednote in norme zakodirane že v sami notranji svetlobi vsakega človeka, saj od te svetlobe prav vsak živi, ne glede na to, koliko se tega zaveda ali pa ne.

    Tole zgodbico, ki jo tule bereš, si sproti izmišljam samo zato,
    da bi ti moje besede mogoče dale kak navdih za tvoj korak,
    še najbolje tak, ki te bo popeljal v tvojo božansko notranjost. :)

    Visoko v gorah je bila majhna vasica, do katere se ni dalo priti drugače, kot samo priplezati tja čez visoke stene. Tudi spustiti se iz te vasice je bilo hudo nevarno, saj kdorkoli je to poizkusil, nikoli ni vedel ali bo to pot preživel
    ali pa ga bo pod sabo pokopal kak gorski plaz ali pa mu bo padel na glavo kak kamen, ki se je stalno krušil od sten.

    Kdorkoli je kdajkoli odšel, ali bolje rečeno odplezal iz vasice, se nikoli več ni vrnil, saj je bilo življenje v tej gorski vasici hudo težko in nevarno.



    Vsi vaščani so bili povezani med sabo in odvisni drug od drugega.

    Vsi so delali, kar je kdo zmogel in si vse pravično delili med sabo.

    Če so bili lačni, ker ni bilo dovolj hrane, so bili lačni vsi in če jih je zeblo,
    ker niso zaradi snega mogli priti do kurjave, je zeblo vse, ampak že stoletja in stoletja so vztrajali v majhni vasici v steni in preživeli.

    Vlada dotične države in ljudje, ko so izvedeli v kako nemogočih in nevarnih razmerah živijo ti vaščani, so se odločili, da jim pomagajo in jim s tem olajšajo življenje.

    S helikopterjem so jim poslali manjšo vetrno elektrarno z vso opremo in priložili navodila, kako se jo postavi in kako naj vaščani razpeljejo žice od hiše do hiše in kako in čemu vse elektrika služi.
    V paketu, ki so ga s helikopterjem spustili v vas, so bili tudi razni električni gospodinjski aparati, od raznih mešalnikov in mlinov do sesalnikov, televizij, itd.
    Vasica je ležala na tako strmem terenu, da helikopter nikakor ni mogel pristati, še sreča, da je posadka helikopterja sploh lahko spustila tovor.
    Tudi to je bilo za njih zelo nevarno, saj bi jih veter med samim spuščanjem tovora lahko celo butnil v skale. Na srečo se je vse srečno končalo.

    Vaščani so bili daril zelo veseli in so si vse lepo po bratsko razdelili.

    Na žalost pa nihče od njih ni znal brati. Električne aparate so si postavili na oltarčke in jih občudovali in se zahvaljevali Bogu za njegovo dobrotljivost, njihovo življenje pa se ni spremenilo niti za piko.

    Mnogo let kasneje pa je nekega elektro inženirja gnalo neko notranje hrepenenje, da se odpravi prav v te gore in osvoji še nekaj vrhov več in jih doda seznamu svojih že osvojenih vrhov, saj je bil eden najbolj priznanih državnih plezalcev.

    Plezalci pa so poleg svojega znanja zelo odvisni tudi od sreče, izbrane plezalne smeri in pa seveda od vremena.

    Tako je med njegovim plezanjem v steni nanj padel dovolj velik kamen, ki ga je tako poškodoval, da ni mogel plezati niti naprej ne nazaj.

    Vedel je, da prihaja njegov konec. Preden se je onesvestil, je razmišljal o svojem življenju, kaj je komu kaj dobrega storil in komu kaj slabega in kaj bi spremenil, če bi lahko.

    V naslednjem trenutku se je zbudil v postelji neke skalnate koče in nad njim so se sklanjali od bakel obsijani obrazi nekih ljudi.

    Nikakor se ni mogel spomniti ali je o tem prizoru že nekoč sanjal ali sanja prav zdaj, ampak vse se mu je tako zdelo, kot bi ta film, v katerem so ga rešili prav tisti ljudje tiste male vasice, o kateri je nekoč slišal po pripovedovanju nekih ljudi, že doživel enkrat prej.

    Ko si je opomogel in se malo razgledal okoli, je opazil v skalnih hišah oltarčke, na katerih so ljudje imeli razne električne aparate.

    Čeprav so se težko sporazumevali, saj so vaščani govorili zelo čuden dialekt, so mu vaščani pokazali tudi en čuden paket, ki je ležal lepo zavit in lepo obložen s kamenjem sredi vasi.

    Elektro inženir je takoj, ko ga je pobližje pogledal spoznal, da je to vetrna elektrarna in takoj mu je bilo jasno, zakaj ga je gnalo hrepenenje prav v te gore.
    Ta sila, ki vse ustvarja, vzdržuje in uničuje, ga je poslala k tem ljudem.

    Lotil se je dela, postavil vetrno centralo, povezal žice in jih lepo napeljal do vsake hiše.

    Ljudje nikakor niso mogle verjeti njegovim trditvam, da so predmeti na njihovih oltarčkih poleg njihovega občudovanja in čaščenja, lahko tudi koristni gospodinjski aparati, ki bi jim lahko olajšajo njihovo življenje.
    Največji šok za vaščane te male gorske vasice pa je bil, ko je elektroinženir pognal vetrno centralo v tek in ko so nekateri vaščani na lastni koži preizkusili, kako izgleda, če te elektrika strese. Najbolj pa jih je razveselila svetloba, ki je zdaj ponoči prihajala tudi iz električnih žarnic njihovih hiš.

    Odkritje, kako neverjetno koristni so lahko ti gospodinjski aparati, ki so jih hranili na njihovih oltarčkih, pa je bil za njih že pravi čudež.

    Seveda so zdaj svoje čaščenje s teh gospodinjskih aparatov prenesli na elektroinženirja, ki jim je pokazal njih praktičnost in njih pravi namen uporabe.

    Elektroinženir se je odločil kar ostati v tej mali gorski vasici, saj se mu je tako dobro godilo, kot še nikoli doslej. Vsi vaščani so ga potrebovali, vsi so ga spoštovali in vsi so ga imeli radi, saj je bil za njih pravi čudodelnik, ki je znal vzdrževati vetrno centralo in popravljati gospodinjske aparate, omogočil jim je celo, da so lahko vsi skupaj gledali skozi neko čudno škatlo ljudi in naravo in kaj vse se dogaja po svetu.

    On pa je užival v tem, da jih je lahko učil vsega, kar je sam znal.

    Seveda se zgodba lahko po želji ponavlja, ko se ti aparati spet lahko preselijo na oltarje domov, dokler ni pride ponovno kak nov elektroinženir, ki jim ponovno odkrije njihovo praktičnost in njih uporabo.

    Zgodba z mojstrom je še kako lahko primerljiva z zgodbo o elektroinženirju iz zgornje zgodbe.
    Imaš čudovito telo,
    v katerem je čudovita božanska neumrljiva sila,
    kateri se enostavno reče življenje.
    Znotraj srca se skriva tvoja božanska elektrarna,
    ki jo poganja veter tvojega diha.

    A premnogi ljudje se kar naprej sprašujejo:
    » Zakaj sem tu?«
    »Kakšen je namen mojega življenja?«

    Vsakdo ima naravno potrebo po čaščenju in ker tistega, kar naj bi častil ne najde znotraj sebe, pač časti tisto, kar mu ostane za čaščenje in malikovanje.
    To pa so običajno zunanji predmeti,
    ki si jih je v svoji domišljiji ustvarja, da jih lahko občuduje, pa najsi bodo to bodisi religiozni objekti, kipi, slike ali pa razni predmeti, na katerih si »pase« oči v raznih »šoping« centrih, ki vse bolj nadomeščajo religiozne objekte.

    Lahko pa kdo časti in malikuje tudi svoje misli in si reče:«O, kako krasne so moje misli«, ne da bi se pri tem zavedal, da je njegov razum samo orodje, ki človeku pomaga sprejemati življenjske odločitve, ki pa te niti za en sam milimeter ne pripeljejo v globino samega sebe.

    Sokrat je rekel: »Spoznaj samega sebe!«

    Ni rekel spoznaj svoje misli,
    ali spoznaj svoje telo, ampak spoznaj to,
    kar povezuje tvoje misli in tvoje telo,
    spoznaj svojo življenjsko silo ali svoje srce,
    zaznaj kaj od kje prihaja in kam kaj gre,
    skratka postani raziskovalec ali znanstvenik svoje duše.

    Sam sem raziskovalec in znanstvenik svoje duše, saj že več kot trideset let raziskujem svojo dušo in srce, še posebej po tem, ko sem od mojega mojstra Prem Rawata sprejel njegovo darilo Spoznanja sebe.

    Zame je mnogo lažje to početi, če imaš nekoga, ki te pri tem delu na sebi vzpodbuja in pomaga.

    Vsa znanja tistih, ki se nanašajo na prebrane knjige, se vedno kaj hitro končajo, ko jih vprašaš: »Ali me lahko praktično pripelješ do tja, o čemer ti govoriš?«.

    Običajen odgovor takih ljudi je: » Preberi še to ali ono knjigo?« s tem, da vsak globoko v sebi ve, da nobena knjiga na svetu ne more pripeljati človeka do pravega Spoznanja sebe.

    Ljudje so sila pametni ali pa se pametne delajo, ampak pamet še nobenega človeka ni pripeljala do njegove lastne modrosti, samo mogoče do več denarja.

    Vsak mora res začeti delati na samem sebi, drugače so njegove besede sicer lahko sila lepe, ampak hudo prazne.

    Koga pa danes še zanima lepota brez prave vsebine?

    No ja, nekaj jih na žalost je še.

    Ob tem sem se spomnil na nekega pesnika, ki si je ob moji prisotnosti v neki gostilni nazdravil sebi v gostilniškem ogledalu in si rekel:
    «Franci, ti si tako genialen pesnik, da bi še morski psi na dnu morja od sreče zajokali, če bi lahko tvojo pesem prebrali.?«

    Vrniva se k naslovu mojega članka: »Mojster je večji kot Bog«
    V Indiji je taka trditev dokaj običajna in se zaradi nje nihče ne razburja, saj ljudje tam kar dobro vejo, kako jim mojstri na njihovi notranji poti lahko veliko pomagajo.
    Nekateri pravijo, da je eno živo srečanje z mojstrom, kot petdeset let dela na samem sebi. Sam se s to trditvijo popolnoma strinjam.

    Moja zgornja izmišljena zgodba o tem lepo govori.

    Bog je kot elektrika. Kaj ti bo recimo elektrika, če ne veš kaj početi z njo in če se je bojiš, da te bo stresla?

    Kaj ti bodo vsi gospodinjski aparati, če ne veš čemu služijo in jih imaš samo zato, da z njih brišeš prah?

    Kaj ti bo tvoje telo, če ne veš kaj z njim početi in ti je samo v nadlogo?

    Kaj ti bo tvoj razum, če v svojem dolgočasju ne znaš nič drugega,
    kot se samo sprehajati z njim od ene možganske celice do druge?

    Vidiš, zato je zame in za marsikoga mojster več kot Bog.

    On ti praktično pokaže tvojo srčno vetrno elektrarno, ki itak že teče na tvoj dih. Lepo ti razloži, da uporabljaj svoj razum usklajen s tvojim dihom, da boš razumel nje delovanje in nje praktično uporabo, če seveda ti to res želiš.

    In če ne, pojdi veselo dalje in prodajaj ljudem svojo meglo prebrano iz knjig.

    Bog je kot elektrika,
    lahko jo častiš, lahko jo moliš,
    lahko pa jo tudi praktično uporabljaš.

    Tvoj Bog ali tvoja elektrika,
    samo od tvojega čaščenja in molitev sicer nima nič,
    veliko pa imaš lahko od te elektrike ali tega Boga ti,

    v kolikor ti uspe priklopiti se na tvoje lastno srce.

    Sam zase ugotovi ali za to potrebuješ svojega elektroinženirja ali mojstra
    ali pa prav vse v zvezi s to božansko življenjsko silo že znaš in veš sam.
    In si že sam zase svoj elektroinženir, oziroma si zase večji kot Bog.

    stojči Stojan Svet

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja stojči
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040602122009219

    No trackback comments for this entry.
    Mojster je večji kot Bog | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Mojster je večji kot Bog

    Prispeval/a: stojči dne četrtek, 17. junij 2004 @ 08:52 CEST

    Ja,


    pravi smisel življenja

    je vedno bil ,

    je

    in vedno tudi bo:

    Uskladiti svoj razum in telo s to božansko silo,

    ki prebiva znotraj školjke tvojega telesa,

    ki prebiva znotraj tvojega srca,

    ki jo poganja tvij zavesten, ali nezavesten din,

    ki si tvoj pravi ti,

    s katerim te moj učitelj Prem Rawat lahko spozna,

    zato se pa imenuje njegovo darilo Spoznanje sebe.

    Ja, to Spoznanje je spoznanje vseh spoznanj,

    je prava realizacija samega sebe.

    lp

    ---
    stojči


    Mojster je večji kot Bog

    Prispeval/a: stojči dne četrtek, 17. junij 2004 @ 09:04 CEST


    zato ga pridi to soboto ob18 uri poslušat v Hotel Lev v Ljubljano,

    kjer si bomo skupaj ogledali njegov direkten prenos iz Madrida

    in pripravi svoja vprašanja,

    ki mu jih boš preko satelitskega prenosa lahko postavil

    4. julija v tej isti dvorani. :)

    lp

    kaj dela mojstra popolnega:


    igranje njegovega zavestnega diha na njegovo srce,

    katere umetnost zna tako uspešno prenašati tudi na druge,

    od katerih eden si lahko tudi ti. :)


    Izkoristi to priložnost, ki se ti ponuja. :)



    ---
    stojči


    Mojster je večji kot Bog

    Prispeval/a: Mirza FENG SHUI dne četrtek, 17. junij 2004 @ 14:33 CEST
    Dragi Stojči,

    Spet blestiš s svojo resnično in enostavno primerjavo izmišljene zgodbe in apliciranja njenega sporočila v tukaj - v Slovenijo (ljudem, seveda) in sedaj, ki je pravzaprav (tudi) sobota, 19. 6. 2004 ob 18.00 uri v Levu.

    Namen je seveda zelo preprost in zelo iskren, ker je od srca:
    povabiti žejne osebe na ples lastnega srca in nič drugega.

    Moj mili Učitelj nas vse poučuje tako:

    "... V tej areni ostanejo samo tisti, ki jih zanima. Pri vodi je nekaj smešnega. Zna privabiti žejne. In samo žejne. Ogledovalci morda pridejo in seveda bodo tudi odšli. Vrata so vsem odprta. Žejni bodo ostali. Tudi Znanje - Spoznanje sebe je takšno. Vrata so vedno odprta. Ljudje pridejo in odidejo....

    ...In problem je v tem, da so vrata vedno odprta. Mojstrovo delo je, da zagotovi, da vrata ostanejo vedno odprta z dobrim razlogom:

    Da tisti, ki so žejni lahko pridejo.

    Da omogoči tudi tistim, ki želijo oditi, da lahko odidejo...

    ...Mojster vdihne življenje Znanju. Mojster govori samo tebi. Govori nekaj čudovitega. To prijateljstvo je drugačno. Malo poslušaš in ta zveza traja večnost. Spoštovanje do Mojstra je brezhibno. Ne vem kako to deluje. Nič na svetu takega ne obstaja, no tu obstaja. Nekaj samo preseže nivoje, ki smo jih navajeni občasno. Je čarobnost življenja. Življenje je čarobno. Ne čarobno kot hokus-pokus čarobno. Je božansko, prekrasno, osupljivo. Življenje, kako ne verjetno darilo ti prinaša. Vzemi ga, prosim vzemi ga.

    Mojstrova vloga je, da omogoči Znanje na najpreprostejši način. Tako, da ga lahko ljudje tega sveta sprejmejo v njegovi celoti. In ta proces se mora nadaljevati...

    ...Prisoten je Mojster. Tu je milost, tu mora biti povezava. Obstajati mora razumevanje. Vse te sestavine sestavljajo to Znanje - Spoznavanje sebe. In brez povezave z Mojstrom, Znanje nikakor ne bo delovalo. To je tako kot avto brez goriva. Ne bo vozil. Ni pomembno koliko natančno pregledaš motor, ni pomembno kolikokrat zamenjaš olje, akumulator... če nima goriva ne bo peljal.

    Brez Mojstra, ki ga oživlja, lahko Znanje zamre. Brez Mojstra v trenutku zamre. Bo zamrlo, kajti Mojster vdihuje življenje, to dela Mojster. Drugače, Znanje je bilo v knjigah že natisnjeno. Ampak, ljudje mislijo nič se ne dogaja. Seveda se nič ne dogaja, brez te pripravljenosti, brez hrepenenja, brez povezave se seveda ne bo zgodilo ničesar...

    Mojster je nekdo, ki skrbi. Stvar ni v modrosti. Kajti, modrost pride, če jo potrebuješ. Ampak, skrb je ta, ki je najpomembnejša. Nekdo, ki zares skrbi in vedno želi ponesti to sporočilo tistim, ki si ga želijo. To Mojstra naredi Mojstra. Ne modrost, ampak skrb. Da to želi. Ljubezen je ta, da to uresniči..."














    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,57 seconds