NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Misel tedna   
    nedelja, 13. junij 2004 @ 21:00 CEST
    Uporabnik: stojči

    * Modre misli in zgodbe







    Vsaka sreča,

    ki ni introvertirana,

    je ponarejena.


    stojči Stojan Svet





      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja stojči
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040405105603984

    No trackback comments for this entry.
    Misel tedna | 15 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne nedelja, 13. junij 2004 @ 23:25 CEST


    Če pogledam v SSKJ definicijo za srečo, se mi zdi razlaga dokaj pravilna in posrečena, saj pravi takole:

    1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja
    2. kar povzroča veliko duševno ugodje.

    skratka izhodišče za srečo je v duševnem ugodju,
    ki je seveda nikjer drugje kot v duši,
    ki je seveda nikjer drugje kot znotraj vsakega človeka,

    ne v njegovem razumu,
    niti v zunanjih stvareh, ampak v njem samem. Kljub temu, da vsak človek globoko v sebi to dobro ve, laže samemu sebi in mu laže vsakak družba, ki mu obljublja, da bo srečo kdaj našel zunaj sebe.

    Brez orodja,
    ki človeku omogoča introvertiranost,
    usmeritev njegove pozornosti navznoter v svojo dušo, ali srce,
    nikoli ni šlo, niti nikoli ne bo,
    pa najsi človek še toliko filozofira in blefira.

    Sreča se odraža na obrazu človeka, odraža se v njegovem glasu, odraža se v drži njegovega telesa in njegovih kretnjah.

    S tolikimi ljudmi sem imel srečanja, ki so pisali neverjetne stvari o Bogu in realizaciji sebe, o čemer so oni vedeli vse,
    ko sem pa prišel v stik z njimi,
    so bili pa prestrašeni kot mali vrabčki.

    Ja sreče se na srečo ne da blefirat,
    kalodontni nasmehi so preveč prozorni
    in srečnemu človeku se sploh ni treba smejati,
    ker srečen človek je tisti,
    katerega sreča ni odvisna od zunanjih materialnih ugodnosti, temveč zgolj od stanja njegove zavesti,
    kot posledica introvertnega dela na sebi. :)

    Tvoja sreča, je tvoje Spoznanje sebe,
    je tvoja realizacija, kaj je v tebi kaj.


    lp



    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: Ziga dne ponedeljek, 14. junij 2004 @ 08:55 CEST
    Hi, Stojči!

    "Introvertirana" bi jaz poslovenil v "ponotranjena". Sicer pa imas prav.

    Lp,
    Žiga


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 14. junij 2004 @ 10:57 CEST


    tudi ti imaš prav, dragi žiga,
    veš občasno zasledujem pisanja in predavanja raznih "duhovnjakov",
    ki na vse pretege hvalijo svoja Znanja naučena iz knjig,
    ki veliko raje uporabljajo izraz introvertiranost kot ponotranjenost,
    nekaterim od njih,
    pa se o ponotranjenosti oziroma introvertiranosti niti ne sanja,
    še posebej tistim od njih,
    ki imajo svoja usta odprta celo takrat ko so tiho.

    lp

    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: Ziga dne ponedeljek, 14. junij 2004 @ 11:16 CEST
    Introvertiranost je psihološki izraz, ponotranjenje je lahko bolj literaren in zato splošno razumljiv.

    Lep dan ti želim,

    Žiga


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 14. junij 2004 @ 15:18 CEST
    Dragi Stojči,

    le kako bi človek lahko doživljal srečo, če ne ponotranjeno. Niti ponarejene sreče ali iluzije človek ne more doživljati, če se to doživljanje ne dogaja navznoter z vsem prepletanjem sreče in razočaranjem.

    Ali smo res ljudje z zahodnjaško kodo vidni kot prestrašeni vrabčki? Med njimi naj bi bila po Stojčijevem mnenju tudi jaz. To je mogoče tvoj subjektivni občutek, da sem prestrašenka, čeprav je res, da je prestrašen vsak človek na svoj način. Zato naj bi Stojčiju prav o vprašanju strahu namenila nekaj misli.

    Ves svet ledene dobe je vesel in brez strahu, med njimi so še danes mnoga ljudstva preprostega sveta, brez posebnih zahtev po materialnih in kulturnih dobrinah, izvorno človeško vesela, med njimi tudi Eskimi, Bušmani in Indijci, ki nimajo posebnih skrbi za svojo eksistenco in živijo z drugačno, preprostejšo kodo v svojem razmišljanju. Njihovo življenje je proprosto in veselo, njihovo čustvo upanja izhaja iz sebe in dela ljudi prostorne, namesto, da bi jih utesnjevalo. Da živimo mi v drugačnih časih in prostoru, ni potrebno posebej poudarjati.

    Kaj predstavlja torej gibanje človeka v območju eksistencialne miselnosti v današnjem času in prostoru, v katerem živimo?

    Dokler sedanjost ni v znamenju krize, npr. gopodarske krize, vojnega stanja, bolezni itd. se človek časa ne zaveda. Ni sposoben meriti njegove dolžine in vrednotiti teže ter se tudi ne boji prihodnosti. Strah pred prihodnostjo je vsebina naše zavesti same, z zaskrbljenostjo je podobno. Imamo otroke, vnuke, svojce in strah nas je npr. pred ekološko katastrofo, vojno, potresi, terorizmom, epidemijami bolezni itd. Strah in skrb sta brat in sestra na tehtnici časa. Čeprav sta dvojčka, so razlike med njima. Strah je instinktiven, vsi ga občutimo in nas nikoli prav ne zapusti. Skrb pa ima tudi dejavne razumske sestavine, ima načrte kako se zavarovati in se izogniti pred predmetom strahu.

    Kako omiliti kakšno grozečo prihodnost je pri človeku vedno prisotno. Strah in skrb povzročata v človeku notranjo živčno in duševno napetost. N.pr. oče ima hčerko na pragu puberte in je zanjo vselej zaskrbljen in v strahu, da ne bi zašla v slabo družbo in začela jemati mamila. Nihče ne more reči, da nista očetova skrb in strah upravičena in da bi to lahko odvrnil z ne vem kakšnimi tehnika spoznanja.

    Ljudje so v skrbeh in v strahu za svojo službo in eksistenčno prevživetje, podjetje gre v stečaj in človek ne ve kako bo preživel, strah ga je in je zaskrbljen. Bolj kot ponotranjeno razmišlja o tem, bolj ga je strah in bolj je zaskrbljen. V najnovejših časih pravimo tej skrbi in strahu stres.

    Stres pomeni duševni pritisk, ki prihaja na človeka od zunaj in ga sili v čerzmerno obrambno dejavnost, že kar v stresno obolelost. Spominjam se, da ko sem študirala me je bilo pred vsakim izpitom strah, bila sem zaskrbljena, če bom izpit uspešno položila. Še deset let po diplomi me je vselej, ko sem potovala v smeri do Ljubljane, zvijalo v želodcu, ker sem imela občutek, da moram na izpit.

    Pri stresu ne prehajamo le v obrambno držo, temveč obramba prehaja pogosto tudi v napad. Nekdo brani, kar je napisal, nato v besednem dvoboju se dva človeka tudi med seboj spopadeta, ker je vsak izmed niju zaskrbljen, da bo drugi s svojo protiobrambo močnejši, bolj verodostojen v dokazovanju in bolj prepričljiv, ipd. Zato vsak človek, ki je v stiski, je tudi zaskrbljen in ga je strah, včasih postaja celo zloben.

    Napadalnost sploh ne more biti obzirna in izhaja vedno iz strahu. V moderni družbi je iskati več vmesnih stopenj strahu, kajti boj za "pravično stvar" postaja neizprosen. Tu imamo opraviti tudi s skrajnostmi kot so teroristični napadi, zločini itd. In že smo se znašli v anarhiji vrednot.

    Vendar v povezavi s strahom in srkrbjo prestrašenih vrabčkov ne moremo govoriti še o takih razsežnostih strahu in skrbi. Sicer ne vem kaj ima Stojči v mislih, ko pravi, da so ljudje prestrašeni kot vrabčki, da ne morejo pogledati v oči, da pogled odvrnejo ipd. Jaz mislim, da pri tem gre za merjenje moči. Mene ni strah tvojega pogleda. In ti, ki meriš svojo premoč s pogledom misliš, da se bom ves plah umaknil in sitisnil v kot, ker ti si misliš, da si zaradi svojega spoznanja močnejši in boljši od mene. To je tvoje subjektivno prepričanje, ki ga ti potrebuješ, ne pa tudi moje. Ko količina lastnega občutka moči doseže čezmerno stopnjo, izgublja postopno svojo vrednost in na skrajni višini se sprevrže v nevrednost, čeprav se hoče izkazati kot zmagovalka pred poražencem. Vendar to je vse navidezno in odraz subjektivnega prepričanja enega, ne pa tudi drugega. To je tako kot se je dogajalo z zlatom, ki je bilo sprav največ vredno in nato je začelo izgubljati svojo vrednost, ker ga je nadomestila redka kovina platina, za njo pa še uran. Vse vrednote se lahko kaj hitro sprevržejo v razvrednotenje in s tem postopno prihajajo v cinizem, razočaranje ali inflacijo. To se dogaja z dobrinami in idejami ter tudi s teorijami. Nato zazja vrednostna praznina. Človek kot nosilec smisla in kot vrednostno bitje, sploh ni pomembno na kateri strani je, je neposredno prizadet, zato je povsem normalno, da ga je tudi strah ali da je zaskrbljen. To pa ne pomeni, da je preplačen vrabeč, saj človeška veličina presega vrabčkove razsežnosti zavesti in občutenja. Prav vsakega brez izjeme oplazi strah in skrb, za eno ali pa drugo. Zato nikar ne razširjajmo teorije kako so eni močni, pogumni in brez strahu, drugi pa revčeži, prestrašeni vrabčki. Otipljivo znamenje človekove zastrašenosti je eksistencialna ogroženost, ki prehaja v obrambno držo na ta način. Strah Hanibal ane portas straši prav pred vsakimi vrati in prav nobena teorija spoznanja ga ne more pregnati. Strah ni občutljiv prav na noben še tako popolno razvit antivirustni probram. Vodilne lokomotive, ki svet poganjajo naprej so iz Aristotelovega mislenega zaklada, in te so: resnica, dobrota, lepota in svetost. Te štiri bitne kategorije ali vrednote razodevajo enotnost vseh bitij in bivajočega. Če so si zmeraj bolj tuje med seboj in večkrat eno drugo zanikajo ali celo ironizirajo in vrivajo mednje strah, je to kriv samo človek z vso mešanico njegovih nasprotujočih si izhodišč, ki predstavljajo pravo zmedo pojmov. Sreča pa je tako čista notranja kategorija, ki se kaže le občasno kot iskrica, ki se prižiga in ugaša v našem srcu.

    Lep pozdrav
    Tatjana



    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 14. junij 2004 @ 15:34 CEST
    Dragi Stojči,

    le kako bi človek lahko doživljal srečo, če ne ponotranjeno. Niti ponarejene sreče ali iluzije človek ne more doživljati, če se to doživljanje ne dogaja navznoter z vsem prepletanjem sreče in razočaranjem.

    Ali smo res ljudje z zahodnjaško kodo vidni kot prestrašeni vrabčki? Med njimi naj bi bila po Stojčijevem mnenju tudi jaz. To je mogoče tvoj subjektivni občutek, da sem prestrašenka, čeprav je res, da je prestrašen vsak človek na svoj način. Zato naj bi Stojčiju prav o vprašanju strahu namenila nekaj misli.

    Ves svet ledene dobe je vesel in brez strahu, med njimi so še danes mnoga ljudstva preprostega sveta, brez posebnih zahtev po materialnih in kulturnih dobrinah, izvorno človeško vesela, med njimi tudi Eskimi, Bušmani in Indijci, ki nimajo posebnih skrbi za svojo eksistenco in živijo z drugačno, preprostejšo kodo v svojem razmišljanju. Njihovo življenje je proprosto in veselo, njihovo čustvo upanja izhaja iz sebe in dela ljudi prostorne, namesto, da bi jih utesnjevalo. Da živimo mi v drugačnih časih in prostoru, ni potrebno posebej poudarjati.

    Kaj predstavlja torej gibanje človeka v območju eksistencialne miselnosti v današnjem času in prostoru, v katerem živimo?

    Dokler sedanjost ni v znamenju krize, npr. gopodarske krize, vojnega stanja, bolezni itd. se človek časa ne zaveda. Ni sposoben meriti njegove dolžine in vrednotiti teže ter se tudi ne boji prihodnosti. Strah pred prihodnostjo je vsebina naše zavesti same, z zaskrbljenostjo je podobno. Imamo otroke, vnuke, svojce in strah nas je npr. pred ekološko katastrofo, vojno, potresi, terorizmom, epidemijami bolezni itd. Strah in skrb sta brat in sestra na tehtnici časa. Čeprav sta dvojčka, so razlike med njima. Strah je instinktiven, vsi ga občutimo in nas nikoli prav ne zapusti. Skrb pa ima tudi dejavne razumske sestavine, ima načrte kako se zavarovati in se izogniti pred predmetom strahu.

    Kako omiliti kakšno grozečo prihodnost je pri človeku vedno prisotno. Strah in skrb povzročata v človeku notranjo živčno in duševno napetost. N.pr. oče ima hčerko na pragu puberte in je zanjo vselej zaskrbljen in v strahu, da ne bi zašla v slabo družbo in začela jemati mamila. Nihče ne more reči, da nista očetova skrb in strah upravičena in da bi to lahko odvrnil z ne vem kakšnimi tehnika spoznanja.

    Ljudje so v skrbeh in v strahu za svojo službo in eksistenčno prevživetje, podjetje gre v stečaj in človek ne ve kako bo preživel, strah ga je in je zaskrbljen. Bolj kot ponotranjeno razmišlja o tem, bolj ga je strah in bolj je zaskrbljen. V najnovejših časih pravimo tej skrbi in strahu stres.

    Stres pomeni duševni pritisk, ki prihaja na človeka od zunaj in ga sili v čerzmerno obrambno dejavnost, že kar v stresno obolelost. Spominjam se, da ko sem študirala me je bilo pred vsakim izpitom strah, bila sem zaskrbljena, če bom izpit uspešno položila. Še deset let po diplomi me je vselej, ko sem potovala v smeri do Ljubljane, zvijalo v želodcu, ker sem imela občutek, da moram na izpit.

    Pri stresu ne prehajamo le v obrambno držo, temveč obramba prehaja pogosto tudi v napad. Nekdo brani, kar je napisal, nato v besednem dvoboju se dva človeka tudi med seboj spopadeta, ker je vsak izmed niju zaskrbljen, da bo drugi s svojo protiobrambo močnejši, bolj verodostojen v dokazovanju in bolj prepričljiv, ipd. Zato vsak človek, ki je v stiski, je tudi zaskrbljen in ga je strah, včasih postaja celo zloben.

    Napadalnost sploh ne more biti obzirna in izhaja vedno iz strahu. V moderni družbi je iskati več vmesnih stopenj strahu, kajti boj za "pravično stvar" postaja neizprosen. Tu imamo opraviti tudi s skrajnostmi kot so teroristični napadi, zločini itd. In že smo se znašli v anarhiji vrednot.

    Vendar v povezavi s strahom in skrbjo prestrašenih vrabčkov ne moremo govoriti še o takih razsežnostih strahu in skrbi. Sicer ne vem kaj ima Stojči v mislih, ko pravi, da so ljudje prestrašeni kot vrabčki, da ne morejo pogledati v oči, da pogled odvrnejo ipd. Jaz mislim, da pri tem gre za merjenje moči. Mene ni strah tvojega pogleda. Če sva ti in jaz iskrena in poštena, se lahko mirno gledava v oči, kajti oči so ogledalo duše. Če je tvoja in moja duša brez madeža, bodo oči zrcalile njeno čistino. In ti, ki meriš svojo premoč s pogledom misliš, da se bom ves plah umaknil in sitisnil v kot, kajti ti si misliš, da si zaradi svojega spoznanja močnejši in boljši od mene. To je tvoje subjektivno prepričanje, ki ga potrebuješ ti, ne pa tudi moje prepričanje. Ko količina lastnega občutka moči doseže čezmerno stopnjo, izgublja postopno svojo vrednost in na skrajni višini se sprevrže v nevrednost, čeprav se hoče izkazati kot zmagovalka pred poražencem. Vendar to je vse le navidezno. To je tako kot se je dogajalo z zlatom, ki je bilo sprva največ vredno in nato je začelo izgubljati svojo vrednost, ker ga je nadomestila redka kovina platina, za njo pa še uran. Vse vrednote se lahko kaj hitro sprevržejo v razvrednotenje in s tem postopno prihajajo v cinizem, razočaranje ali inflacijo. To se dogaja z dobrinami in idejami ter tudi s teorijami. Nato zazja vrednostna praznina. Človek kot nosilec smisla in kot vrednostno bitje, sploh ni pomembno na kateri strani je, je neposredno prizadet zaradi določenih dejstev, zato je povsem normalno, da ga je tudi strah ali da je zaskrbljen. To pa ne pomeni, da je preplašen vrabček, saj človeška veličina presega vrabčkove razsežnosti zavesti in občutenja. Prav vsakega brez izjeme oplazi strah in skrb, za eno ali pa drugo. Zato nikar ne razširjajmo teorije kako so eni močni, pogumni in brez strahu, drugi pa revčki, prestrašeni vrabčki v očeh navidezno močnejšega. Otipljivo znamenje človekove zastrašenosti je eksistencialna ogroženost, ki prehaja v obrambno držo na ta način. Strah "Hanibal ane portas" straši prav pred vsakimi vrati in prav nobena teorija spoznanja ga ne more pregnati. Strah ni občutljiv prav na noben, še tako popolno razvit antivirustni program. Vodilne lokomotive, ki svet poganjajo naprej iz Aristotelovega mislenega zaklada so: resnica, dobrota, lepota in svetost. Te štiri bitne kategorije ali vrednote razodevajo enotnost vseh bitij in bivajočega. Če so si ljudje zmeraj bolj tujci med seboj in večkrat eno in drugo zanikajo ali celo ironizirajo in vrivajo mednje strah, je to kriv samo človek z vso mešanico njegovih nasprotujočih si izhodišč, ki predstavljajo pravo zmedo pojmov in misli. Sreča pa je tako čista notranja kategorija, ki se kaže le občasno kot iskrica, ki se prižiga in ugaša v našem srcu.

    Lep pozdrav
    Tatjana



    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 14. junij 2004 @ 15:37 CEST
    Ne vem kako se je znašlo besedilo kot oddano še nepopravljeno na ekranu.

    VELJA DRUGO TISKANO!


    Misel tedna

    Prispeval/a: Mirza FENG SHUI dne torek, 15. junij 2004 @ 15:01 CEST
    Vabljeni vsi željni doživetja ponotranjenja

    Imamo priložnost videti in slišati v živo govor iz Madrida Popolnega Mojstra današnjega časa.

    Satelitski prenos bo v hotelu Lev, Vošnjakova 1, Ljubljana, to soboto, 19. 6. 2004 ob 18.00 uri.

    Vabilo se glasi: "Mir, ki ga iščeš, je v tebi.

    Če znamo razumeti dragocenost obstoja,
    Smo našli večnost.

    V vsakem trenutku lahko najdemo izpolnitev,
    Lahko najdemo veselje.

    Za to je moje sporočilo tako zelo drugačno.
    Ne gre le za besede. Obstaja še nekaj več."



    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 15. junij 2004 @ 15:26 CEST
    nekoč je bilo od strani duhovnega učitelja učencem postavljeno vprašanje:" Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen?"

    Izrazi učencev-novincev kot starejših učencev na njihovih obrazih so kazali osuplost in nezaupanje. Končno se je oglasil mlad učenec in odgovoril:" Vse je odvisno od življenjskega pogleda, ki ga ta oseba ima. Če ima nekaj, kar je v njegovih očeh važnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je vsemu navkljub lahko srečen."
    lep pozdrav vsem in vse dobro od
    Mirana.


    Misel tedna

    Prispeval/a: Ziga dne sreda, 16. junij 2004 @ 13:28 CEST

    Stojči, Mirza in jaz imamo istega Mojstra. Mislim, da nazivi, kot so "duhovni" Mojster in "Popolni Mojster današnjega časa" sploh niso potrebni, čeprav je v Indiji to slednje pojasnilo zelo priljubljeno. Zakaj pravim, da taka oznaka ni potrebna? Ker se na svetu zanjo lahkomiselno poteguje na desetine samooklicanih mojstrov. Mojster je nekdo, ki ga kot Mojstra prepoznaš ti sam in beseda Mojster zadostuje tudi brez pridevnikov, saj je močna toliko, kot ljubezen med vama. Mojster, ki ni 'tvoj' mojster, ti nič ne koristi. Tudi pretekli Mojstri ti nič ne koristijo. Za seboj so sicer pustili čudovite razvaline - ostanke svoje svoje kuhinje - v kateri pa nihče ne kuha več, saj je razstavljena v muzeju. Je pa res, da taka kuhinja lahko spodbuja domišljijo in da si je lepo predstavljati, kako je moralo nekoč biti za tedanje ljudi v prisotnosti živega učitelja.

    Tudi jaz toplo priporočam neposredni prenos Maharajijeve prireditve iz Madrida. Pridite, preprosto bo, lepo bo in v živo bo. Jaz se grem tja učit.

    Lp,
    Žiga


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 16. junij 2004 @ 15:34 CEST
    Dargi Žiga,
    se strinjam s tabo,
    da Prem Rawat Maharaji kot mojster,
    ne potrebuje prav nobenih poveličevalnih pridevnikov,
    vendar tudi on sam dostikrat govori o popolnosti,
    končno je prav ta božanska popolnost tista,
    ki jo skozi njegovo darilo Spoznavanja sebe,
    vsak njegov učenec lahko prav vsak dan,
    znova in znova odkriva znotraj sebe.
    lp

    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: arlena dne sreda, 16. junij 2004 @ 16:05 CEST
    vsako prepoznavanje je vedno na nivoju tistega , ki prepoznava...dragi Žiga , res če vidiš da je VSE okoli tebe lahko tvoj učitelj , si na dobri poti...
    omemba o preživetih Mojstrih pa je pač na tvojem nivoju prepoznavanja
    veš , ne gre se toliko za Mojstre...verjetno pa nisi imel dovolj izkušenj z njimi ...
    RESNICA je večna in se jasno pokaže, ne glede na to , kdo jo posreduje
    vedno jo začutimo
    je pa res , da jo prepoznamo in koliko jo ozavestimo...
    le toliko , kolikor smo mi sami v njej..
    neka misel je , da včasih v gozdu vidiš le drevo in nimaš pogleda na gozd
    če pa se dvigneš na goro , potem se ti obzorje odpre
    in prav odprtost je tista , na kateri temelji doživljanje vsega , posebno RESNICE
    mislim , da se še vedno lahko ogromno naučim od t. i. bivših M ojstrov in spoznala sem tudi dosti še živečih , tako da znam ločiti zrno od plevela
    zanima me tvoj komentar o SAI BABI...
    sama se učim prav od vseh , v vsakem nauku sem našla nekaj zase in ne omalovažujem nikogar...ker me prav vsak lahko kaj nauči ...kaj je prav in kaj ne
    zame je mojster tudi vsak človek , ki me tudi vedno lahko kaj nauči
    mogoče spoštovanja ali kaj drugega...
    največji živ MOJSTER pa je v mojem srcu in je stalno z menoj
    in nima imena ,
    ali pa ima vsa imena

    ali pa je onkraj vsega kar se da povedati...
    sicer je pa odnos vsakega stvar njegovega doživljanja in napisala sem vse to zato , ker sem se NAUČILA, da ne omalovažujem nikogar , niti znanj starih civilizacij , niti modrosti bivših Mojstrov in ne novejših
    je pa res , da kot gnostik nikoli ne pogledam stran in se vedno sama prepričam , ali je učenje živo ali so to le lepe besede
    ni dobro gledati le v eno smer...to je moje osebno mnenje in izkušnja
    in , kot je to v zenu ...šele ko pogledaš zadevo z vseh koncev , vseh zornih kotov , vidiš CELOTO
    sicer pa ima vsak svoj stil , kar je mogoče tudi prav
    kaj si kdo izbere je njegova osebna preizkušnja

    in ni pomembno znanje , če najdeš modrost , potem se ti odpre in pravi mojster ti jo vedno kaže ...in na kaj ti pokaže ...NATE
    ČE JE NE NAJDEŠ V SEBI , POTEM NISI ISKAL NA PRAVEM MESTU
    zato , glej mesec in ne prst , ki ti ga kaže...
    pozdrav Arelena




    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 16. junij 2004 @ 18:57 CEST
    :)

    Res je,

    vsak mojster

    deluje skozi srce,

    pa če je komu to všeč,

    ali pa ne. :)

    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: koki dne sobota, 19. junij 2004 @ 10:38 CEST
    Nekateri niso srečni, če niso nesrečni!!!
    Če je bog v vsakem srcu, v mojem zelo trpi...

    ---
    Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne sobota, 19. junij 2004 @ 10:57 CEST


    me res veseli, da si se po dolgem času spet oglasil, dragi koki,

    pridi danes tudi ti v Ljubljano v hotel Lev ob 18 uri

    na direkten Prem Rawatov satelitski prenos iz Madrida,

    boš videl kako te bo le ta razvedril,

    daj si priložnost za svje srčno veselje :)



    ---
    stojči


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,49 seconds